Posmehovali so se ji, ona pa je trenirala še več in zaživela svoje sanje

Od osmega leta je predana nogometašica, njena nogometna pot pa se je začela v domačem Trebnjem. Larin oče je sodeloval pri ustanavljanju nogometnega kluba in skupaj z bratoma so se sprva včlanili predvsem kot podpora novemu projektu.

Sčasoma je nogomet postal veliko več kot le obšolska dejavnost – postal je pomemben del njenega življenja. Do petnajstega leta je igrala predvsem s fanti, kar ji je pomagalo graditi samozavest, vztrajnost in zmožnost povezovanja z drugimi.

Kot dekle se je morala v pretežno moškem športu pogosto dokazovati bolj kot fantje. Še danes se spominja posmehljivih pogledov nasprotnikov, ki sta jih kot edini dekleti v ekipi doživljali skupaj s soigralko.

"Dodatno delo, ki sem ga vlagala v ta šport, je bila med drugim velika želja dokazati drugim, da tudi dekleta zmoremo. Trenirala sem toliko več, kar me je pripeljalo tudi do tega, da sem se lahko pozneje predstavila v tujini," pripoveduje Lara, ki je pozneje igrala tudi za ženska nogometna kluba Radomlje in Olimpija.

Na vprašanje, ali ima kakšno poseben ritual, ko stopi na igrišče, odgovori: "Skoraj do zadnje sekunde imam v ušesih slušalke in poslušam glasbo. Preden grem iz garderobe, pa se vedno pokrižam."

Na nogometnem igrišču najraje in tudi največkrat igra na položaju bočne branilke. "Večini je boljše igrati v napadu, meni pa je bila od nekdaj boljša obramba. Mnogo raje gol preprečim, kot pa ga zadenem. Ta pozicija mi je všeč tudi zato, ker mi daje nek razpon, da se lahko še vedno vključujem v napad."

Po njenem mnenju talent brez discipline na dolgi rok ni dovolj. "Napredek omogočajo delovne navade in vztrajnost. Želeti si moraš biti vedno boljši. Biti moraš zadovoljen s tem, kar imaš, hkrati pa se ne prikrajšati za to, da lahko dosežeš še več." Vsak dosežen cilj Lara razume kot začetek novega izziva.

Tudi v njenem življenju pa pridejo trenutki, ko podvomi vase. Priznava, da ima rada red in da ne mara, kadar stvari ne potekajo po načrtih. Prav v takšnih trenutkih se zavestno opomni, da je šport le del njenega življenja in da njena vrednost ni odvisna od ene tekme, rezultata ali napake. Pomembno ji je, da iz vsake izkušnje odnese novo spoznanje in tako postane boljša športnica, predvsem pa boljša različica sebe.

Kot veliko ljubiteljico potovanj jo je od nekdaj gnalo v tujino. Njena velika želja je bila, da bi lahko hkrati razvijala svojo športno pot in študirala psihologijo. Priložnost, da združi obe področji, je našla v Ameriki. Celotnega postopka se je lotila sama, brez pomoči agencije ali poznanstev, zato je bilo potrebnega veliko raziskovanja in vztrajnosti.

Ob pripravah na maturo je takrat gimnazijka opravljala še sprejemne izpite (SAT), ki so predpogoj za vpis na ameriške univerze. "Bilo je precej naporno." Poleg tega je morala pripraviti tudi video s svojimi najboljšimi nogometnimi akcijami. Svojo predstavitev je po elektronskem sporočilu poslala številnim univerzam. Po številnih poskusih je pritegnila pozornost trenerjev. Sledili so pogovori prek Zooma in ponudbe za študij.

Pri končni odločitvi je pomembno vlogo odigrala tudi športna štipendija. Celoten postopek je trajal le nekaj mesecev, zato ga opisuje kot zelo intenzivnega. Kljub zahtevni poti je sebi in drugim dokazala, da je mogoče do priložnosti priti tudi brez posrednikov, če si le pripravljen vložiti dovolj časa, dela in vztrajnosti.

Ob novici, da je sprejeta na ameriško univerzo, ni občutila dvomov, temveč predvsem navdušenje. Čeprav je vedela, da sama odhaja v povsem novo okolje, jo je misel na novo življenjsko poglavje bolj vznemirjala kot strašila. "Niti malo nisem bila nervozna, kar je bilo na nek način presenetljivo vsem okoli mene."

V multikulturnem okolju se je hitro znašla. Jezik ni bil ovira, največjo oporo pa je našla v ekipi, ki jo opisuje kot drugo družino. Presenetila jo je odprtost Američanov – ob praznikih so jo soigralke brez zadržkov povabile v svoje domove. "Začutila sem posebno domačnost." Vezi, ki jih je spletla v Ameriki, tako ostajajo močne tudi naprej.

Njen vsakdan na univerzi je bil zelo dinamičen, še posebej jesenski semester, ko je običajno potekala tudi nogometna sezona. Larini dnevi so bili zapolnjeni s predavanji, večurnimi dnevnimi treningi šestkrat tedensko in tekmami, ki so se odvijale dvakrat na teden. "Vsak trenutek je bil porabljen z nekim namenom. Takšen tempo mi je bil precej všeč." Spomladi je bil tempo nekoliko mirnejši, zato je ob študiju in treningih opravljala tudi študentsko delo.

Med največjimi razlikami v primerjavi s Slovenijo izpostavlja pogoje za delo. Na ameriških univerzah je šport pomemben del študentskega življenja, zato imajo športniki na voljo vrhunsko infrastrukturo, opremo in podporo. Posebej ji je bilo všeč, da je bil velik poudarek namenjen tudi telesni pripravi. "Če veliko tečeš, moraš ustrezno natrenirati tudi mišice, čemur v Sloveniji namenjamo premalo pozornosti," meni. Dodaja pa, da je kakovost tehničnega dela predvsem odvisna od trenerjev, dobre izkušnje pa je imela tako v Sloveniji kot v Ameriki.

Letos je uspešno zaključila dodiplomski študij psihologije na univerzi Le Moyne v Syracusu in se vrnila v Slovenijo. Glede prihodnosti za zdaj pravi, da si pušča odprte možnosti in želi premišljeno izbrati naslednji korak.

Eno najtežjih preizkušenj na svoji športni poti je prestajala v drugem letniku študija. Proti koncu sezone si je namreč strgala križno vez in meniskus. "Bil je kar šok, po drugi strani pa ne, saj sem si križno vez na istem kolenu strgala že pri 16 letih in sem dobro poznala občutke. V prvih trenutkih sem se skušala prepričati, da mogoče pa ne bo tako hudo, toda v sebi sem vedela resnico. Sploh pa mi je bilo težko, ker sem morala okrevanje prestati v tujini. V tistih trenutkih bi najbolj potrebovala dom."

Okrevanje po operaciji ni šlo po načrtih, zato je morala prestati še dva posega. "V enem letu sem morala trikrat znova začeti rehabilitacijo. To obdobje je bilo fizično in psihično zelo zahtevno, saj mi je bila odvzeta stvar, ki je predstavljala velik del moje identitete."

Čeprav so jo večkrat preplavili dvomi, se je opirala na vero, ki ji je vlivala moči v najtežjih trenutkih. "Gnala me je želja, da spet igram in si dokažem, da me situacija ne more streti, temveč sem zaradi tega še močnejša."

Vera je bila del Larinega življenja že veliko pred poškodbo. Kot pravi, je ena najlepših popotnic, ki jih je dobila v družini, in jo spremlja že od otroštva. Od devetega razreda je bila aktivna kot animatorka na oratoriju v domači trebanjski župniji in v mladinski skupini.

"Študirala sem na katoliški fakulteti, ki je bila zelo odprta tudi do drugih ver. Zelo mi je pomagalo, da sem imela že prej dober odnos z Bogom in da imam tudi vsakodnevno rutino, ki mi pomaga ohranjati ta odnos. Tam sem spoznala tudi druge verujoče mlade, poleg tega sem lahko vsako nedeljo šla k maši. Zadnje leto smo celo ustanovili posebno skupino za verujoče športnike."

Prav vera ji je v tem obdobju pomagala sprejeti, da tudi težke preizkušnje lahko prinesejo nova spoznanja. "V takih trenutkih je najlažje nekoga kriviti. Toda dobro se je večkrat spomniti, da je Nekdo, ki te v vsakem primeru posluša in ti pomaga – mogoče na način, ki ga ne vidiš, veš pa, da nad tabo nekdo deluje. Vera je zame opora in hkrati spodbuda, da postajam boljša oseba."

Ena največjih lekcij, ki jih je odnesla iz obdobja poškodbe, je spoznanje, da šport ni njena glavna identiteta. "Sem veliko več kot samo moj šport."

Ker je bila prisiljena počivati, je ravno takrat odkrila nove interese in priložnosti. "Vključila sem se v študentsko vlado in zastopala mednarodne študente, organizirala sem dogodke, našla novo službo in spoznala še več ljudi z vsega sveta. Poleg tega sem odkrila tudi novo smer na področju psihologije, ki se ji želim v prihodnje bolj posvetiti. Mogoče brez poškodbe teh različnih priložnosti ne bi bilo. Mislim, da se je vse zgodilo z razlogom."

Tudi Lara je v teh dneh z velikim zanimanjem spremljala svetovno nogometno prvenstvo, ogledala si bo tudi finalno tekmo. "Navijala sem za Južno Korejo in Nizozemsko. Eden mojih najljubših igralcev je Virgil van Dijk. Seveda pa mi je bilo najbolj žal, da na tem prvenstvu ni bilo Slovenije."

Navijala je predvsem za manjše reprezentance, ki jih odlikujeta srčnost in ekipni duh. Verjame, da si ekipe, ki igrajo s predanostjo, zaslužijo uspeh. Nogomet pa zanjo ni le šport, temveč tudi način povezovanja ljudi, zato velike tekme najraje spremlja v družbi družine ali prijateljev.

Nogometna žoga bo še naprej del Larinega življenja, le da morda ne več tako intenzivno, kot je bila do sedaj. V bližnji prihodnosti se namerava vpisati na magisterij. "Najverjetneje bom nadaljevala nekje v tujini, puščam si odprte možnosti. Tudi s pomočjo študija in štipendije bi rada odkrila še kakšen košček sveta."