Pogovor z misijonarjem Petrom Opeko, že od mladih let navdušenim igralcem nogometa
Nogomet slovenskega misijonarja Petra Opeko spremlja že vse od otroških let, ko se je za žogo podil po igriščih in ulicah Buenos Airesa. Nogomet povezuje z vrsto pomembnih vrlin; še kot bogoslovcu in duhovniku mu je pomagal sklepati prijateljstva. Kot skuša pokazati tudi mladim, ta šport ni le igra, pač pa tudi šola discipline in vztrajnosti. Danes, ko bo vsak hip praznoval 78. rojstni dan, še vedno z žarom govori o nogometu, igralcu Messiju in moči ekipnega duha.
V pogovoru, ki smo ga z njim opravili po internetu tik pred začetkom svetovnega prvenstva v nogometu, ko je bil ravno v Franciji – upa tudi na bližnji obisk Slovenije –, nam je med drugim pripovedoval o tem, kako nogomet povezuje ljudi po vsem svetu, hkrati pa je opozoril na nekatere odklone v današnjem poklicnem nogometu.
Peter, kdaj ste nazadnje igrali nogomet?
Nazadnje lansko leto. Pri svojih 77 letih imam težave z desnim gležnjem, ki me boli, tako da z desno nogo ne morem več igrati, z levo pa še lahko malo pobrcam.
Kaj vam pomeni igranje nogometa?
Šport je zame šola za življenje. V semeniščih je bil vedno prostor za športne dejavnosti. Zdaj smo se začeli bolj zavedati, da je šport res šola življenja in da je dober za zdravje, ne samo telesno, pač pa tudi duhovno – ker se je pri športu treba boriti.
Bog nam je dal talente, tudi fizične, ne le duhovne in intelektualne. Nekateri so izjemno spretni s svojim telesom, ker so si za to veliko prizadevali, trenirali, v življenju gojili disciplino ter tako postali boljši športniki.
Za to, da si dober športnik, se je treba potruditi, se boriti za to, da si pripravljen, v formi, da lahko tečeš in vztrajaš uro in pol. Šport je šola za življenje, ker je potrebna močna volja, strpnost, ko igramo proti drugi ekipi, in vztrajnost. Če izgubljam in še ni konec tekme, lahko rezultat še popravim, lahko še zmagam. Sicer namen športa ni le zmaga, a zmaga je vendarle zmaga. Športnik teži k zmagi, a ta naj bo takšna, da ne ponižuje drugih.
Ste kdaj razmišljali, da bi postali profesionalni nogometaš?
Sem. V Argentini je nogomet nacionalni šport. Tam vsi igrajo nogomet, na cestah, pločnikih, kjer koli. Mesto Buenos Aires ima 15 do 20 stadionov. Na začetku redovniške poti, pred šestdesetimi leti, sem rekel: "Kje so ljudje vsako nedeljo? Na stadionih. Pojdimo torej tja, kjer so. Hkrati bom duhovnik in športnik. Z nogometom bom brate in sestre pripeljal v Cerkev k Bogu."
To je bilo pred šestdesetimi leti. Predstojnik mi je takrat rekel, da moram izbrati, naj bom bodisi duhovnik bodisi nogometaš. Izbral sem duhovništvo, nogomet pa vseskozi igral kot amater. Ko sem bil pri 22 letih kot bogoslovec prvič na Madagaskarju, na jugovzhodu države, sem svoje prve prijatelje pridobil z nogometom. Podobno je bilo pozneje tudi med študijem v Franciji med letoma 1972 in 1975. Med igralci je bilo veliko takšnih, ki niso bili verni, bili so levičarji ...
Lepa življenjska izkušnja je, ko se spoprijateljiš in spoštuješ tiste, ki niso tvoje vere. Šport nas je na neki način pobratil, nekateri so me spoštovali kot prihodnjega duhovnika, ker so videli, da sem normalen, da jih tudi jaz spoštujem, da sem iskren in dosleden. Da se ne pretvarjam.
Nogomet torej vedno povezuje, pomaga vzpostavljati stike?
Da, da. Povsod po svetu, v vseh državah.
Kakšen pomen ima nogomet v vašem združenju Akamasoa, zlasti za vzgojo mladih?
Akamasoa je kakor mesto v malem in pri nas je delo, šola, molitev in šport. Te štiri stvari gredo skupaj. Pri športu nimamo samo nogometa, brez dvoma pa ta pritegne največ gledalcev. Imamo tudi košarko, atletiko, ragbi – vse športe za dekleta in fante. Skoraj 22 tisoč mladih je in vsi se hočejo tudi ukvarjati s športom.
Treba jim je torej dati priložnost, da pokažejo svoje talente v športu. Seveda to tudi stane, vendar je šport ne le potreben, pač pa nujen za duhovno in človeško ravnotežje. Imamo tri velika nogometna igrišča in še več igrišč za košarko, saj jo igrajo skoraj vsi. Šport je za nas zelo pomemben, tam se mladi razigrajo. V športu se razkrije človekov značaj, vidi se, ali zna spoštovati nasprotnika, se hitro razjezi ali pa zna tudi odpuščati.
Boste spremljali nogometno prvenstvo?
Bom. Prej sem nogometna prvenstva spremljal veliko več, zdaj pa manj. Ker vidim, da tudi nogomet ni več tako spontan, kot je bil. Vse je bolj premišljeno. V igri je veliko denarja in ta denar lahko pokvari – nogomet ali tudi druge športe. Tega se je treba paziti.
V stik s starejšimi bodo prišli mladi, ki hočejo pokazati svoje sposobnosti, zato morajo tudi starejši paziti, da so "na nivoju". Znane nogometaše bi prosil, naj bodo zgled mladim, naj jim bodo za zgled v življenju, da glavni cilj ni samo denar ali slava. V nekaterih klubih je denar glavna stvar. Denar, slava in nič drugega. Takšen šport ni več iskren. Šport ne bi smel nikdar biti podrejen denarju ali politikom. Šport je od vseh in za vse brez izjeme.
Nekatere igralce sem tudi srečal, med drugimi Messija. Zelo mi je bil všeč kot človek, saj je bil ponižen. V Barceloni sem ga pozdravil na njihovem stadionu in zelo lepo me je sprejel, čeprav se prej nisva nikoli videla. Želel sem ga povabiti na obisk v Akamasoo. Takrat je bil seveda zelo zaposlen z nogometom v Španiji, zdaj, ko je v ZDA, bi še težje prišel. A všeč mi je, da vsakokrat, ko zabije gol, pogleda v nebo, dvigne roke, kot da bi rekel: "Hvala, ti, Gospod", ker se vsaj malo zaveda, da so mu bili talenti podarjeni. Zdi se mi tudi, da je dober človek, zgled drugim kot športnik.
Se še spomnite, o čem sta se takrat pogovarjala?
Tega je že kar dolgo … O športu zagotovo, nogometu, o tem, kdo sem in od kod prihajam, seveda pa je sledilo tudi vabilo na Madagaskar.
Ali imate kakšno sporočilo za igralce in gledalce?
Za vse športnike na splošno. Slovenija je majhna po prebivalstvu, a ima zelo dobre športnike. Spoštujem našega kolesarja Tadeja Pogačarja. Kakšno voljo, kakšno moč, kakšno strpnost, vztrajnost ima ta mladi slovenski fant! Odlične športnike imamo še v drugih disciplinah, smučanju, košarki … morda smo trenutno v nogometu malo bolj "švoh". (nasmeh) Na splošno pa nam gre v športu glede na prebivalstvo zelo dobro.
Vsem mladim bi rekel, da je šport zdravje, da je dober za telo in duha, zato je treba gojiti kakšno športno disciplino. Tudi zato, da se družimo z drugimi, se spoštujemo, si pomagamo, bolj živimo bratstvo. Pri ragbiju, ki se včasih zdi močan in divji šport, se na koncu vsi objamejo, zmagovalci zaploskajo poražencem. Velika človečnost je v tem. Med igro so izkazali zelo veliko fizične moči, ko pa je konec igre, so vsi prijatelji, vsi so bratje. Šport nas mora združevati.
Zdaj nisem več športni fanatik, kot sem bil nekoč za nogomet. Ko sem bil star 15, 17 let, sem molil, da bi moja ekipa zmagala. Ko so naši v Argentini igrali z Italijo, smo izgubljali, čeprav smo bolje igrali, in na koncu tudi izgubili. Spomnim se, kako sem molil: "Gospod, pomagaj moji ekipi!" Dobro, ko greš potem po svetu, vidiš, da je Bog povsod navzoč in da vsem pomaga.
Imate kakšen posebno lep spomin, povezan s svojo nogometno preteklostjo?
Ko sem postal duhovnik, je na Madagaskarju prišla do mene ekipa, v kateri sem igral v preteklosti. Povabili so me, da bi igral z njimi. Šli smo v drugo mesto, v Farafangano, in ko sem stopil na igrišče, so vsi, tudi nasprotniki, vstali in mi ploskali, saj so bili veseli, da sem se vrnil in z njimi zaigral kot duhovnik. Ta tekma je bila v sklopu uradne malgaške nogometne lige.
Lepe spomine imam tudi na igranje nogometa v Franciji, Argentini, v Sloveniji sem igral malo manj, ker sem imel zelo malo časa in je bilo še vse "rdeče", zato kot bogoslovec nisem mogel igrati drugje kot v semenišču. Šport mi je povsod pomagal odpreti vrata za iskren odnos z drugimi ljudmi.
Ali bi Jezus igral nogomet?
Zakaj pa ne?! (smeh) Zakaj pa ne?! Saj nam je Bog dal noge, roke, telo in zdravje, da ga uporabljamo v dobro, in zdravo je, če se telo giblje, hodi, teče, telovadi. Žal so v športu včasih tudi odkloni, ponekod se navijači hitro stepejo, se sovražijo, in tam je potrebne veliko policije, da jih razprši. To potem v resnici ni več šport. Jezus je bil športnik, saj je povsod hodil. Hoja je ena najboljših oblik športa za zdravje. Res pa je, da takrat še ni bilo žoge …
Kdaj boste spet stopili na nogometno igrišče?
Zaenkrat sem malo "pohabljen" zaradi desnega gležnja, ki je odpovedal … (nasmeh) Ne vem, če ni to artroza. Težko verjamem, da bom čez dve leti imel osemdeset let. Ko sem bil mlad in sem videl nekoga, starega 76 let, sem si rekel: "Kakšen starček!"
Če to težko verjamete, je to dober znak …
Da. Pravim, da se telo lahko izrabi, duh pa se nikoli ne postara. Duh, ki nam ga je dal Bog, ne bo nikoli ostarel. Vedno ima voljo, korajžo, moč, ki prihaja od Boga, ki je ljubezen. Zato rečem vsem starejšim: "Vi ste mladi, ker je vaš duh še vedno korajžen." Vstanejo in rečejo: "Brez dvoma!" Za oboje je treba skrbeti, za telo in duha.
Pogovor je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 75, št. 25.
