Ko oče in sin javno spregovorita o alkoholizmu v družini

Svoje zgodbe nista pustila za domačimi zidovi, temveč o izkušnji zasvojenosti govorita tudi v javnosti. Vsak na svoj način. Marko, sicer pravni strokovnjak, dolgoletni profesor na Univerzi v Ljubljani, dvojni doktor, nekdanji minister in podpredsednik državnega zbora, je o njej pisal v avtobiografiji Svetilnik: padci in pobiranja poetičnega pravnika. Benjamin, sicer vrhunsko izobražen ekonomist z bogatimi izkušnjami iz tujine, pa na način, ki je bližji mlajšim – v podkastih, v enem od njih je gostil tudi svojega očeta. Skupaj sta o tem spregovorila tudi na pogovornem večeru, ki ga je v tednu otrok alkoholikov v februarju organiziralo Društvo za pomoč otrokom alkoholikov NACOA Slovenija. "Če bova s svojo izkušnjo pomagala samo enemu človeku, sva naredila vse," poudarjata.

Marko svojo zgodbo opiše kot tipično za slovensko "mokro okolje", kjer je alkohol kot droga zelo toleriran. "Nisem začel piti zaradi kakšnih travm v otroštvu. Pitje sem 'natreniral'. Tako kot se navadiš zdrave navade, se lahko tudi škodljive," pove odkrito. Alkohol je poskusil že v otroštvu, ko so "čistili za obiski", s pijačo pa se je spoprijateljil v srednji šoli, ko je alkohol postal sredstvo za premagovanje sramežljivosti. "Po nekaj kozarcih sem bolj pogumno igral kitaro, bolje pel, lažje nagovarjal dekleta ali pa utopil kakšne najstniške komplekse."

Navado je gojil tudi med študijem in skozi poklicno pot. Čeprav je bila žena precej prizanesljiva, je bil doma deležen grdih pogledov, kdaj tudi očitajočih opazk. A kozarčke je znal opravičevati, kot "jih zna vsak pijanec", s poslovnimi kosili, družabnimi večeri ali preprosto z domačim, istrskim okoljem, kjer se "vino in žganje cedita iz trt".

Sam se problema ni zavedal, vse dokler ni izstopil iz politike. "Ko so odrske luči ugasnile, sem začel piti tudi dopoldan, in sicer zaradi tegobe, stiske. Kot bi imel abstinenčno krizo zaradi pomanjkanja pozornosti javnosti." Situacijo je primerjal s prizorom iz knjige Mali princ, ko glavni junak na enem od planetov sreča pijanca, ki svoje pitje opravičuje s tem, da bi pozabil na sram, ker pije. "Sam pa sem ugotovil, da sem pil zaradi strahu, da me ne bi pozabili."

Da ni zabredel še globlje, je hvaležen svoji družini. "S pomočjo najdražjih sem ugotovil, za kakšnega demona gre in ga na različne načine pozneje premagal." Skrb sta prvi izrazili žena in hči, ki sta mu pomagali, da se mu je na koncu vse bolj temačnega tunela začela kazati lučka, čeprav mu takrat še ni bilo povsem jasno, ali je to "lučka vlaka, ki ga bo povozil, ali izhod". Doma so se začeli o tem vse bolj odkrito pogovarjati. A prelomni trenutek ni prišel zaradi pritiskov od zunaj, temveč notranjega uvida. "Človek, ki je zasvojen, si mora to sam priznati. To ni lahko, je pa predpogoj," poudarja.

Na zdravljenje ni šel nikoli, zato zase tudi ne more reči, da je zdravljeni alkoholik. Bil je zgolj trenutek, ko je alkoholu rekel "ne". Trajalo je sicer več let, da je, kot je se izrazil simbolično, v Sarajevu naredil atentat na zadnji kozarček. "Ko gledam nazaj, je bilo največje Sizifovo delo, ko sem hodil na različne terapije, da bi me naučili zmerno piti. Še zdaj imam beležko, v kateri sem si delal črtice meric, ki sem jih popil. Namerno sem se tri, štiri dni vzdržal, da sem potem naslednje dni lahko spil več. Niti mi ni bilo težko zdržati brez alkohola po tri mesece, a potem sem nadaljeval tam, kjer sem končal, ali pa še z večjim tempom."

K popolni abstinenci mu je pomagala terapija pri dr. Andreju Perku, nasledniku legendarnega dr. Janeza Ruglja, ki sta se je udeležila skupaj z ženo Ester, pa tudi branje in predvsem pisanje knjig, nad vsem pa je bila ljubezen. "Kar jemljem kot največje zdravilo, dano od Boga, je zagotovo ljubezen," je poudaril. Čeprav mu žena nikoli ni dala ultimata v smislu "jaz ali alkohol", je slutil, da se to prej ali slej lahko zgodi. Strah pred izgubo družine, sram pred napačnim zgledom sinu, občutek odgovornosti ter hvaležnost ženi in hčeri, ki sta mu želeli pomagati, so se združili v prelomno odločitev.

Benjaminova perspektiva razkriva drugo plat zgodbe – izkušnjo otroka, ki je odraščal ob očetovi zasvojenosti. Čeprav je že kot fantič opazil mamino in sestrino neodobravanje in obsojanje očetovega pitja, ga je sam občudoval. "Oče je bil moj vzornik in heroj," je dejal. Še danes se živo spominja, da je občudoval očeta, ki se je vrnil iz službe, v kravati in srajci sedel na kavč in mu je sin lahko postregel viski z ledom. "Meni se je to zdelo zelo hudo, v pozitivnem smislu. V tem sem videl odraz pravega moškega, ki se po napornem delovnem dnevu vrne k ženi in nekaj popije, da poteši stres."

Ko je Benjamin stopil v najstniška leta, sta bila oba ponosna, da lahko kot oče in sin kdaj kakšnega skupaj spijeta. Oče mu je celo delil nasvet, kako "pozdraviti mačka". V tem odnosu se je oblikovala tudi Benjaminova pot v alkoholizem. "Kot otrok sem ponotranjil, da je alkohol nekaj normalnega. Te 'pozitivne' predstave so me pripeljale do lastne krize z alkoholom. Pri meni kar velja rek: Kakršen oče, takšen sin."

Svoje je dodalo še odraščanje ob javno izpostavljenem očetu. Ker je bil bolj sramežljive narave, mu je pozornost, ki je je bil deležen kot sin prepoznavnega politika, vse prej kot ugajala. Tudi to je bil eden od razlogov, da mu je pri šestnajstih letih začel ugajati alkohol, ki ga je že pri očetu videl kot sredstvo za krepitev samozavesti. Navado pitja sicer ne pripisuje zgolj zgledu, temveč so k "treningu" pripomogle tudi družbene razmere.

Benjamin za domačimi zidovi ni prevzel le "pozitivnega" odnosa do alkohola, temveč se je nekje v sebi ves čas zavedal, da ta substanca bližnjim povzroča veliko bolečino. Sam je križ čez zasvojenost naredil pri 26 letih in šel na terapijo, skozi katero se je vedno bolj odpiral in v pogovorih s starši razreševal boleče rane. Najprej se je vse vrtelo okoli mame, na katero je bil sprva precej jezen. Z očetom sta se iskreno začela pogovarjati po dveh letih terapije.

Benjamin je staršema neizmerno hvaležen za vso podporo, ki sta mu jo nudila v procesu zdravljenja, pa tudi za to, da je z njima lahko zgradil drugačen, spoštljiv odnos.

"Na Benjamina sem neizmerno ponosen, ker vem, da ni lahko," je naglasil oče. Sina občuduje predvsem v tem, da je to zmogel narediti že sredi dvajsetih let. Ta korak namreč zahteva korenito spremembo življenja in zamenjavo družbe, kar je pri teh letih težko. "Že samo zaradi tega ga občudujem." Hvaležen je, da mu je uspel še pravi čas dati tudi lep zgled. "Mogoče je bilo Benjaminu lažje, ker sem jaz že prej nehal piti," je razmišljal in nadaljeval: "Zelo drži pregovor: Besede mičejo, premikajo, zgledi vlečejo. Nikoli ni prepozno."

V družini, kjer je prisotna zasvojenost, motilec odnosov ni le alkohol, temveč tudi molk. Kadar je v družini prisotna zasvojenost, je molk marsikdaj način preživetja. Odnose in spomine oblikujejo besede, ki jih ni. Sram se čuti, a se ne izgovori. Kaj pa se zgodi z odnosom, ko se začne govoriti na glas?

V primeru družine Pavliha ima zgodba srečen razplet. Oba sta hvaležna, da so se v družini o tem veliko pogovarjali. "Ljubezen, iskren pogovor, odpreti se ljudem – to je najbolj pomembno in to najbolj pomaga," je dejal Benjamin, ki se zaveda, da nimajo vsi privilegija ljubezni v družini. So pa zato na voljo terapevti in skupine.

Zelo pomembni besedi v takem pogovoru pa sta: oprosti in oprostim. "Da sem lahko začel živeti na novo, sem moral svoj ego potlačiti globoko v zemljo. Postal je kot istrski tartuf, ki ga je težko izbrskati," je poudaril Marko. Opravičilo družini je prvi korak na poti v življenje brez alkohola, a pomembno je tudi, da je opravičilo sprejeto. "Poskušajte oprostiti, če se oprostiti da," kot oče polaga na srce otrokom alkoholikov.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.