Petnajst stoletij pred pojavom pametnih telefonov so egiptovski menihi poimenovali duhovno bolezen, ki človeka še posebej močno prizadene v poletni vročini. Njihova diagnoza je presenetljivo aktualna tudi danes
Pojavi se sredi dneva, v največji vročini. Menih v svoji celici začne čutiti nemir, ki se počasi plazi vanj. Ne more ostati pri miru, ne more moliti, delati ali brati. Pogleda skozi okno. Nato pogleda še enkrat. Začne razmišljati, da bi lahko nekje drugje naredil več dobrega.
Zdi se mu, da je prav njegova celica neprimerna za duhovno rast, da so njegove okoliščine nekaj posebnega in da bi selitev rešila vse njegove težave. Toda ne premakne se.Občutek postaja vedno močnejši. Popoldne se vleče kot neskončna puščava.
Opoldanski demon
Puščavski očetje, ki so v četrtem stoletju živeli v Egiptu, so za to stanje poznali posebno ime: akedija.
Beseda izvira iz grške besede akēdeia, ki pomeni pomanjkanje skrbi oziroma brezbrižnost. Akedija je bila ena izmed osmih neurejenih misli oziroma logismoi, ki jih je opisal Evagrij Pontski, veliki poznavalec puščavske duhovnosti. Akedija ima tudi posebno telesno značilnost: človeka najmočneje napade opoldne.
Evagrij jo je opisal skoraj z natančnostjo zdravnika: "Najprej demon povzroči, da se zdi, kot da se sonce premika počasi ali pa se sploh ne premika in da ima dan petdeset ur. Nato meniha sili, da nenehno pogleduje proti oknom, skače iz celice in opazuje sonce, da bi ugotovil, koliko časa še manjka do devete ure, ter se nenehno ozira sem in tja."
Njegov sodobnik Janez Kasijan je v svojem delu Institucije opis dopolnil. Menih si začne domišljati, "da mu na tem kraju nikoli ne bo dobro, če ne zapusti svoje celice".
Nenadoma se pojavi cela vrsta na videz razumnih razlogov za odhod: njegovo zdravje, odnosi z drugimi, njegova učinkovitost ali dolžnost do drugih ljudi. Toda Kasijan pravi, da skozi vse te razloge govori demon.
Zakaj ravno opoldne?
Tako Evagrij kot Kasijan sta akedijo povezovala z besedami iz 91. psalma o "pogubi, ki pustoši opoldne". V grškem in latinskem prevodu Stare zaveze lahko ta izraz razumemo še bolj dobesedno kot "opoldanskega demona".
Povezava med akedijo, vročino in sredino dneva ni naključna. Menihi so svoje dneve preživljali v postu, delu in molitvi, pogosto v popolni samoti in v podnebju, kjer je popoldansko sonce vse naredilo še težje. Akedija je bila skušnjava, ki se je pojavila v trenutku največjega telesnega nelagodja in najmanjše podpore drugih ljudi.
Prav v trenutku, ko se je vztrajanje zdelo najbolj nesmiselno in je bil beg videti najbolj upravičen.
Akedija ni navadna lenoba
Pomembno je razumeti, kaj akedija ni. To ni lenoba v običajnem pomenu besede. Tomaž Akvinski, ki jo je podrobno obravnaval v Teološki sumi, jo je imenoval "žalost zaradi duhovnih dobrin". Gre za odpor prav do tistih stvari, ki naj bi nas v življenju podpirale in krepile.
Še posebej zanimivo je, da se akedija lahko kaže tudi kot pretirana zaposlenost. Človek, ki ga prizadene akedija, ni nujno nekdo, ki leži na kavču in strmi v strop. Lahko nenehno brska po telefonu, prestavlja stvari, načrtuje, nakupuje, išče nove vsebine in prehaja od ene motnje k drugi.
Edino, česar ne zmore, je, da bi se ustavil in preprosto ostal tam, kjer je. Ko je papež Gregor Veliki v šestem stoletju osem neurejenih misli preoblikoval v sedem glavnih grehov, se je akedija sčasoma zlila z grehom lenobe.
Toda s tem smo morda nekaj izgubili. Akedija je namreč veliko natančnejša in tudi precej bolj neprijetna diagnoza človekovega duhovnega stanja kot zgolj lenoba.
Kaj ima vse to opraviti z našim poletjem?
Povezave s poletjem ni težko najti. Dolgi dnevi, sproščene vsakodnevne navade in pomanjkanje strukture, ki nas sicer drži trdno zasidrane v vsakdanjiku, ustvarjajo idealne razmere za pojav "opoldanskega demona".
Menihova potreba, da nenehno pogleduje skozi okno, je danes postala naša potreba, da ves čas preverjamo telefon. Njegova želja, da bi bil nekje drugje, je postala naše nemirno nezadovoljstvo s krajem, kjer preživljamo počitnice. Njegovo prepričanje, da njegova celica ni primerna za duhovno rast, je danes naš občutek, da se pravo življenje dogaja nekje drugje.
Ne tukaj. Ne na tem vrtu. Ne za to mizo. Ne s temi ljudmi. Gre za značilen občutek, ki ga danes poznamo pod kratico FOMO – strah, da nekaj zamujamo.
Rešitev puščavskih očetov: ostani
Zdravilo puščavskih očetov ni bilo zapleteno. Bilo pa je zahtevno. Ostani.
Kasijan je to imenoval krepost stabilitas – vztrajanje na svojem mestu kljub napadu nemira, dokler ta ne mine. In mine. Menih, ki zaradi napada akedije pobegne iz svoje celice, bo ugotovil, da mu je demon sledil. Tisti, ki ostane, pa bo spoznal, da se popoldne vendarle konča.
Pride deveta ura. In sonce se vendarle premakne. Za vse nas, ki ne živimo v egiptovskih puščavskih celicah, velja isto načelo, le v nekoliko drugačni obliki. Akedije ne premagamo z novimi dražljaji, ampak z zvestobo.
Zvestobo svojim navadam. Zvestobo človeku. Zvestobo kraju. Zvestobo sedanjemu trenutku. Puščavski očetje so to dobro vedeli, ker niso imeli ničesar drugega.
Mi imamo na voljo vse drugo. In prav zato nam je tako težko.
Ko se bo pred vami raztezalo dolgo poletno popoldne in boste začutili nemirno željo, da bi šli nekam – kamorkoli, samo da ne bi ostali tam, kjer ste –, vedite, da je ta občutek star že stoletja. Doživljali so ga tudi egiptovski menihi. In zapustili so nam navodila, kako ga premagati.
