Pohorje je obsežno, večinoma z gozdovi poraslo predalpsko hribovje na severovzhodu države
Tokratni namig za izlet ni ravno običajen, saj pohod čez Pohorje, po mnenju mnogih eno izmed najlepših naravnih območij v Sloveniji, ni ravno stvar, ki bi ji namenili zgolj eno popoldne ali dan. A poletje, čas dopustov in šolskih počitnic, je mogoče izkoristiti prav za tak daljši pohodniški izlet.
Pohorje je obsežno, večinoma z gozdovi poraslo predalpsko hribovje na severovzhodu države, ki se razteza med reko Dravo, Mariborom in Slovenj Gradcem. Dolgo je približno 50, široko pa približno 20 kilometrov. Prav zaradi svoje dostopnosti, zmerne nadmorske višine (najvišja točka je s 1543 metri Črni vrh) in razgibanega terena je izjemno priljubljeno med pohodniki vseh generacij, in to v vseh letnih časih. Ena od najbolj znanih poti, ki ga prečka, je del Slovenske planinske poti.
Tokrat smo se na pohod podali sami, otroka in jaz. Odločili smo se za dvodnevni pohod, saj smo ocenili, da bo to za pot od Mariborskega Pohorja do Koroške ravno prav.
Naša dogodivščina se je začela v Mariboru. Mož nas je zapeljal do spodnje postaje Pohorske vzpenjače. Ta odločitev se je izkazala za odlično, saj smo si tako prihranili precej strm začetni vzpon. Slovenska planinska pot se sicer uradno začne v Spodnjem Radvanju, vendar si lahko pohodniki ta začetni del olajšajo prav z vožnjo z vzpenjačo. Ta je že sama po sebi doživetje, saj se med vzpenjanjem odpira razgled na Maribor in širšo okolico. Ko smo na vrhu izstopili, si oprtali nahrbtnik in začeli slediti markacijam proti Koroški, se je pohodniška dogodivščina lahko začela.
Prebirate del članka, ki je bil najprej objavljen v reviji Svet in ljudje (4/2026). Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte jo tudi na Facebooku in Instagramu.
Od vrha Pohorske vzpenjače do Areha
Prvi del poti nas je vodil po širši, dobro označeni gozdni poti. Hodili smo zmerno, brez hitenja, saj je bila pred nami še dolga pot. Otroka sta bila na začetku kajpak polna energije. Čeprav se je pot sprva nekoliko vzpenjala, sta hitela naprej, da sem ju morala malo umiriti, sicer bi ju ta vnema lahko preveč zanesla jima pozneje ne bilo več zabavno.
Prva koča, mimo katere smo šli, je bila Mariborska koča, a se pri njej nismo ustavili. Bili smo še precej sveži, pot pred nami pa zelo dolga, zato postanek ne bi bil smiseln. Nadaljevali smo proti Arehu do Ruške koče. Ta del poti je večinoma potekal skozi gozd, razgledi pa so se odprli pri travnatih pobočjih Areha, kjer so pozimi smučišča. Na Arehu, kjer je poleg koče in bližnje cerkve sv. Areha tudi gibalni park, smo si privoščili nekoliko daljši postanek za malico in igro. Malico, ki smo jo prinesli s seboj, smo pojedli na prijetnih lesenih klopcah z razgledom na cerkev in štajerske ranice v daljavi.
