V ambulanti, na helikopterju ali visoko v gorah se vsak dan srečuje z neločljivo povezanostjo strokovnosti in človečnosti
Urgentni zdravnik Jakob Kovač dela tam, kjer se odvijajo hitre odločitve – v ambulanti nujne medicinske pomoči, na helikopterskih intervencijah in v gorah, kjer lahko vreme, teren ali trenutek nepazljivosti v hipu obrnejo življenje na glavo. Dobro pozna adrenalin, pa tudi človeško stisko. Prav zato je prepričan, da mora zdravnik pri svojem delu ostati skromen in sočuten.
Kako je videti vaš običajen delovni dan?
V urgentni medicini zaenkrat prevladuje 12-urni delovnik v dnevnih in nočnih izmenah in tudi sam delam v takšnem sistemu. Na urgencah smo kar znani po tem, da je vsak delovnik nepredvidljiv, zato bi težko govoril o kakšnem ritualu. Ko pridem v službo malo pred sedmo uro zjutraj ali zvečer, verjetno najprej že kar podzavestno ocenim, kakšna je situacija v ambulantah, čakalnici in navsezadnje tudi na terenu – vse kolege, ki jih srečam na hodniku, pozdravim in se pozanimam, ali so delali čez dan ali noč in kako je bilo, ali pa so nemara tako kot jaz ravno prišli in bomo naslednjih 12 ur delali skupaj.
Nato poiščem zdravnika, ki ga menjam, da mi preda telefon in morebiti kakšnega pacienta iz svoje izmene, nadaljnji potek pa je odvisen od situacije na urgenci – velikokrat smo kar hitro v ambulanti in nadaljujemo s "čiščenjem vrste".
Delovni dan je nato sila odvisen od klicev ljudi na 112 in pa njihovega obiskovanja naše urgence. Zdravniki smo večinoma v ambulanti in na telefonu, nekaj dela pa opravimo tudi na terenu. Enkrat na izmeno se navadno najde tudi čas za krajšo malico in kakšen klic domov, potem pa počasi pride zamenjava.
Delate kot urgentni zdravnik v ambulanti, v helikopterski nujni medicinski pomoči in v gorskem reševanju. Kako se ta delovišča razlikujejo med seboj?
Na nek način prav nič, po drugi strani pa zelo. Večina mojega zdravniškega dela se zgodi v ambulanti NMP, kamor po pravilu prikorakajo pacienti s težavami, ki se jim zdijo prehude, da bi z njimi počakali do obravnave pri osebnem zdravniku. Nam, "na drugi strani", se sicer velikokrat zdi nasprotno, a vsak si zasluži, da ga pred diagnozo prej podrobneje izprašamo in pregledamo. Seveda pa tudi ambulanta tu in tam spiše prave detektivske zgodbe, žal tudi kriminalke, najbolj zanimive za nas pa so tiste akcijske!
Delo na helikopterju je terensko delo, kar mi je že v osnovi bolj všeč; se pravi, da tisti dan nihče "ne prikoraka" do moje ambulante, ampak jaz priletim do njih, kar navadno napoveduje medicinsko gledano težje primere, kjer je več hitrih odločitev, tudi fizičnega napora in improvizacije.
Zagotovo pa največjo preizkušnjo predstavlja gorsko reševanje, saj zna razgiban slovenski relief s svojo odročnostjo, še posebej v temi ali slabem vremenu, ponuditi prave intervencije filmskih razsežnosti.
Kateri primeri so najbolj zahtevni? Je kakšen, ki ostane z vami dlje časa?
Kot pravi večina urgentnih zdravnikov – zagotovo urgentna stanja, povezana z otroki. Ti primeri zlepa ne gredo iz glave, kot tudi vsi tisti, kjer imam morda slabo vest, da bi se lahko v danem trenutku odločil kako drugače in izboljšal izid.
Osebno me zelo bremenijo tudi primeri s pacienti ali njihovimi svojci, ki so nesramni in grozijo. V takšnih trenutkih se mi omenjeni nehvaležneži naravnost uprejo, izgubim pa tudi vero v smisel svojega poklica, ki za moje pojme ni dovolj zaščiten.
Pri svojem delu se srečujete z ljudmi v najbolj ranljivih okoliščinah. Kaj je takrat najbolj pomembno?
Ostati skromen, sočuten, dober človek. Mislim, da se pri meni v takih primerih poleg zgledne domače vzgoje dejansko obrestuje tistih "nešteto sedenj v cerkvi s polovičnimi poslušanji Jezusovih prilik in župnikovih interpretacij". Krščanstvo je resnično nekakšen temelj medicine. Verjetno tudi katerakoli druga religija, ki verjame v skupno dobro, za zaprisežene ateiste pa naj bo to socializem. Ker je v tretjem tisočletju na zmagovitem pohodu individualizem, izgublja tudi medicina. Pa da bo jasno, govorim za vse – tako delavce v zdravstvu kot tudi paciente in svojce.
Katere lastnosti so po vašem mnenju najpomembnejše za dobrega urgentnega zdravnika?
Naj odgovorim z anekdoto. Pred začetkom specializacije sem imel tudi psihološki pregled, kjer me je psihologinja podrobno izprašala in zaključila, da izbira specializacije ne pritiče moji osebnosti in da mi jo odsvetuje. Verjetno sem se ji zdel premalo samozavesten in preveč filozofsko naravnan zaradi svojih večnih eksistencialističnih samoizpraševanj.
Za urgentne zdravnike vsekakor stereotipno velja, da naj bi bili bolj robustni, čustveno ne preveč razviti ljudje z velikim egom, a resnica je seveda malce drugačna. Marsikdo, ki je bil na videz idealnega osebnostnega profila za to službo, je odnehal že pred koncem specializacije, jo zamenjal ali pa celo šel iz medicine.
Mislim, da je glavna potrebna lastnost urgentnih zdravnikov veselje do akcije. Če ti ideja oživljanja v dežnem nalivu, pregovarjanja s psihiatričnimi bolniki zunaj v mrzlih zimskih nočeh, prenašanja skoraj dvestokilogramskih pacientov, priklopljenih na monitor, ventilator ter infuzijo, po ozkih strmih stopnicah do reševalnega vozila, in še čem podobnim ni vsaj malo mikavna, potem verjetno naša dejavnost res ni najboljša izbira. Kako se bo zdravnik soočal s stresom, nočnimi izmenami, neskončno vrsto pacientov, težkimi zgodbami in predvsem večnimi neidealnimi rešitvami – to mora ugotoviti vsak sam.
Kako se je v vas oblikovala želja po zdravniškem poklicu in kako je prišlo do usmeritve v urgentno medicino?
Najverjetneje podzavestno, saj sta oba moja starša zdravnika. Sicer ne bi rekel, da sta doma ravno delala reklamo zdravniškemu poklicu … Že od malega sem bil sicer ožigosan kot tisti "z mravljami v riti" in tudi mami je kar na glas povedala, da ne verjame, da imam sploh dovolj obstanka za medicino, a sam sem se nekako videl v očetovih zgodbah s prometnih nesreč in drugih nezgod – tudi on je namreč urgentni zdravnik.
Ko sem doma poleg risank na televiziji gledal še očetove posnetke razbitih jugov in krvavih motoristov, pozneje tudi njegovih poletov v pilotskem projektu helikopterske NMP, so bili, kot kaže, postavljeni pregloboki temelji – tudi sam sem želel početi vse to in še več. Mamina družinska medicina me – nasprotno – ni tako zelo privlačila! 😊
Urnik vašega dela je naporen. Kako se spopadate s stresom? Kje napolnite svoje zaloge energije? Pomaga tudi adrenalin?
Hitro ste me razkrinkali! Nekako sem odvisen od fizične aktivnosti oz. bolje rečeno fizičnega mazohizma, ki mi predstavlja eno glavnih orožij v boju proti stresu. Saj veste: "klin se s klinom zbija".
Športnih hobijev imam skoraj preveč, tako da se v vsakem vremenu in letnem času najde kakšna dejavnost. V zadnjih letih je vse bolj pomembna postala tudi vloga moje žene, ki je postala ključni "antistresor".
Kako vaša žena gleda na vaše delo – na adrenalinske reševalne podvige ter dežurstva?
Verjetno s kančkom zaskrbljenosti, upam pa, da malo tudi s ponosom. Vsekakor mi pomaga dejstvo, da sva se spoznala, ko sem že bil zdravnik in že počel vse omenjene stvari, tako da je bila soočena s situacijo "vzemi ali pusti". Na mojo srečo se je odločila za "vzemi" in za to sem ji hvaležen.
Živim pa te mesece v strahu, saj je tudi ona zdravnica in se mora ravno odločiti za specializacijo. Če se mi hoče kakorkoli maščevati, obstaja za moje pojme za družinsko življenje še kakšna precej manj ugodna izbira … (smeh)
Gore so vabljive, a hitro lahko postanejo nevarne za neizkušenega planinca. Kaj so vaši trije nasveti za vsakogar, ki se odpravlja v visokogorje?
Najprej bi vsem položil na srce, naj bodo "fer". Če jim med letom glavno športno aktivnost predstavlja sobotni sprehod na Rožnik, potem samostojen izlet na Triglav ni najboljša zamisel. Suvereno gibanje po gorah je ključno za večjo varnost, pogoj za to pa je spodobna fizična (in psihična) pripravljenost.
Drugi nasvet je uporaba interneta. Neizkušeni planinci ideje za ture pogosto dobijo ravno tam – na Instagramu ali Facebooku. S tem ni nič narobe, a naj se na tej stopnji uporaba interneta ne konča. Nujna je priprava na turo: pozanimati se moramo o kilometrih, višinskih metrih, urah hoje, tehnični zahtevnosti poti in posledično o nujni opremi, o tem, kje bomo parkirali avto, kakšno bo vreme, če bodo popoldan nevihte, kdaj moramo iti od doma, da bomo pravočasno doma itd. Večino informacij bomo dobili na internetu, če pa se pozanimamo še pri kakemu znancu, toliko bolje.
Tretji nasvet je skromnost. Visoke gore se zdijo na fotografijah našega dobro pripravljenega prijatelja na dosegu roke, v resnici pa se v gorah ves čas srečujejo nebesa in pekel. Samo da gre sonce za oblak in zapiha veter, ali pa gre naša izpostavljena pot čez zmrznjeno zaplato snega, mi pa nimamo cepina in derez, ko nam že na poti navzgor zmanjka hrane in pijače, ker je bilo v dolini tako vroče, pa s seboj nismo vzeli niti vetrovke, ali pa tista majava skala in zvit gleženj … hitro se lahko zelo zaplete!
Kako pa vi doživljate gore? Kam se najraje odpravite in kateri letni čas vam je najbližje?
Gore so nepogrešljiv del mojega življenja. O tem sem se dokončno prepričal, ko sem bil na polletni študentski izmenjavi v Düsseldorfu – kamorkoli si se ozrl, je bila naokrog sama ravnina. Kot otrok sem sicer sovražil hojo v hrib, a ko me je koroški stric začel seznanjati z zahtevnimi planinskimi potmi z jeklenico, je zame gorski svet dobil novo dimenzijo; še posebej, ko sem si v Pecinem Lijaku prvič nadel dereze in prijel za cepin!
Vzporedno me je kot zagretega smučarja in ljubitelja snega vpeljal v turno smučanje, od tam pa poti nazaj ni bilo več. Brat me je "zvlekel" v alpinistično šolo, tako da sem vzljubil tudi plezanje, smučanje pa je postalo vse bolj strmo in tehnično zahtevno. Dodal sem še gore iz ptičje perspektive, saj sem postal tudi jadralni padalec.
Kadar pa si zaželim malo bolj umirjenega dneva, se z gorami spogledujem s specialke ali gorskega kolesa. Gore mi predstavljajo tisti že omenjeni mazohistični poligon in hkrati kraj sprostitve in miru. Še vedno pa zmagata (izumirajoča) zima in sneg – brez tega mi živeti ni.
Ukvarjate se tudi z glasbo. Kaj vam pomeni ustvarjanje in izvajanje (novih) melodij?
Vse se je začelo s poslušanjem mame, ko je med mojim odraščanjem skoraj bolj sebi kot meni prepevala različne pesmice. Ker nad tem nisem bil ne vem kako navdušen, me je označila za "glasbeno ne tako zainteresiranega". Oče se rad pohvali, da sem šel v glasbeno šolo zaradi njega. Tam sem se učil igrati klavir, nato pa dodal še trobento. Glasbena teorija mi je za razliko od sošolcev šla kar dobro, medtem ko me igranje klasične glasbe po notah ni veselilo.
Ob koncu glasbene šole sem doma našel note Avsenikov in jih začel preigravati na klavirju. Prek njih sem se spoznal z zabavno glasbo, skoraj logično je sledil preskok v jazz, ki me je zasvojil. Takratne nesrečne ljubezni so kar same privedle do skladanja pesmi s pravcatimi projekti domače produkcije z videospoti, v katere sem skušal vključiti tri mlajše brate. Posebej najmlajši, Matej, me je v komponiranju kmalu presegel, zato sem se sam umaknil bolj v pisanje besedil in snemanje, "miksanje", produkcijo.
Začeli smo tudi z jazz bandom Anastomoza, ki smo ga kot študenti za lastno dušo ustanovili prijatelji, takratni člani Big Banda Medicinske fakultete.
Odkar sem srečno poročen, posebnega navdiha in motiva za tovrstne projekte ni več, ni pa naključje, da sem ženo, sicer od prej klasično pevko, potegnil v jazz in kdaj občasno še nastopava na kakšnem dogodku ali poroki.
