Catherine – življenje, posvečeno drugim
Catherine, njeno polno ime je Catherine Tovintsoa Herivola, je 25. novembra dopolnila 42 let. Skoraj polovico svojega življenja je posvetila poučevanju otrok v Akamasoi. Že več kot dvajset let stoji pred tablo – z nasmehom, ki skriva bolečine, in z glasom, ki bodri tudi takrat, ko sama ne ve več, od kod črpa moč.
Rodila se je na podeželju, približno trideset kilometrov od Antananariva. Oče je družino zapustil, ko je bila še otrok, in tako je mama ostala sama s tremi otroki. Živeli so v najetih hišah, ki so jih pogosto zapuščali zaradi neplačane najemnine, dokler niso izvedeli za Akamasoo – kraj, kjer pomagajo ljudem v stiski.
"Spominjam se dne, ko nas je sprejel oče Peter," pravi Catherine. "Dali so nam posteljo, streho, hrano, šolanje. Poskrbeli so za vse – za zdravje, za prihodnost. Dali so nam dostojanstvo."
Od takrat živijo v skupnosti Akamasoa. Brat danes dela na univerzi, sestra živi v Antananarivu, Catherine pa je ostala doma – kot učiteljica, kot hči in kot opora družini.
Mama – izvor njenih odločitev
Njena mama je bila ženska izjemne notranje moči. Sama je vzgajala tri otroke, delala od jutra do večera in nikoli ni obupala. "Vedno je govorila: naredila bom vse, da boste imeli boljše življenje od mojega," se s solzami v očeh spominja Catherine.
To prepričanje je zaznamovalo tudi njeno življenje. Nikoli ni redno študirala – po srednji šoli je začela delati, da bi pomagala družini. Zavestno se je odločila, da ne bo imela otrok. "Želela sem skrbeti zanjo. Vse življenje je garala za nas, verjela sem, da je moj čas, da ji vrnem in skrbim zanjo."
Po njeni smrti, januarja 2025, se je življenje Catherine spremenilo. "Ne glede na starost je izguba matere vedno rana. Od takrat je moje življenje tišje, težje, bolj prazno."
Akamasoa – življenje med preživetjem in dostojanstvom
Vsakdan v Akamasoi je preprost in zahteven. Hiše pogosto nimajo vode, pitna voda je dragocena, hrana skromna. Plače so nizke, življenje drago. Catherine kot učiteljica zasluži približno 700.000 ariarjev na mesec, približno 130 evrov, a skupaj z bratom najprej poskrbita za osnovno preživetje: riž, moko, oglje, vodo.
Poučuje mladostnike, stare štirinajst in petnajst let. Otroci pogosto nimajo knjig, zvezkov, včasih niti svinčnika. "Ne morem jih siliti v obveznosti, ki jih ne morejo izpolniti," pravi. Učitelj v Akamasoi namreč ni le pedagog – je starš, svetovalec in opora. Kljub revščini pa pravi, da so otroci iz Akamasoe med najsrečnejšimi na Madagaskarju. Skupnost ponuja izobraževanje, šport, varnost in predvsem občutek pripadnosti.
Prelistajte knjigo Peter Opeka, ostani z nami.
Oče Peter – mož z veliko začetnico
Ko Catherine govori o očetu Petru, njen glas postane tišji. "Ne vem, kaj bi bilo z nami brez njega. Vse, kar imamo, imamo zaradi njega." Opisuje ga kot človeka, ki vsak dan živi med najrevnejšimi, jim vrača vero vase in jim pomaga najti pot iz brezupa. Ljudje prihajajo k njemu po pomoč – za delo, za dom, za zdravljenje, za upanje. In nikoli jih ne zavrne.
"Izobraževanje nas uči, da znanje ni le učenje snovi, ampak prenos vrednot, ki človeku dajejo dostojanstvo," pravi Catherine. Oče Peter zanjo ni le duhovni voditelj, temveč moralni steber skupnosti.
Med hvaležnostjo in sanjami
Catherine živi med odgovornostjo in tihimi sanjami. Sanja o tem, da bi se še kdaj izobraževala v tujini, da bi videla svet, da bi imela priložnost za drugačno življenje. Sanja tudi o ljubezni in domu. A hkrati ve, komu pripada njeno življenje. Učencem. Skupnosti. Ljudem, ki nimajo nikogar.
"Ko daš, ne izgubiš," pravi. "Nasprotno – pridobiš mir." Morda prav v tem tihem miru Catherine najbolj uteleša duh Akamasoe – skupnosti, ki je iz teme ustvarila svetlobo, in moža, ki jo je naučil, da je največja moč v služenju drugim.
