Duhovnik, ki oznanja tudi kot prostovoljni gasilec

Ta duhovnik iz Francije je širši javnosti postal znan leta 2021, ko je Aleteia predstavila njegovo nenavadno življenjsko zgodbo. Danes, nekaj let pozneje, ta zgodba ni ostala zgolj zanimivost. Nasprotno, njegovo poslanstvo se je še poglobilo.

Danes vodi župnijo Notre-Dame du Cher južno od mesta Tours, hkrati pa ostaja prostovoljni gasilec v gasilskem centru Joué-lès-Tours. Tako tudi po prevzemu odgovornejše duhovniške službe ni opustil gasilstva, saj verjame, da obe poklicanosti izhajata iz istega vira – želje služiti ljudem. 

Kot otrok je občudoval gasilce. V domačem kraju jih je opazoval na paradah in občinskih praznovanjih, navduševala pa ga ni le uniforma, temveč predvsem njihova povezanost. Prav občutek bratstva ga spremlja še danes.

Pravi, da je pri gasilcih odkril nekaj podobnega, kar je pozneje našel tudi med duhovniki – skupnost ljudi, ki ne živijo zase, ampak drug za drugega. Zato nikoli ni imel občutka, da bi moral izbirati med gasilstvom in duhovništvom. Oboje razume kot odgovor na isti Božji klic. 

Francoska televizija TF1 je njegovo življenje opisala kot "dvojno življenje". Pierre se ob tem izrazu nekoliko nasmehne.

Res je, da se njegov dan lahko začne z gasilsko izmeno, nadaljuje z obiskom verouka, pripravo na krst ali pogovorom z župljani, zvečer pa se znova odzove na intervencijo. Toda sam ne vidi dveh življenj. V obeh primerih gre za isto stvar: biti navzoč.

Kot duhovnik spremlja ljudi ob rojstvu otrok, porokah, boleznih in smrti. Kot gasilec prihaja k njim v trenutkih nesreč, požarov, prometnih nesreč ali zdravstvenih stisk. 

Ena njegovih najlepših misli je nastala prav iz te dvojne izkušnje. Pravi, da ga ljudje kot duhovnika povabijo v svoj dom. Takrat je hiša pripravljena na obisk. Miza je pospravljena, gostitelj želi pokazati svojo najboljšo plat.

Kot gasilec pa vstopi v isti dom v povsem drugačnih okoliščinah. Takrat ni časa za pripravo. Vidi resnično življenje: strah, bolezen, družinske stiske, osamljenost in bolečino. Prav zato meni, da mu gasilstvo pomaga bolje razumeti ljudi, ki jih nato srečuje tudi kot duhovnik. 

Pierre ne skriva, da mu vera pomaga tudi med intervencijami. V enem od pogovorov je povedal, da se včasih zgodi, da ljudje sredi intervencije sami odprejo temo vere. Takšni trenutki lahko pomirijo napetost in odprejo prostor za upanje.

Vere nikoli ne vsiljuje, vendar verjame, da človek v trenutkih največje stiske pogosto išče nekaj, kar presega zgolj medicinsko ali tehnično pomoč. 

Pri gasilcih pogosto poudarjajo tri temeljne vrednote: učinkovitost, altruizem in diskretnost. Pierre pravi, da bi jih lahko skoraj brez sprememb prenesli tudi v duhovniško življenje.

Posebej izpostavlja diskretnost. Gasilec med intervencijami izve veliko osebnih stvari, duhovniku pa ljudje odpirajo svoje srce pri spovedi in osebnih pogovorih. Brez popolnega zaupanja nobena od teh služb ne more obstajati. 

Marsikdo bi pričakoval, da mu gasilstvo jemlje čas za pastoralo. On pa pravi ravno nasprotno. Prepričan je, da zaradi gasilstva pridobiva več človeške globine. Intervencije ga učijo poslušati, ostati miren pod pritiskom in biti blizu ljudem, ki doživljajo najtežje trenutke svojega življenja.

Po njegovih besedah mu to daje tudi več vsebine pri oznanjevanju evangelija. To, kar pridiga ob nedeljah, med tednom pogosto zelo konkretno živi na terenu. 

Pierre Fouquier danes pri 33 letih ostaja župnik in prostovoljni gasilec. Čeprav ima odgovornost za veliko župnijo, še vedno opravlja gasilske izmene, kadar mu to dopuščajo obveznosti. Njegova zgodba zato ni zanimiva le zaradi nenavadne kombinacije dveh poklicev.

Je predvsem opomin, da poklicanost ni nekaj razdeljenega na "duhovno" in "vsakdanje". Kristjan lahko evangelij oznanja z besedo pri oltarju, lahko pa ga oznanja tudi tako, da sredi noči obleče gasilsko uniformo in odhiti na pomoč nekomu, ki ga še nikoli ni srečal.

Morda prav zato Pierre Fouquier pravi, da v resnici ne živi dveh življenj. Živi eno samo – življenje v službi Boga in ljudi.