“Nikoli ne smemo prehitro obupati nad človekom”

Sporočilno je njeno spoznanje: "Čeprav se včasih zdi, da je ob vseh obveznostih težko najti dovolj časa za vse to, sem skozi leta ugotovila, da ni vedno pomembno, koliko časa imaš. Pomembno je, da si ga vsaj malo vzameš. Zame je skrb zase pogosto sestavljena iz majhnih trenutkov, ki se nabirajo skozi dan – dobra glasba med vožnjo, pogovor s prijateljem, skodelica kave na soncu ali večer med rožami na terasi."

Svoje življenje posveča tistim, ki jih družba pogosto spregleda – otrokom, družinam v stiski, brezdomcem in ljudem na robu. Kot prostovoljka se je udejstvovala v tujini, na številnih dobrodelnih področjih pa ostaja dejavna tudi doma in dokazuje, da sočutje do sočloveka ni le ena od njenih vrednot, temveč način življenja.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Ne uvrščam se med "jutranje tipe ljudi", zato so moji delovni dnevi običajno vse prej kot počasni in umirjeni. Običajno ni veliko časa za globoka razmišljanja ali dolge jutranje rituale.

Najlepša jutra so zame tista, ki se zgodijo med vikendi, med dopustom, na potovanjih ali pa preprosto takrat, ko vem, da je pred menoj nekaj, česar se res veselim. Takrat si lahko vzamem čas za počasno kavo, za pogovor, sprehod ali pa zgolj za to, da nikamor ne hitim.

V zadnjih letih sem ugotovila, da popolno jutro zame ni povezano toliko s tem, kaj počnem, ampak kako se počutim. Najlepše je, ko dan začnem z občutkom miru, pričakovanja ali hvaležnosti. Ko vem, da me čaka nekaj lepega – pa naj bo to srečanje z ljudmi, ki jih imam rada, potovanje, delo z otroki ali pa čisto navaden dan, v katerem bom lahko počela stvari, ki me izpolnjujejo.

Ker sem po naravi precej pozitivna oseba, poskušam tudi v najbolj običajnih jutrih najti nekaj lepega. Včasih je to sončni vzhod med vožnjo v službo, dobra pesem na radiu ali pa preprosto misel, da imam pred seboj nov dan in nove priložnosti.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
... se takrat bolje počutim v svoji koži. Zame urejenost ni povezana s popolnostjo ali sledenjem trendom, ampak predvsem s tem, da s svojim videzom pokažem spoštovanje do sebe in ljudi okoli sebe. Ko sem urejena, sem tudi bolj samozavestna, hkrati pa verjamem, da prava urejenost prihaja od znotraj – iz prijaznosti, iskrenosti in načina, kako ravnamo z drugimi.

3. Kaj vas je spodbudilo k prostovoljstvu in kaj vas žene, da pri tem vztrajate že toliko let?
Mislim, da me k prostovoljstvu ni pripeljal en sam dogodek, ampak ljudje, ob katerih sem odraščala. Med prvimi je bila moja prababica, ženska z velikim srcem, ki ni nikoli spraševala, kdo si, od kod prihajaš ali zakaj si v stiski.

Veliko dolgujem tudi svojim staršem in družini. Vzgojili so me v duhu poštenosti, solidarnosti, iskrenosti in odprtosti do ljudi. Naučili so me, da imajo ljudje različne zgodbe, a si vsak zasluži spoštovanje. Da pomoč ni nekaj izjemnega, ampak nekaj povsem naravnega.

Pozneje so me oblikovala še potovanja, delo z ljudmi in številna srečanja z zgodbami, ki jih ne najdeš v knjigah. Zgodbami ljudi, ki so izgubili upanje, pa ga znova našli. Zgodbami otrok, ki so me naučili poguma, čeprav bi jih morali poguma učiti odrasli. In zgodbami posameznikov, ki so me opomnili, da lahko že ena oseba naredi veliko razliko.

Kaj pa me žene danes? Zagotovo ljudje. Tisti, ki sem jih srečala na poti, in tisti, ki jih še bom. Ženejo me trenutki, ko vidiš, da se nekomu v očeh prižge iskrica upanja. Ko ugotoviš, da je bil pogovor, objem ali zgolj to, da si nekoga poslušal, veliko pomembnejši, kot si mislil.

Po vseh teh letih me žene hvaležnost za vse zgodbe, ki so mi bile zaupane, za vse ljudi, ki so me oblikovali, in za spoznanje, da je svet kljub vsem težkim zgodbam še vedno poln dobrote. Prostovoljstvo me vedno znova opominja, da smo ljudje med seboj veliko bolj povezani, kot se zavedamo. In morda prav zato na tej poti ostajam že toliko let – ker ne spreminja samo življenj drugih ljudi, ampak ves čas spreminja tudi mene.

Kakšne odzive prejemate od ljudi, ki ste jim na kakršenkoli način pomagali?
Zelo različne. Seveda je v njih pogosto hvaležnost, včasih izražena z besedami, včasih s sporočilom, objemom ali preprostim nasmehom. Včasih pa odziva sploh ni. In mislim, da je prav to nekaj, kar sem se skozi leta naučila sprejeti.

Sama se trudim, da izhajam iz srca. Da nekaj naredim zato, ker verjamem, da je prav, ne zato, ker pričakujem nekaj v zameno. In iskreno, nekatere najlepše stvari, ki sem jih naredila za druge, so bile tiste, za katere ljudje sploh ne vedo, da sem stala za njimi. Velikokrat naredim kaj spontano, tiho, brez potrebe po tem, da bi kdorkoli vedel.

In prav v tem je zame nekaj posebnega. Ko lahko narediš dobro delo in ga preprosto pustiš v svetu. Brez pričakovanj, brez priznanj, brez potrebe po pozornosti. Takrat veš, da si to naredil zaradi človeka, ne zaradi sebe.

Seveda pa obstajajo trenutki, ki ostanejo za vedno. Ko ti nekdo po letih pove, da si mu pomagal bolj, kot si si predstavljal. Ko vidiš, da je nekdo zaradi podpore našel novo pot ali novo upanje. Takšni trenutki so dragoceni in se te dotaknejo. A vendar mislim, da največja nagrada ni hvaležnost, ki jo prejmeš od drugih. Največja nagrada je občutek, da si sledil svojim vrednotam in da si v svet prispeval nekaj dobrega, tudi če za to veš samo ti.

Kaj vas je presenetilo ob prvem obisku Afrike in zakaj ste se odločili tam tudi ostati dlje časa?
Ob prvem obisku Afrike me je presenetilo veliko stvari, a najbolj njihova drža do življenja. Njihov pogled na svet, dojemanje časa, sposobnost, da živijo v trenutku, in predvsem hvaležnost za stvari, ki jih mnogi med nami pogosto jemljemo za samoumevne. Presunilo me je, da sem na obrazih ljudi, ki imajo zelo malo, tako pogosto videla iskren, srčen nasmeh. Mislim, da sem se prav tam začela še bolj zavedati, kako pogosto srečo iščemo v stvareh, ki je v resnici ne prinašajo.

Težko bi rekla, da je ena sama stvar, zaradi katere sem ostala dlje časa. Bila je kombinacija občutkov, ljudi, zgodb in izkušenj. Predvsem pa tisti poseben občutek, ki ga je težko opisati z besedami. Občutek, da nenadoma ugotoviš, kako malo v resnici potrebuješ za srečo. Da ne potrebuješ popolnih okoliščin, veliko stvari ali nenehnega hitenja za nečim novim. Da je včasih dovolj pogovor, skupen obrok, otroški smeh ali občutek pripadnosti.

Afrika mi je na nek način zlezla pod kožo in do srca. Nekaj je v ljudeh, v energiji, v načinu življenja, kar te spremeni. Prideš tja z namenom, da boš nekaj dal, potem pa ugotoviš, da si pravzaprav prejel veliko več, kot si kadarkoli pričakoval. Morda je prav to razlog, da sem ostala. Ker sem tam našla nekaj, česar nisem iskala – opomnik, kaj je v življenju zares pomembno.

Kako se pedagoško delo pri njih razlikuje od dela pri nas? Katere pristope – pa tudi vrednote – bi si želeli prenesti v Slovenijo?
Zelo se razlikuje. Seveda so razlike povezane tudi z materialnimi pogoji, številom otrok, dostopom do pripomočkov in organizacijo dela, vendar sem sama najgloblje razlike opazila nekje drugje – v odnosih.

Skozi delo z otroki v vrtcu, šoli in sirotišnici sem vedno znova ugotavljala, kako pomemben je občutek odnosa, pripadnosti in varnosti. Tam se ta povezanost pogosto vzpostavi zelo spontano in zelo hitro. Med otroki, učitelji, prostovoljci in družinami sem čutila neko posebno bližino, ki je težko opisljiva, a zelo prisotna.

Morda me je najbolj nagovorilo prav to, kako močno je v ospredju človek. Ne rezultat, ne ocena, ne dosežek, ampak odnos. Občutek, da si viden, sprejet in da nekomu pripadaš. In mislim, da je to nekaj, kar nam v Sloveniji včasih nekoliko manjka. Ne zato, ker ne bi znali ustvarjati dobrih odnosov, ampak ker nas pogosto prehiti tempo življenja, številne obveznosti in sistemi, ki nam za pristne stike puščajo vse manj prostora.

Če bi lahko nekaj prenesla v Slovenijo, bi bila to zagotovo ta povezanost in občutek, da pri vzgoji in izobraževanju sodelujemo skupaj in da otrok ni odgovornost posameznika, ampak skupnosti.

Ob tem pa bi si želela prenesti tudi nekaj njihove pristnosti, iskrivosti in veselja. Kljub številnim izzivom otroci tam pogosto ohranjajo neverjetno radovednost, odprtost in veselje do življenja. Zelo močno pa me je nagovorila tudi njihova hvaležnost za možnost izobraževanja. Medtem ko je pri nas šola pogosto nekaj samoumevnega, je tam za mnoge otroke privilegij in priložnost, ki jo zelo cenijo.

Katera od zgodb posameznikov, ki ste jih pri svojem udejstvovanju spoznali, se vam je najbolj vtisnila v spomin in zakaj?
Med njimi je zagotovo Rado, nekdanji brezdomec, ki je danes uspešen človek s svojim življenjem v Nemčiji. Šele pozneje mi je zaupal, da je bil v času, ko sva mu s prijateljico pomagali, tik pred tem, da si vzame življenje. Danes pomaga drugim in živi življenje, za katerega si takrat verjetno ni predstavljal, da ga bo imel. Njegova zgodba me vedno opomni, kako malo včasih manjka, da se človek odloči ostati.

Zelo se me je dotaknila tudi zgodba brezdomca Elia. Bil je človek z ogromno bolečine, pa tudi topline. Žal je bila teža življenja zanj prevelika. Njegova zgodba me je naučila, da vseh bitk ne moremo dobiti in da včasih ni dovolj niti vsa dobra volja sveta. To je težko sprejeti, a je del resničnosti.

Potem pa so tukaj otroci iz Gambije: Samsan, deček, ki mi je v naročju za nekaj trenutkov praktično umrl. Še danes ne znam razložiti, po kakšnih zakonih fizike, medicine ali čudeža se je vrnil nazaj. Vem samo, da danes hodi, se smeji in živi. Tu je Yassin, drobna dojenčica s hudo pljučnico, za katero smo se bali, da ne bo zmogla. Danes veselo čeblja in raziskuje svet okoli sebe. In tu je Mohamed, za katerega mi je zdravnik nekoč rekel, da sploh ne razume, kako še diha. Danes ima novo življenje, novo družino, ki ga je posvojila, in prihodnost, ki si je takrat nihče ni upal napovedati.

Ti otroci so zame mali čudeži. Ne zato, ker bi bilo njihovo življenje sedaj lažje ali lepo, ampak zato, ker so dokaz, da se včasih zgodi nekaj, kar presega vse napovedi, statistike in pričakovanja. In mislim, da so prav oni tisti, ki so me naučili najpomembnejšo lekcijo mojega življenja – da nikoli ne smemo prehitro obupati nad človekom.

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Čeprav se morda sliši nenavadno, sem danes zelo hvaležna za svojo nesrečo, ki se je zgodila leta 2014. Takrat sem kot dijakinja četrtega letnika gimnazije padla z višine na hrbet. Po svoje je bil že čudež, da se nisem huje poškodovala ali celo izgubila življenja. Zapleti, ki so sledili, so močno zaznamovali naslednje obdobje mojega življenja.

Prvič sem se zares soočila z dejstvom, da življenje morda zame načrtuje nekaj drugega, kot sem si sama zamislila. Zaradi zdravljenja sem morala ponavljati letnik, kar je bilo takrat zame izjemno težko.

Danes pa na to obdobje gledam povsem drugače. Prav takrat sem se naučila največ o sebi. Dobila sem številne izkušnje, ki jih sicer verjetno nikoli ne bi. Še bolj aktivno sem stopila v svet prostovoljstva in humanitarnosti, spoznala ljudi, ki so pomembno zaznamovali moje življenje, ter začela svet gledati z drugačne perspektive.

Predvsem pa sem dobila izkušnjo ranljivosti, ki mi še danes pomaga pri delu z ljudmi. Ko sam doživiš občutek nemoči, negotovosti ali strahu, lažje razumeš tudi druge.

Mislim, da sem se takrat naučila še nekaj zelo pomembnega – da včasih niti ne opaziš, da si na poti, ki ni zares tvoja. Ali pa si določenih stvari nočeš priznati in skušaš prepričati samega sebe, da moraš vztrajati v smeri, ki si si jo nekoč zadal. Potem pa pride življenje in te ustavi. Nežno ali pa malo manj nežno.

Takrat se mi je zdelo, da se mi dogaja krivica. Danes pa vidim, da me je ta preizkušnja pravzaprav preusmerila. Pokazala mi je stvari, ki jih prej nisem videla, in odprla vrata ljudem, izkušnjam ter življenjskim potem, ki jih sicer verjetno nikoli ne bi srečala.

Zato sem danes hvaležna zanjo. Ne zato, ker je bila lahka, ampak zato, ker me je naučila, da se tudi iz najbolj nepričakovanih padcev lahko rodijo najlepše življenjske lekcije. In da nas življenje včasih ustavi prav zato, da bi nas lahko usmerilo tja, kjer moramo biti.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Ena od misli, h kateri se pogosto vračam, je: "Naredi malo dobrega tam, kjer si, s tem kar imaš na voljo. Prav ta majhna dobra dejanja, ko se nekje združijo, spreminjajo svet."

Všeč mi je, ker me opominja, da nam ni treba reševati vseh težav sveta naenkrat. Ni nam treba biti popolni, najmočnejši ali imeti vseh odgovorov. Dovolj je, da naredimo tisto dobro, ki ga v danem trenutku zmoremo in lahko damo.

Ko sem slabe volje ali ko se mi zdi, da so izzivi preveliki, se poskušam spomniti, da se velike spremembe skoraj vedno začnejo z majhnimi koraki. Z eno prijazno besedo, enim pogovorom, eno iztegnjeno roko. In prav ti majhni koščki dobrote, ko se seštejejo, naredijo svet lepši.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
... ker se mi zdi, da nosimo v sebi neverjetno moč, ki se je velikokrat sploh ne zavedamo.

Še posebej jasno mi je to postalo v Afriki. Ko sem opazovala tamkajšnje ženske, sem vsak dan znova občudovala njihovo vzdržljivost, pogum in življenjsko energijo. Gledala sem ženske, ki so z golimi rokami gradile, prenašale težka bremena na glavi, skrbele za družino, kuhale, pospravljale, vzgajale otroke in ob vsem tem še pele, plesale ter se smejale. In vse to z neverjetnim dostojanstvom.

Takrat sem si večkrat mislila, da se ženske pogosto sploh ne zavedamo, koliko zmoremo. Kolikokrat pademo in se znova poberemo. Kolikokrat nosimo bremena, za katera drugi sploh ne vedo. Kolikokrat smo hkrati opora drugim, čeprav tudi same potrebujemo oporo.

Biti ženska je lepo tudi zato, ker znamo ustvarjati bližino, toplino in povezanost. Ker znamo čutiti, skrbeti, graditi odnose in hkrati premikati gore, kadar je to potrebno.

In morda si najbolj želim prav to, da bi se ženske med seboj še bolj podpirale. Da bi se manj primerjale in več spodbujale. Da bi si pogosteje povedale, da nam gre dobro. Ker ko ena ženska zraste, pogosto zrastejo tudi vse okoli nje.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.