Pričakovanje in upanje
Ko sem bil mlajši, sem imel pričakovanja. Celo zahteve. In zdelo se mi je prav, da pričakujem in da zahtevam. In pričakoval sem, da bo mojim zahtevam ugodeno in da se mi bodo pričakovanja izpolnila. Ker sem imel prav. No, vsaj mislil sem, da je tako – da imam prav. Hočem reči: prepričan sem bil, da imam prav in da je potemtakem ne le prav, ampak tudi logično, da se mi želje uresničijo. In ko rečem želje, mislim na pričakovanja in zahteve.
Pa ni bilo tako. Sem pričakoval preveč? So bile moje zahteve neupravičene? Želje neuresničljive? Morda. Čeprav, če sem iskren, še danes mislim, da sem imel prav. Skoraj prepričan sem. A vse to je zdaj že brez pomena. Ali pa skoraj brez pomena. Verjetno.
Bil sem razočaran, jasno, a ker nisem opustil pričakovanj, se je razočaranje razraslo v jezo. Morda celo v bes, kdo bi vedel. Ko je človek razburjen, so meje nekoliko zamegljene. Še vedno sem bil prepričan, da imam prav. Prepričan tako zelo, da sem svoje razočaranje, jezo in bes pa tudi pričakovanja in zahteve povedal na glas.
Preveč na glas, preveč ljudem ter prevečkrat. In čeprav, če sem iskren, še danes mislim, da sem imel prav glede pričakovanj, vem, da to ni bilo prav. Še več: prepričan sem. Ker se to preprosto ne spodobi. Sploh pa ne vernemu človeku. Kar sem tedaj bil. In mislim, da sem še oziroma sem skoraj prepričan. In to ni tako brez pomena.
Zdaj se ne razburjam več. Vsaj ne toliko, predvsem pa ne na glas. Žena pravi, da sem se poboljšal. Naj misli tako, da me bo imela rajši, če je to sploh mogoče. Ker ne zalajam več na vse, kar priteče mimo, in se ne spotaknem več ob vsako poleno, ki mi je vrženo pod noge, me je ta vame zaljubljena mila duša obtožila, da sem postal zrel in moder. Naj misli tako zavoljo ljubega miru v hiši in da bom še naprej imel oprano in postlano. Resnica pa je, da sem se postaral. Ne da se mi več.
Molim. Potiho in na skrivnem. A nikar ne mislite, da nimam več želja, pričakovanj in zahtev, le nadvse pobožno sem jih prekrstil v upanje. Ki pregovorno umre zadnje. Veren, kar mislim, da sem še oziroma sem v to skoraj prepričan, pa verjamem, da sploh ne umre. In je nepogrešljivi temelj za ljubezen. Ki ne mine. Tudi če mene vse mine.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
