Po več letih sta se opogumila in skupaj prejela zakrament svete birme
Francoska zakonca Pierre in Lise sta poročena 14 let in imata dva otroka. Letošnji 20. junij bo v njunih življenjih ostal zapisan s posebnimi črkami – skupaj sta namreč prejela zakrament svete birme. Pri 40 letih dokazujeta, da nikoli ni prepozno, da se prepustimo voditi Svetemu Duhu.
Kako v vsakdanu, zapolnjenem z obveznostmi, najti prostor za Boga? Lisa in Pierre, oba zdravnika, se s tem vprašanjem soočata zelo pogosto. Ob dolgem študiju medicine, pogostih dežurstvih in usklajevanju družinskega življenja z osem in devet let starima otrokoma sta ta dolgoletna kristjana že dolgo odlašala z bistvenim korakom v krščanskem življenju: prejemom zakramenta svete birme.
Želja, da bi naredila naslednji korak, pri nikomur od njiju ni usahnila. Med pripravami na poroko leta 2012 sta še bolj začutila to vrzel na svoji poti vere. Kljub temu sta še vedno dajala prednost tempu bolnišničnega dela in drugim vsakodnevnim obveznostim.
"Več let sva si prigovarjala, da bova to uresničila, ko bova imela čas, morda naslednje leto …" je povedal Pierre. Dokler nista spoznala: "Nazadnje sva se odločila, da ne bova več čakala na pravi čas, temveč si ga bova namensko vzela."
Otroka njuna oznanjevalca
Ta odločitev je pravzaprav dozorela prav zaradi njunih dveh otrok, ki sta lani prvič pristopila k svetemu obhajilu. V iskanju odgovorov na številna otroška vprašanja sta tudi sama ponovno odkrila temelje svoje vere. Pridiga, ki sta jo kmalu zatem slišala v domači župniji, je potrdila ta klic: "Pustite svojim otrokom, da vam oznanjajo evangelij."
Po številnih usklajevanjih, ki jih od njiju zahteva bolnišnično delo in številna dežurstva, sta se Pierre in Lise nazadnje le oglasila pri domačem župniku. Odgovor očeta Kevina je bil ključen za začetek njunih priprav. Preprosto ju je opogumil: "Uspelo vama bo." Zanj je bilo bistvo drugje: njuna iskrena želja po prejemu tega zakramenta in njuna redna udeležba pri nedeljski maši. Z obilico usklajevanja sta uspela reorganizirati svoj vsakdan tako, da sta se lahko pridružila skupnim katehezam za odrasle.
Tako podprta in spodbujena sta ob drugih odraslih ponovno odkrila lepoto cerkvenega nauka. Priprave so jima dale veliko več kot teoretično znanje. Postopoma sta spoznavala, kako vera vse globlje prežema njuno življenje in ju usmerja tudi na poklicnem področju.
Ob raznoraznih zapletih in negotovih napovedih zdravstvenega stanja njegovih pacientov je vera Pierru pomagala ublažiti jezo in razmisliti o drugačnih opcijah. "Stori zanj, kar lahko, nehaj se obremenjevati s papirji. Sem so te postavili."
Lisi vera daje moč pri sporočanju resnih diagnoz svojim pacientom, podpori bolnih in ohranjanju upanja, medtem ko zanje tudi diskretno moli.
Nekateri pacienti jima včasih povejo: "Vidim, da verujete, ker se stvari lotevate na drugačen način." Prav s tem, ko je ozavestil, kako lahko postane pričevalec v svojem okolju, se je čutil še bolj pripravljenega, da prejme zakrament.
Zakonca sta bila na dan birme obkrožena s svojima otrokoma in preplavil ju je globok mir. "Več let sva si prigovarjala, da bova to storila pozneje. V resnici se je treba preprosto odločiti in si načrtno vzeti čas. Bistvo življenja ni dolgo živeti ali biti bogat; bistveno je poznati Boga. Ni starostne omejitve za to, da se pustiš voditi Svetemu Duhu. Tudi pri 40 letih ni prepozno."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.
