Ženska ženski – članica Slovenske ženske nogometne reprezentance Mirjam Kastelec
Mirjam Kastelec je uspešna mlada članica Slovenske ženske nogometne reprezentance in članica ŽNK Radomlje Medex.
A Mirjam svojega življenja ne meri le v zadetkih in športnih uspehih. Nogomet jo je naučil discipline, sodelovanja, sprejemanja porazov in tudi spoznanja, da ni vedno vse odvisno od nje. To držo povezuje tudi z vero: narediti najbolje, kar lahko, drugo pa z zaupanjem prepustiti Bogu.
Ob treningih in študijskih obveznostih ji veliko pomeni tudi duhovno življenje. Za našo rubriko je spregovorila o tem, kako se v njej povezujeta borbenost na igrišču in notranja drža kristjanke, česa jo uči brat Danijel, ki ima Downov sindrom, ter kaj je tisto, kar ji da največ notranje moči.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Zame idealen začetek dneva vključuje sonce, hvalnice, slavljenje in poljuben način gibanja v naravi ter se zadnje čase (Bogu hvala!) dogaja vedno pogosteje.
2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Ker urejena zunanjost pri meni (vsaj do neke mere) odraža urejeno notranjost in življenje nasploh. S tem ne mislim nujno na popolno naličenost in oblačila po zadnji modi, ampak bolj osnovne stvari, ki vseeno odražajo določeno mero skrbi zase.
3. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Najbolje v osebni molitvi in pri sveti maši – hvaležna sem za ljudi, ki skrbijo, da imamo v Ljubljani (pa tudi v matični župniji) skoraj vsak dan možnost adoracije; rada tudi molim brevir in slavim.
Poleg tega je zame pomembna Skupnost Emanuel, kjer prejemam veliko pomembnih spodbud za svoje duhovno življenje (enkrat mesečno imamo "mini duhovne vaje", ki jim pravimo vikendi skupnosti, tedensko se dobivamo v manjših skupinah, kjer si podelimo, kako živimo svojo vero).
Zame pomembne so bile tudi Delavnice molitve in življenja. Molitev je bistveni del krščanskega življenja, vendar pogosto skoznjo ne znamo vstopati v živ odnos z Bogom, zadržujemo se na površini, pri zunanji formi. Delavnice priskrbijo orodja, različne molitvene načine, s katerimi lahko to presegamo, zato jih vsekakor močno priporočam vsem, sploh mladim.
4. Izkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Težko bi rekla, da sem najbolj hvaležna za točno eno, določeno izkušnjo. Hvaležna sem za skupek vseh dosedanjih, ki so me oblikovale v to, kar sem danes.
Zanimiv je bil na primer kolesarski Camino s sošolcema po koncu srednje šole – ugotovila sem, da je lačen in utrujen človek precej razdražljiv in da drug drugega ter manjših trenj takrat ni treba jemati preveč resno (kar v resnici velja za skoraj vse situacije, tudi za take, ki vključujejo izključno naspane in nahranjene osebe 😊 – če želimo, lahko skoraj vedno najdemo opravičilo za določeno vedenje in smo posledično do sočloveka nekoliko bolj usmiljeni in dobrohotni).
5. Nogomet je zelo fizičen, tekmovalen šport, vera pa človeka pogosto vabi k ponižnosti, "nastavljanju drugega lica" in medsebojni ljubezni. Kako se v vas prepletata ta borbenost na igrišču in notranja drža kristjanke?
Mislim, da je stvar pri meni precej podobna kot pri nas vseh, le da je morda na igrišču zaradi tekmovalnosti nekoliko potencirana. Vsi verjetno poskušamo združevati zdravo samozavest, ki nam kot bitjem, ustvarjenim po Božji podobi in Njegovim ljubljenim otrokom pripada, ter krotkost in ponižnost. Mislim, da je oboje popolnoma združljivo.
Kadar naš ponos in samozavest izvirata iz dostojanstva Božjih otrok ali iz vrednot, na katere smo lahko upravičeno ponosni, ni z njima nič narobe, ravno nasprotno. Prava samozavest izvira iz življenja v resnici – iz zavedanja lastnih sposobnosti in pomanjkljivosti. V svetu športa je samozavest lahko velikokrat bolj pozerska, fasada, za katero se skrivata strah in negotovost.
Če smo resnično samozavestni – se 'zavedamo sebe' – nas niti pohvale niti kritike pretirano ne ganejo. Posledično bi lahko rekli, da smo takrat zares ponižni – priznavamo in poznamo svoje pomanjkljivosti, obenem pa se zavedamo tudi svojih sposobnosti (in vemo, da so tudi te dar, kajti 'kaj imaš, česar nisi prejel?').
6. Če bi morali izbrati eno lekcijo, ki vam jo je nogomet dal za življenje zunaj igrišča, katera bi bila?
Nogomet me je naučil veliko: discipline in prenašanja neudobja, sodelovanja, prilagajanja, gradnje odnosov, sprejemanja kritike, prenašanja porazov … Predvsem pa spoznanja, da ni vedno vse odvisno od mene. To je pomembno tudi v duhovnem življenju, v rasti v zaupanju – naredim (najbolje), kar lahko, ostalo pa prepustim Bogu.
7. Vaš brat Danijel ima Downov sindrom. Kako vas je zaznamovalo odraščanje z njim? Česa vas Danijel uči?
Prvi super stranski učinek brata z Downovim sindromom je, da se začneš manj obremenjevati z mnenjem okolice. Ker se s tem ne obremenjuje niti on. Naslednja dobra reč je, da me Danijel rešuje zagledanosti vase. Pogosto se moje življenje vrti zgolj okrog mene – mojih obveznosti, mojega študija, mojih treningov. Postanem neobčutljiva za potrebe drugih.
Ko na primer pridem domov po celem tednu obveznosti, se usedem za mizo in želim samo čimprej jesti, pa mi Danijel pod nos pomoli kitaro in zahteva, da mu najprej nekaj zaigram, se spomnim, da nisem edina na svetu in da imajo tudi drugi ljudje svoje potrebe.
Poleg tega pa ima Danijel zelo dober vpliv tudi na medsebojne družinske odnose. Skrb, ki jo od nas potrebuje, preprečuje, da bi se vsak zavlekel v svojo sobo in da bi živeli vzporedna življenja, drug mimo drugega, saj moramo vsaj do neke mere pri skrbi zanj sodelovati vsi. Poleg tega zna v napetih situacijah krasno razelektriti ozračje ali nas razvedriti.
8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Ni ravno misel, bi me pa spravilo pokonci in mi je zelo pri srcu. 😊 In sicer odlomek o zaupanju iz Matejevega evangelija:
"Zato vam pravim: Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani. Ali niste vi več vredni kot one? Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec? In za obleko, kaj skrbite? Poučite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor ena izmed njih. Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni? Ne skrbite torej in ne govorite: 'Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?' Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo."
9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Idealen bi bil topel tuš, nekaj raztezanja, večernice in nato branje kakšne dobre knjige, mogoče še pomisliti na kakšno stvar, za katero sem v dnevu hvaležna. Kadar mi vsaj kaj od naštetega uspe, je večer navadno res lep.
Vse prepogosto pa, ko imam polne dneve, pridem zvečer domov in z opravičilom, da mi pripada malo sprostitve, zapravljam čas na telefonu. Vendar to navadno ni resničen odklop, počitek, saj me največkrat zgolj raztresa, je neke vrste disociacija. Rada bi se naučila tudi ob polnih dnevih sproščati na bolj koristne načine.
10. Biti ženska je lepo, ker …?
Smo lahko velikodušne, skrbne, bolj dovzetne za notranje vzgibe bližnjih in ranljive, kar nas odpira za pristne odnose.
Ženska ženski
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici.
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
