Rak pri 24 letih: “Čutil sem, da sem dobil več, kot mi je bilo odvzeto”

Za mnoge je beseda rak ena najbolj strašljivih. Kako se spominjaš trenutka, ko si izvedel za diagnozo?
Slutil sem, da imam tumor, že ko sem opazil znake in na spletu raziskoval, kaj bi lahko bilo. Osebni zdravnik me je napotil na ultrazvok, kjer sem dobil prvo in ključno diagnozo: maligni tumor testisa. Po pregledu sem za nekaj minut ostal sam v čakalnici. Tam mi je bilo najtežje, saj sem poskušal doumeti, kaj se dogaja. Razlika je med tem, da nekaj slutiš, in tem, da imaš potrjeno diagnozo.

Čudno mi je bilo, ker fizično nisem čutil ničesar drugače. Če imaš vročino, se počutiš slabo. Tukaj pa ni bilo tako, vsaj v prvi fazi. V svoji glavi sem bil na začetku februarja zdrav, konec februarja pa rakav bolnik.

Ko sem dokončno izvedel, da imam raka, sem se še bolj spraševal, kaj bo zdaj, kaj to pomeni zame, ali bom moral dejansko na operacijo. Do takrat sem imel namreč zelo malo izkušenj z zdravniki, zdaj pa bi moral naenkrat na operacijo, pa še fobijo pred iglami imam. Naenkrat se je nabral kup misli, večinoma skrbi.

Zdi se mi, da ima veliko filmov zgodbo o nekom, ki ima raka, in je vse opisano zelo dramatično. Ko ti diagnosticirajo raka, se počutiš tako kot v filmu, kot da ni res.

Kako so se odzvali domači?
Ker sem imel pred pregledom vnetje, sem ostal doma, zato so vedeli, da ni vse v redu. Po ultrazvoku in potrditvi diagnoze so bili na začetku vsi zaskrbljeni, hkrati pa so mi dali vedeti, da bo vse v redu. Doma sem takoj dobil ogromno podpore.

Kako je potem potekalo zdravljenje in kako se je v tem času spremenil tvoj vsakdan?
Prijavil sem se na operacijo za odstranitev tumorja, še pred posegom pa sem imel CT, na katerem so videli, da se je rak razširil na trebušne bezgavke. Obdobje pred operacijo je bilo blagoslovljeno, saj so mi prijatelji, družina in župnija izkazovali ogromno podpore. Imel sem veliko obiskov in pogovorov, ki jih drugače ne bi imel.

Po operaciji sem približno dva tedna okreval, potem pa je sledila kemoterapija. Na Onkološkem inštitutu so mi pred začetkom povedali, da bom imel tri cikle. En cikel je zame pomenil pet dni v bolnišnici in nato dva tedna doma.

Ko si v bolnišnici, je ritem čisto drugačen. Nisem spal najbolje, čeprav načeloma s spanjem nimam težav. Že zgodaj zjutraj so prišli preverit moje stanje, zamenjat zdravila ter izmerit utrip in krvni tlak. Ker sem bil ves čas priklopljen na infuzijo, sem ves čas čutil rahlo neprijeten občutek.

Imel sem dva cimra, ki sta bila eden mojih največjih blagoslovov. Če njiju ne bi bilo, bi bilo veliko slabše. Vsi smo imeli tri cikle. Veliko smo se pogovarjali in drug drugega spodbujali. Povezoval in dvigal nas je naš medsebojni humor.

Kaj je bil zate najtežji del te preizkušnje?
Že od začetka bolezni nisem doživljal kot kazen. Morda sem se za trenutek vprašal: "Zakaj ravno jaz?" Ko pa sem videl, koliko ljudi je na Onkološkem inštitutu, koliko ljudem je huje kot meni, sem Boga vprašal: "Zakaj oni?" Prek vse podpore sem začutil velik blagoslov, večji, kot je bila sama bolezen.

Zapisal sem si delček svoje molitve v bolnišnici, ko sem se zahvaljeval: "Hvala ti, Gospod, ker trenutno v življenju vidim več blagoslova kot bolezni." Čutil sem, da sem dobil več, kot mi je bilo odvzeto.

Fizično in psihično je bil najtežji tretji cikel. Takrat sem vmes čutil, kot da ne bo šlo. Bilo mi je slabo, nič nisem jedel. Že pred tem ciklom mi je bilo težko iti nazaj. Preveč sem se ukvarjal z izgubo las. Pogledal sem se v ogledalo in se nisem prepoznal. Težko sem se navadil tega, ker sem si že pred boleznijo kdaj rekel: "Samo plešast pa ne bom nikoli."

Psihično je bilo včasih težko usmerjati razmišljanje med dvema skrajnostma: med razmišljanjem o tem, da nič ni, in razmišljanjem o tem, da boš umrl. V tretjem ciklu me je pokonci držalo to, da sem imel super cimra. Še posebej pa to, da sem vse izročil Bogu. Na onkološkem oddelku je tudi kapela in možnost svete maše, kar mi je zelo pomagalo. Tam so me nagovorile besede Anžeta Cunka, ki je res car.

Bi dodal še kaj o podpori, ki si jo dobil?
Mislim, da sem imel več krogov podpore. Najprej seveda družino, ki mi je ves čas stala ob strani. Dobil sem tudi veliko klicev, začeli so z molitveno podporo. Še zdaj se ne zavedam, koliko ljudi je molilo in darovalo za mašo za moje zdravje – od prijateljev, družine, znancev in na primer tudi moj osebni zdravnik.

Veliko podpore sem dobil tudi na Instagram profilu, ki sem ga ustvaril pred začetkom kemoterapije. Pomagali so mi tudi pogovori na Onkološkem inštitutu ter zdravstveno osebje. Ljudje, ki delajo na Onkološkem inštitutu, so tam res s poslanstvom. Ne predstavljam si, kako bi se soočil z boleznijo, če ne bi imel podpore.

Vedno pa sem poudarjal, naj ljudje ne molijo samo zame, ampak za vse bolnike, ker je mnogim veliko slabše kot meni.

Kako se je v času bolezni spremenil tvoj odnos z Bogom? Je slavljenje dobilo drugačen pomen?
Mislim, da sem dobil nov pogled na različne stvari. Kot sem že omenil, sem videl več blagoslova kot bolezni. V tem času sem videl veliko lepega in v vsem tem Božjo ljubezen: v pogovorih, spremenjenih odnosih, novih spoznanstvih. Rekel bi, da so se mi odprle oči za zelo lepe stvari.

Med zdravljenjem nisem mogel vzeti v roke kitare. Malo zaradi bolečine, pa tudi nisem čutil, da bi želel karkoli početi z glasbo. V tem času tudi nisem slavil, čeprav sem pred tem veliko molil na tak način.

Slavljenje je ravno prejšnji teden dobilo drugačen pomen, ko sem po dolgem času spet slavil na vaji z bendom. To je bilo po bolezni prvič, da sem lahko z glasbo spet slavil. Se mi je pa malce "odprlo" glede pisanja pesmi, malo drugače.

Na Instagramu si po operaciji, pred kemoterapijo ustvaril Instagram profil Kemija terapija. Zakaj si se odločil svojo izkušnjo deliti javno?
Pred kemoterapijo sem se pripravljal na karkoli. Vedel sem, da mi bo težko in da bom moral te občutke dati iz sebe. Iz preteklih izkušenj pa vem, da pri meni klasični dnevnik ne bi deloval, zato sem se odločil za objave na Instagramu. Rad imam urejene stvari in tam lahko zberem vse videe na enem mestu. Dopoldne sem se tega spomnil, popoldne pa sem že imel profil.

Mislil sem, da bo to zame in za nekaj mojih prijateljev, da bodo lahko spremljali, kaj se dogaja z mano, a je vse skupaj naraslo že po prvih dveh videih. Vmes me je celo preraslo in začutil sem rahel pritisk, kot da moram ljudem nekaj dati. Pozabil sem, da je to v prvi vrsti zame. Če pogledam nazaj, vidim, da mi je res pomagalo, da sem na tak način izrazil svoje misli.

Sredi tega projekta sem ugotovil, da lahko z objavami pomagam tudi drugim, ki imajo podobno preizkušnjo. Zato bom morda še kdaj kaj objavil, da bom ozaveščal o raku in dal prostor podpori tistim, ki jo potrebujejo.

Tudi med zdravljenjem si ostal ustvarjalen. Kakšno vlogo sta imela v tem času glasba in pisanje?
Nisem posebej izkušen pisec. Lani sem napisal svojo prvo pesem, potem pa se mi je nekako odprlo. Preizkušnja mi je dala navdih, gotovo od Boga, za pisanje različnih stvari. Veliko sem pisal o svoji zgodbi zadnjih šestih let tudi z drugačnega, morda bolj posvetnega vidika. To pa ne pomeni, da v pesmih ni Boga, le kaže se skozi druge stvari, bolj posredno. Moje jedro ostaja v Bogu in pri sveti maši. Moj cilj je, da nekoč iz teh novih pesmi nastane posnet album.

Kako te je ta preizkušnja spremenila?
Ključna stvar je, da sem videl različne stvari skozi oči Božje ljubezni. Čeprav sem bil včasih v veliki preizkušnji, sem bil tako blagoslovljen, da so se nekatere težke stvari zdele manjše, kot so dejansko bile.