Njegov službeni vsakdan je prežet s pomočjo drugim. Že vrsto let je generalni tajnik Škofijske Karitas Celje in teolog, ki je po izstopu iz bogoslovja svoje poslanstvo našel v pomoči drugim
Ko sem prvič spoznal Mateja Pirnata, tokratnega gosta rubrike Moške skrivnosti, me je pustil odprtih ust. Bilo je ob začetku tečaja za izrednega delivca obhajila, ki ga je organizirala Škofijska Karitas Celje, in Matej je bil prvi, ki nas je takrat nagovoril. Ni skrivnost, da Matej s svojo prezenco napolni prostor, a to v najboljšem možnem smislu.
Ko govori o Božji besedi, svojem delovanju ali pa o prepletenosti laikov in cerkvenih institucij, govori na način, da si zaželiš, da bi bilo takšnih ljudi, takšnih pričevalcev še veliko več. Delček tega boste lahko začutili tudi v tokratni izdaji Moških skrivnosti, v kateri je Matej dobil besedo.
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Mladim, zbranim na jubileju mladih 3. avgusta lani, je papež Leon XIV. med drugim dejal: "Nismo ustvarjeni za življenje, v katerem je vse predvidljivo in določeno, ampak za bivanje, ki se stalno obnavlja v darovanju samega sebe iz ljubezni."
Za klene fante in gospode
Nekaj podobnega čutim, da je naše, moje življenje; preplet odnosov, obveznosti, skrbi in radosti, težav in uspehov. Predvsem pa je pot, ki jo hodim skupaj z ljudmi, ki so mi dragi, in ob tem skušam biti odprt za vse, ki jih srečam na poti. Vsakdo me lahko česa nauči, v vsakem lahko srečam popotnega tovariša, zaradi katerega je skupna pot lažja ali pa polna novih izkušenj, ki omehčajo trdo srce. Je pa včasih dobro, da ima človek možnost in sposobnost del poti prehoditi ali pa presedeti sam, pogledati po prehojeni poti in se zazreti v obzorja pred seboj.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Iskreno upam, da vse. 😊 Zase bi rekel, da sem ne samo svobodnega, ampak tudi nemirnega duha, zato so mi stereotipi in ujetosti v kalupe od nekdaj tuji in zoprni. Bolj kot postajati ta ali ona verzija mita, živeti po tem ali onem idealu, posnemati nekega vzornika ali iskati ravnovesje med splošnimi pričakovanji množice in osebnimi željami posameznika, se mi zdi izjemno pomembno ohranjati hrepenenje, živeti v zavedanju lastne krhkosti in ohranjati otroško čudenje nad fascinantnim dejstvom, da se nas Bog dotika v naši šibkosti in ranjenosti.
Hrepenenje zato, ker nas odpira navzven in še navzgor ter nas dela presežne: odpre nas drugemu, nas vabi v prihodnost in spodbuja k iskanju novega in lepšega. Zavedanje lastne krhkosti nas uči resnične in pristne ponižnosti, hkrati pa nam nujno mehča kamnito srce in sprašuje kosmato vest. Koliko bolj znosni smo do drugih, če se zavedamo lastne krhkosti in neumnosti, ki smo jih sposobni!
Ko vse to okrona še Božji usmiljen in sočuten pogled v času zatajitve (prim. Lk 22,61–62) in ko zares z vsemi čutili srca dojamem, da me Bog čaka in sreča, še več, objame v moji ranjenosti in grešnosti, ko rana postane vstopno mesto novega življenja, potem počasi, počasi človek vsaj sluti, kaj želi povedati Pavel, ko pravi, da v Kristusu ni več ne moškega ne ženske, ne sužnja ne Grka – ker smo vsi eden v Kristusu (prim. Gal 3,28). A ne bi bil krasen svet, kjer bi v drugem najprej ne iskali stereotipa, ampak Kristusa?
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Najraje in najbolje v Taizéju, v tej paraboli Cerkve in življenja skupnosti. Sicer pa v branju, poslušanju glasbe, gledališki predstavi ali dobrem filmu, dolgih nočnih pogovorih in še daljših vožnjah z avtom, skrit v toplem objemu ali v druženju z ljudmi, ki so mi ne samo blizu, ampak me tudi izzivajo in sprašujejo mojo vest in moja prepričanja.
Včasih pa se tudi grozen dan, poln napora, muke in zoprnih dolžnosti, lahko izkaže za enakovrednega celemu dnevu molitve in duhovnega branja, ker me spremeni in mi odpre oči, tiste telesne in tiste srca.
Že vrsto let ste dejavni v Karitas. Se kdaj "naveličate" tega, da skrbite za druge?
Ne vem, ali si upam svojo službo opisati kot skrb za druge. Morda bolj kot skupno skrb drug za drugega in ohranjanje čuječnosti za vse, ki jih srečamo na poti. Včasih seveda pridejo trenutki, ko bi z veseljem menjal svojo službo za kakšno bolj idealno in mirno in … a se hitro zavem, da imam svojo službo v resnici rad, da jo doživljam kot poklic, poslanstvo in da me tudi notranje izpolnjuje in spreminja.
Se pa trudim živeti s spakiranim kovčkom in vsak dan končati tako, da lahko, če bi bilo potrebno ali če tako nanese življenje, nekdo drug sede za mojo mizo in nadaljuje začeto delo – po svoje.
Pravite, da vas je delovanje v Karitas spremenilo. Katera je največja osebna sprememba, ki ste jo doživeli pri svojem delovanju?
Vedno znova me preseneča, da tako kot moj krstni zavetnik tudi jaz, ki sem sam cestninar, mitničar in grešnik, vsak dan znova slišim Gospodovo vabilo: "Hodi za menoj" (prim. Mt 9,9). Če je povabil mene, če se mene nežno dotika v moji ranjenosti, če si z mojimi omejenimi sposobnostmi lahko pomaga, potem se moram res vsak dan iskreno vprašati, kdo sem jaz, da bi sodil druge, in kaj mi daje pravico, da nekomu zaprem vrata, odvrnem pogled ali odtegnem roko.
Morda je največja sprememba v tem, da me je Gospod ganil, da bi me naučil, kako naj me ganejo tudi drugi ljudje in da se mora potem nujno spremeniti tudi odnos do njih.
Glede na to, da ste oče šestih otrok – kako uskladite, da na eni strani zadovoljite potrebe družine in na drugi strani potrebe ljudi, ki vas potrebujejo prek Karitas?
Tako v družini kot v službi nisem sam. In si niti ne domišljam, da bi sam lahko zadovoljil potrebe svojih otrok ali potrebe ljudi, ki poiščejo pomoč Karitas. Bolj pomembno je živeti neko pristnost, gojiti iskrenost, živeti v medsebojnem sobivanju in omogočiti drugim, da rastejo, zorijo, postajajo samostojni, odkrivajo svojo pot.
Pri tem pa biti blizu, spremljati, ne obsojati, kdaj postaviti meje, imeti modrost srca, da premišljeno izbiraš bitke in pametno izpuščaš iz rok. In če se le da, graditi takšne odnose, da ljudje, s katerimi hodiš, vedo, da lahko ne glede na vsako življenjsko situacijo ali storjeno bedarijo pridejo in bomo skušali skupaj najti pot naprej ali izhod v sili.
Včasih bo sicer boleče, kresale se bodo iskre in kakšna pot bo bolj tiha ali precej glasna, ampak na koncu bomo še vedno šli skupaj. Včasih pa se bomo tudi razšli in ubrali vsak svojo pot, pomembno pa je, da se bomo lahko pozdravili in si mirno pogledali v oči ter se razveselili drug drugega, ko se kje spet srečamo.
Pa imate kdaj občutek, da se žena ali otroci čutijo prikrajšane, ko pomagate drugim? :)
Gotovo kdaj manjkam ali nisem prisoten, ko bi moral biti. Kakšen dan gre tudi povsem mimo. Pa ni nujno, da vedno zaradi tega, ker pomagam drugim. Včasih je lahko tudi iz povsem sebičnih razlogov na moji strani.
Kar želim reči, je, da iskreno ne verjamem, da je dobrota sirota. In da bi zdaj druge krivil, da so nekaj mene vzeli stran mojim domačim, se mi tudi ne zdi pošteno. Če delaš dobro, pa potem v silni dobroti drugim pišeš zadolžnice za svoja dobra dela in jih vedno znova spominjaš, kako si dober in kako se razdajaš zanje, je morda bolje, da nehaš delati takšna dobra dela. Bo verjetno bolj koristno in manj naporno za vse, če boš sedel v senci in lovil ribe sam zase.
Če pa življenje zares vsaj poskušam živeti kot darovanje samega sebe v ljubezni, potem mi tudi na koncu dolgega in utrujajočega dneva v razdajanju za druge ne bo težko dvigniti lene riti in kaj narediti namesto žene ali opaziti otroka, ki me rabi, in mu posvetiti svoj čas.
Prinesete kdaj zgodbe s "terena" domov? Skušate otroke in ženo zaščititi pred krutimi zgodbami vsakdana, s katerimi se srečujete?
Vedno, ker so del mene in so zgodbe o svetu, v katerem živimo. Seveda se doma ne pogovarjamo odprto o ljudeh z imeni in priimki, delimo pa zgodbe in občutja. Nikoli nisem videl smisla v tem, da bi otrokom svet risal drugačen ali izkrivljen.
Svet je, kakršen je. V dobri meri je tak, kakršni smo ljudje. In kristjani smo poklicani, da sredi tega sveta živimo kot sol, luč in kvas. Poklicani smo, da temu in točno takšnemu svetu oznanjamo Očetovo ljubezen. Iskreno ne verjamem, da bomo oznanili eno samo vejico, če sveta ne bomo najprej sprejeli, ga poznali in vzljubili. Pa ne vzljubili njegovih stranpoti in strahot, ampak vzljubili svet na način, da ga bomo skušali videti tako, kot ga vidi Bog (prim. Mojster Eckhart, nemške pridige).
Potem pa se počasi začne resnično oznanjevanje: da v svetu, kakršen je, živiš na način, ki je temu svetu tuj. Ko na nasilje prvič ne odgovoriš z nasiljem, potem si oznanil Kristusa.
Ko bolj kot to, kdo je začel, postane pomembno, kdo je prvi nehal, potem si pokazal svetu odličnejšo pot.
Zato otrokom nisem samo pripovedoval zgodb iz mojega vsakdana, ampak sem jih vedno jemal s sabo in so pravzaprav danes vsi prostovoljci pri Karitas. Ker pot Karitas ni pot neke socialne nevladne organizacije. Je pot, kako lahko danes oznanimo Kristusa svetu na način, ki ga vsi razumejo.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Sol, luč in kvas.
Sol daje okus in v pravi meri poudari pristen okus živil. Če je je preveč, potem pa ubije vse druge okuse. Sol je zato skupno dobro, ki bi naj imelo prednost pred individualizmom in diktaturo posameznika.
Luč osvetli in prežene noč. Kjer je luč, se tema že umakne. Luč je zato solidarnost, ki bi naj bila vezivo naših družb in protistrup za pehanje po več, posedovanje in kopičenje, predvsem zase.
Kvas pa goro moke zrahlja, doda mehkobo in nežnost in predvsem vse spremeni. Ko isti količini moke in vode dodaš kvas, dobiš popolnoma drugo testo, ki da tudi drugačne izdelke. Kvas je civilizacija ljubezni, so sanje o svetu, kjer nihče ni prezrt, nihče pozabljen, nihče odvržen, kjer vsi po svojih močeh prispevamo in kjer drug drugemu nismo najprej grožnja, ampak dar in priložnost.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Vsak dan znova, ko se zbudim in ob sebi še vedno najdem svojo ženo, ki me ima po vseh teh letih in po vsem, kar ve in pozna o meni, še vedno rada in vztraja z menoj. Nimam kaj drugega, kot da se zamislim in čudim, s kakšno milostjo sem ljubljen. In me izziva, da bi sam ljubil druge na enak način.
