Po skoraj desetletju se je končalo eno najuspešnejših obdobij v zgodovini hrvaškega nogometa. Zlatko Dalić je zapustil mesto selektorja hrvaške reprezentance. Za seboj ni pustil le medalj, ampak veliko več
Zlatko Dalić za seboj ne pušča le medalj, velikih zmag in nepozabnih nogometnih večerov, ampak tudi pričevanje človeka, ki je ves čas svoje poti odkrito govoril o veri, Bogu, družini, hvaležnosti in ponižnosti. Ko je oktobra 2017 prevzel hrvaško nogometno reprezentanco, si je verjetno le malokdo predstavljal, kakšna zgodba se bo začela pisati.
Hrvaško je prevzel v težkem trenutku, ko je bila ogrožena celo uvrstitev na svetovno prvenstvo. Devet let in devet mesecev pozneje se poslavlja kot najuspešnejši selektor v zgodovini hrvaške reprezentance. Srebrna medalja na svetovnem prvenstvu leta 2018 v Rusiji. Bronasta medalja štiri leta pozneje v Katarju. Finale lige narodov. Pet velikih tekmovanj.
Zlatko Dalić svoje vere nikoli ni skrival. Nasprotno, tudi na vrhuncu svoje trenerske kariere je javno govoril o tem, od kod črpa moč: "Velikokrat sem brez strahu in bojazni povedal, da sem vernik, katoličan in da se za vse, kar sem naredil v življenju, zahvaljujem dragemu Bogu in svoji družini."
Zgodbe Zlatka Dalića ni mogoče povedati samo s številkami
Dalić je odraščal v Livnu v Bosni in Hercegovini. Njegova pot do vrha svetovnega nogometa še zdaleč ni bila samoumevna.
Kot nogometaš ni dosegel slave največjih zvezdnikov. Tudi njegova trenerska pot ni vodila po običajni poti največjih evropskih klubov. Prav vera, vztrajnost, skupnost in ponižnost so besede, ki se vedno znova pojavljajo v njegovih pogovorih. V enem izmed pričevanj na Mladifestu je med drugim dejal: "Ne bojte se pričevati o svoji veri, ker je Bog tu. Kadarkoli pridete pred oviro, pred zid, je Bog tu in nas ne bo zapustil."
Vero mu je privzgojila mama
Dalić je večkrat poudaril, da korenine njegove vere segajo v otroštvo in družino: "Mama mi je privzgojila vero in odnesel sem jo s seboj od doma, ko sem kot 16-letnik odšel s svojimi ambicijami, da bi v življenju nekaj dosegel."
Ob tem je mladim namenil tudi eno svojih najmočnejših spodbud: "Nikoli ne obupajte, vsako oviro je mogoče premagati. Morate verjeti, imeti morate svoj cilj v življenju in mu slediti. Ne obupajte. Vedno obstaja upanje."
Na že omenjenem pričevanju na Mladifestu je prav tako izpostavil ključno vlogo njegovih staršev. Posebej čustveno je govoril o družini: "Pomembno je več pozornosti nameniti družini in staršem, ki so nam dali življenje, prihodnost in vse, kar imamo," in obenem mladim položil na srce: "Nikoli ne pozabite svojih staršev. Oni so najpomembnejši. Ko jih nekoč ne bo več, vam bo žal."
Rožni venec v žepu
Eden najbolj prepoznavnih simbolov Dalićeve vere je postal rožni venec. Sam je večkrat povedal, da ga ima vedno pri sebi: "Vedno imam rožni venec v žepu, in ko začutim težak trenutek, sežem v žep, ga stisnem in vse je lažje."
In v ključnem trenutku, tudi ko se tekma lomi, pozna Dalić koristen nasvet: "Vse pripravimo za tekmo, toda ko se začne, rečem: 'Vate, Gospod, zaupam.'"
Vera kot moč reprezentance
Po zgodovinskem uspehu Hrvaške na svetovnem prvenstvu leta 2018 je Dalić odkrito spregovoril tudi o veri svojih igralcev. Poudaril je, da je vera na osebni ravni številnim nogometašem dajala moč in jim pomagala v najtežjih trenutkih. Nikoli ni želel biti večji od svojih igralcev: "Jaz sem samo eden izmed njih," je dejal ob neki priložnosti.
Odšel je tako, kot je vodil
Zdaj se je njegova pot na klopi hrvaške reprezentance končala. Za seboj pušča 111 tekem in 62 zmag. Toda predvsem pušča obdobje, ki ga bodo na Hrvaškem težko ponovili.
Ob medaljah in dosežkih predvsem generacijo nogometašev, ki je pod njegovim vodstvom dokazala, da velikosti države ni mogoče meriti samo s številom prebivalcev.
In za konec njegovo sporočilo o tem, kaj je potrebno, da se sanje uresničijo: "Da bi se sanje uresničile, morate trdo in pošteno delati, morate verjeti, biti vztrajni, ponižni in spoštovati vse okoli sebe."
