Kako ljubiti človeka, ne da bi moral ljubiti vse, kar ljubi on
Končno poletje. Dnevi so daljši, tempo nekoliko počasnejše in nekje v ozadju se prebudi prijetna misel: končno bova imela več časa drug za drugega. Potem pa pride … oh, spet ta fuzbal!
Svetovno prvenstvo ali pa Tour de France ali pa vrt, ki ni nikoli dokončan, knjige ali celo pospravljanja in prenove. Veliko je različnih stvari, ki nam ugrabijo partnerja, njegovo pozornost in skupni čas. Kar naenkrat ugotovimo, da ima tudi naš zakonec svoje načrte. Svoje navdušenje. Svoje stvari. "Pa ravno zdaj? Ko bi lahko bila malo več skupaj?"
Razlike niso problem
Veliko parov verjame, da dober odnos pomeni, da sva si podobna. Da zakonca rada počneta iste stvari, podobno preživljata prosti čas in ju navdušujejo podobne reči.
V določeni meri to seveda drži. Ne pa povsem. Vsak odnos prej ali slej pripelje do točke, ko ugotovimo, da človek ob nas ni naša kopija. Da ga navdušujejo stvari, ki jih sami ne razumemo. Da počiva drugače, sanja drugače in včasih celo uživa v stvareh, ki se nam zdijo popolnoma nerazumljive.
Razlike same po sebi niso problem. Problem postanejo takrat, ko jih začnemo ocenjevati. Ko zaključimo, da je pomembno samo tisto, kar je pomembno meni. Česar ne razumem, pa nima smisla ali je nepomembno.
Česa v resnici ne razumem?
Ko zakonca nekaj močno navdušuje, običajno vidimo samo površino. Vidimo nogomet. Vidimo vrt. Vidimo avtomobile. Vidimo knjige. Ne vidimo pa vedno tistega, kar je spodaj.
Morda mož ne spremlja samo nogometa. Morda ga privlačijo pripadnost, ekipni duh, strategija, tekmovalnost ali spomini na otroštvo. Morda žena ne ureja samo vrta. Morda jo pomirja ustvarjanje, lepota, stik z naravo ali občutek, da nekaj raste pod njenimi rokami. Ko se za trenutek ustavimo in vprašamo: "Kaj ti to daje? Kaj te pri tem tako pritegne?", se pred nami lahko odpre povsem nov svet.
V navdušenju drugega je skrito zlato
Ljudje se redko zaljubimo v hobije drug drugega. Pogosto pa se zaljubimo v njihovo živost in strast. Ko človek govori o nečem, kar ga resnično veseli, postane drugačen. Oči se mu zasvetijo. Glas postane bolj živ. Za trenutek izginejo skrbi, utrujenost in vsakodnevne obveznosti. Takrat ne gledamo več nogometa, vrta ali knjige. Gledamo človeka, ki je živ, navdušen, strasten in poln energije.
Ni nama treba postati enaka
Zrel odnos ni zlitost dveh ljudi v eno. Prava bližina ne nastane zato, ker postaneva enaka. Nastane zato, ker se učiva ostati povezana tudi takrat, ko sva si različna. Vsi si želimo, da bi bilo tisto, kar nam veliko pomeni, sprejeto z zanimanjem in spoštovanjem. Ne nujno z navdušenjem. Ne pričakujemo, da bo partner prevzel naše hobije ali zanimanja. Vendar med "To je brez veze" in "Vidim, da ti veliko pomeni" je ogromna razlika.
Hvala Bogu, da je žoga okrogla
Dobra novica je, da je žoga okrogla. Zavrtim jo lahko, kakor hočem. Česar ne razumem, lahko začnem spoznavati. Kar mi gre na živce, lahko odpre zanimiv pogovor. Kar mi je čudno, lahko občudujem.
V odnosu navsezadnje ni najpomembnejše, kdo ima žogo in kdo zmaga. Pomembnejše je, ali ostajava v igri. Razlike niso ovira za odnos. Pogosto so prav te prostor, kjer se drug o drugem naučiva največ.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
