"Ni naša naloga, da bomo ocenjevali, kdaj se bo kdo spreobrnil," je prepričan Dalibor Jozić
To je zgodba o Daliborju Joziću, ki je pred dobrimi 20 leti zaradi smučarske nesreče doživel klinično smrt. 22 minut je bival v popolni belini – v tem času je doživel srečanje z Jezusom in njegov objem. Odtlej njegov čas teče drugače. Ne le zato, ker si ne more zapomniti datumov, ampak ker je njegovo življenje zaznamovano z ljubeznijo do vsakega človeka.
Dalibor je bil rojen v Sarajevu leta 1978. Njegova najstniška leta je zaznamovala vojna. Življenje tedaj je bilo nepredstavljivo nevarno. Med drugim je nekoč za las ušel smrti, saj je iz zaklenjenega stanovanja čez balkon odšel iz sobe, v katero je že čez slabe pol ure treščila granata – prav v njegovo posteljo, kjer je še malo prej ležal. Pozneje je živel in delal v Avstriji.
Gostovanje pri bratu Ivanu Matiću
"Kakšen raj?! To je Innsbruck!"
Rad je smučal. Pred dobrima dvema desetletjema se je na ledeniku Hintertux tik pred zaprtjem smučišča še zadnjič pognal v dolino. Nato nekaj filma njegovega spomina manjka. Vse do trenutka, ko se je prebudil v prostoru, ki je spominjal na mrtvašnico, s hladilniki ob strani ter s pregrinjalom prekrit do vratu.
Zdelo se mu je, kot da je v raju. "Vse je žarelo. Prišla je medicinska sestra, se prestrašila in začela kričati. Bila je čudovita, izžarevala je svetlobo. Bil sem prepričan, da gledam angela." Ko jo je vprašal, ali se je zbudil v raju, mu je nejeverno odvrnila: "Kakšen raj, to je bolnišnica Innsbruck!" V strahu in šoku je poklicala vse zdravnike, glavni kirurg se mu je zdel kot nadangel, ki ga vsi poslušajo, bolnik v sosednji postelji pa kot angel.
Sedem dni je svet okoli sebe doživljal na povsem drugačen način. Ljudi je videl tako, kot jih vidi Gospod – kot svoje ljubljene otroke. Narava se mu je zdela lepša, bolj skladna in bolj živa, kakor raj na Zemlji.
"Vstani, brat"
Takole opisuje 22 minut klinične smrti, za katere mu še nekateri zdravniki ne verjamejo, da so se zgodile.
"Znašel sem se v neomejenem prostoru, v belini. Nisem mogel verjeti, kje sem in na čem stojim, saj nisem lebdel, ker vem, da nisem duh. V daljavi sem zagledal obris osebe, ki se mi je približevala. Vedel sem, da je to Jezus. Počasi je prihajal proti meni. Hotel sem steči proti njemu, vendar fizično nisem mogel. Želel sem ga le objeti. Sploh mi ni prišlo na misel, da bi pokleknil, želel sem ga samo objeti. Ko je prišel predme, sem se zlomil. Z vso težo sem padel na kolena. Položil je roko na moje desno ramo in rekel: 'Vstani, brat'."
Vstal je in objela sta se, je razkril v pogovoru za Hrvaški katoliški radio, od koder smo povzeli večino tega članka. Celotno oddajo Zakaj verjuem? najdete TUKAJ.
Krščen je bil skrivoma
Ko smo ravno pri bratski karizmi je zanimivo, da je bil Daliborjev oče Marko nekoč frančiškan, a je nato izstopil iz reda. V času komunizma po odhodu iz bogoslovja svojo vero živel na skrivaj. Imel je celo člansko knjižico komunistične partije, saj je bil direktor podjetja. V domačem okolju pa je sina skrivaj dal krstiti, kar v stanovanju, in ga vzgajal v skladu z naukom Cerkve. Žal je umrl, še ko je bil Dalibor otrok. Zato si je ves čas prizadeval priti v nebesa, kjer ga bo znova srečal.
Ampak … Med klinično smrtjo je dojel, da ne bo mogel tja. "Ves čas sem želel v nebesa, ker sem vedel, da je tam moj oče. Čutil sem ga. Med klinično smrtjo pa sem čutil, da ne bom mogel. Največja ovira za to so bili odnosi z dekleti brez ljubezni. Ker so mi tako svetovali drugi. To se je zgodilo trikrat. Bog ne daj, da bi bila ena punca noseča in bi splavila. To bi bilo še slabše, kot če bi ubil človeka. Splav zaznamuje celotno družino obeh partnerjev."
Besede, ki so se zapisale v srce
"V vsakem človeku prebiva Bog"
Danes živi drugače kot nekoč. "Bog je smisel mojega obstoja. K njemu so usmerjene vse moje misli in vem, da je navzoč v vsakem človeku. Po njegovi volji sem prišel na svet in po njegovi presveti volji bom nekoč odšel. Tu bom, dokler bo On tako želel. Ko sem to v Duhu spoznal, se je moje dojemanje popolnoma spremenilo. Ni isto o Bogu slišati ali brati; treba ga je osebno spoznati. Mene je to spoznanje odvrnilo od sveta."
Dalibor ljudi spodbuja, naj živijo v nenehni molitvi in naj se učijo obvladovati, krotiti svoje grešne misli.
"Bog želi, da si najprej prizadevamo za ljubezen do Svete Trojice, angelov, svetnikov in seveda do vsakega človeka. V vsakem človeku prebiva Bog, na vsakega moramo gledati enako. Ni naša naloga, da bomo ocenjevali, kdaj se bo kdo spreobrnil. Kdo ljubi najbolj popolno? Otroci. Ker ljubijo s srcem." Poudaril je tudi veliko Božjo ljubezen do človeka in obenem veliko sovraštvo do njegovega greha, ne osebe.
Stopite pred Najsvetejše
"Lahko moliš od jutra do večera. Lahko znaš Sveto pismo na pamet. Če pa nimaš ljubezni do človeka, je vse zaman," je še izpostavil Dalibor. Tistim, ki jih težijo grehi in temne misli, priporoča molitev pred Najsvetejšim: "Ko svojih misli nisem mogel umiriti, sem šel pred Najsvetejši oltarni zakrament, včasih celo pred zaprto cerkev. V Duhu sem videl tabernakelj. Ti gledaš Boga, on pa gleda tebe."
