V cerkvi prekrižane noge nakazujejo preveliko sproščenost in neformalnost za bogoslužje
Vprašanje bralke:
Ali smemo v cerkvi prekrižati noge? Vidim, da je to ponekod navada.
Odgovarja s. Barbara Poredoš:
Prekrižane noge imajo več pomenov, v cerkvi pa le enega, ki označuje neprimerno držo v svetem prostoru.
V govorici telesa prekrižane noge najpogosteje izražajo neko navado in sproščenost, spogledovanje in naklonjenost, sploh če je stopalo zgornje noge usmerjeno k sogovorniku. Lahko pa ista drža pomeni tudi aroganco.
Če so poleg nog prekrižane tudi roke, to pomeni obrambno držo in zaprtost, pri čemer sogovornik ni pripravljen sprejeti sporočil drugega.
V cerkvi prekrižane noge nakazujejo preveliko sproščenost in neformalnost za bogoslužje. Takšna drža je pogosto razumljena kot izraz nespoštovanja do svetega prostora. Bonton narekuje, da sedimo vzravnano, z obema nogama na tleh, kar izraža spoštovanje in zbranost.
Da bi poenotila in prevetrila drže katoličanov, je Cerkev po vsem svetu v mašni knjigi ali misalu določila, kakšne so drže pri maši. Žal te v slovenskih župnijah še zdaj niso poenotene. Tudi zato so slovenski škofje februarja 2003 napisali izredno pastirsko pismo, v katerem so duhovnike in vernike spomnili na pravilne drže pri bogoslužju.
Najpomembnejše pri vsem pa je, da se zunanje drže uskladijo z držo srca, ki je vedno znova pred izzivom, da v ponižnosti "poklekne" pred Gospodom in si to upa pokazati tudi navzven.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
