Mlada zakonca: “Vesela sva, da živimo na vasi”

Kako se je začela vajina skupna pot? Kaj vaju je najbolj povezalo na začetku?
Matevž: Spoznala sva se v študentskem domu Sidro v Kopru. Jaz sem hodil v tretji letnik zdravstvene nege, Doris pa v prvi letnik študija predšolske vzgoje. Tam smo bili študentje zelo povezana skupnost, dostikrat smo se dobili v skupnem prostoru in se pogovarjali ali peli. No, potem pa sva se začela vedno večkrat pogovarjati samo midva … 😊

Doris: Ugotovila sva, da imava podobne hobije. Oba imava rada glasbo: Matevž igra več inštrumentov, med drugim kitaro, in vedno, ko smo peli, je on igral. Ko sva se nekoliko bolje spoznala, sva se našla tudi v veselju do plesa in začela sva hoditi na dogodke Ples do enih.

Matevž: Imela sva tudi podoben način razmišljanja, brez težav sva se lovila v pogovoru in po nekaj mesecih sva začela hoditi – bilo je tik pred korono. Ta naju je nato ločila.

Doris: Par sva postala prav pred zaprtjem države. Prisiljena sva bila v to, da sva se pogovarjala samo po telefonu. To je bila najina prva preizkušnja in videla sva, da sva kljub temu pripravljena graditi svoj odnos. Nisva iz iste občine – jaz prihajam iz Ilirske Bistrice, Matevž pa iz Ajdovščine, zato sva se res redko videla.

Mislita, da je to pripomoglo k temu, da sta se hitreje globlje spoznala?
Matevž: Ja, mislim, da je bilo tisto obdobje za naju koristno. Spomnim se, da sem imel prvi dan pri ponovnem fizičnem stiku kar nekako čuden občutek. Navadil sem se samo na njen glas. V tistem času sem veliko premišljeval, čeprav se mi je že zgodaj zdelo, da greva v pravo smer. Bilo je tudi manj motilcev. Odnos nama ni bil samoumeven, ampak je bilo v njem veliko hrepenenja.

Doris: Ko sem se zaljubila v Matevža, sem v njem videla potencialnega moža. Zaljubljenost na začetku gotovo malo "zmeša glavo", ampak vseeno sem si želela v resen odnos.

Matevž: Že od začetka je bila poroka cilj skupne hoje, seveda pa z odprtimi možnostmi.

Kdaj sta potem začutila željo po družini?
Matevž: Kmalu po poroki. Jaz sem imel stabilno službo in sva bila tudi v tem smislu neodvisna.

Doris: Jaz pa sem končevala študij – v tistem letu, ko sva se poročila, sem diplomirala, naredila strokovni izpit, delala sem pripravništvo in dobila službo v vrtcu. Kmalu po poroki sem zanosila.                                     

Finance so mnogokrat razlog, da se mladi še ne odločijo za poroko. Pri vama torej ni bilo teh strahov?
Matevž: Za začetek sva si pri mojih starših uredila majhno sobico – kuhinjo in spalnico, tako da s tega vidika nisva imela skrbi.

Doris: Z veseljem sva si urejala to stanovanjce, ker je bilo prvič nekaj najinega, lahko sva si uredila po svoje. Prvič sva si ustvarjala skupni dom.

Matevž: Finančna neodvisnost da mlademu človeku veliko samozavesti – lažje se odločiš za poroko ali za otroke. Seveda je pa vse to zelo odvisno od tega, kakšen tip si, kako pomembno ti je neko razkošje ali pa znaš živeti skromno. Tudi skromno se da marsikaj doseči in privarčevati.

Doris: Če ti je bistven zakrament – obljuba, da je zdaj on moj mož in jaz njegova žena – se zelo potrudiš in greš vedno lahko naprej. Po eni strani se po poroki ne spremeni veliko, po drugi strani pa se spremeni vse. Nekdo ti popolnoma pripada in ti pripadaš njemu. Veš, da bosta šla skupaj skozi vse preizkušnje. Jaz po poroki čutim veliko gotovost, da bo Matevž poskrbel zame, za družino, otroke.

Matevž: Po poroki sem se zelo hitro začel zavedati, da je kvaliteta življenja moje družine dosti bolj odvisna od mene, kakor je bila prej, ko sem bil lahko doma bolj pasivni člen. To lahko nastopi tudi z nekaj tesnobe in najbrž je dobro, da se malokdo zaveda, kaj ga čaka ... Drži pa tudi to, da prav otroci dajo moč za to, da si želiš poskrbeti zanje.

Doris: Tako je – prej si stvari, kot je imeti dojenčka, enostavno ne znaš predstavljati. Prav s prihodom otrok sem se naučila, da ne morem imeti vsega pod nadzorom in da ne morem vsega načrtovati vnaprej. Vse se lahko izteče čisto drugače, kot si si predstavljal. V tistem trenutku moraš to sprejeti in se prepustiti.

Kako se je po rojstvu otrok spremenil vajin odnos?
Matevž: Dosti bolj je prišlo do izraza sodelovanje z ramo ob rami pri vsem: pri negi, kuhanju kosila, pospravljanju hiše. Prej sva bila vsak zase dovolj, neodvisna drug od drugega. Skupaj sva bila zato, ker sva se imela lepo. Zdaj pa je družina najin skupni projekt – poslanstvo, ki ga živiva skupaj. Če kdo od naju kakšno kratko obdobje manjka zaradi bolezni, to drugi zelo občuti. Zanimivo mi je bilo tudi opazovati, kako so se zelo naravno razporedile najine vloge.

Doris: Z majhnimi otroki se včasih lahko ves dan vrtiš okoli dojenja, spanja, hranjenja in za ostale gospodinjske stvari ni časa. Včasih mi ne uspe niti v miru skuhati kosila ali oprati perila. Takrat se mi zdi pomembno, da mi mož stoji ob strani in pomaga pri teh opravilih, da nima previsokih standardov ali pričakovanj v tem obdobju. Stvari pač drugače funkcionirajo in to je treba sprejeti.

Hkrati pa sem pozorna, da moža v miru sprejmem, ko pride iz službe, in poskušam razumeti, da je tudi on utrujen. Občutljivost do drugega je res pomembna. Samo tako lahko skupaj premagujeva izzive. Z otroki je dejansko več dela, ampak čas tako hitro mineva.

Ne morem verjeti, kako hitro je minilo obdobje, ko je bil Vid dojenček. Zdaj je z nami že Manca in tudi ona hitro raste. Včasih se kak dan kar vleče, a po drugi strani leto dni mine v hipu. Hvaležna sem, ker vidim, da vsak otrok v družino prinese nek nov čar, nova spoznanja, te gradi kot starša in kot osebo.

Kako tako majhnim otrokom predajata vero?
Matevž: Mislim, da je za otroke najbolj razumljiva hvaležnost. Vid jo je že precej ponotranjil – ne le z vidika vljudnosti, ko se zahvali za tisto, kar dobi, ampak predvsem ob večerih, ko skupaj zmolimo Sveti angel in se zahvalimo za preživet dan, tudi on razmišlja o tem, za kaj je hvaležen. Zahvali se za nonota, za nono Katjo, ki mu je skuhala "mineštrico" …

Doris: V večerni molitvi podoživlja dan, razmišlja o stvareh, ki so se zgodile … Zdaj je toliko zrasel, da so te molitve prav zanimive, pa tudi pred jedjo nas opomni, da ne začnemo jesti, preden ne zmolimo. Tu res vidim, kako pomembno je predšolsko obdobje za pridobivanje navad za življenje.

Kar otroci vidijo pri starših, to posnemajo. Vidim, kako velik zgled sem lahko in čutim odgovornost, ker vem, da močno vplivam na to, kakšen bo moj otrok.

Matevž: Najina molitev je bila pred poroko bolj živa, ker je zdaj manj časa, a vseeno poskušava najti spodbudo za molitev v adventnem in postnem času, hodiva pa tudi na zakonsko skupino, kjer nekoliko poskrbiva za ta del.

Doris: To nama veliko da. V naši zakonski skupini smo štirje pari v podobnem obdobju – vsi imamo majhne otroke. Enkrat na mesec imava večer samo za naju, dobiva varstvo in si vzameva čas za odnos.

Sicer se pogovoriva tudi ob večerih, ko gredo otroci spat, ampak včasih tudi naju premaga utrujenost.

Doris, vi ste vzgojiteljica. Vam je znanje, pridobljeno na fakulteti, pomagalo pri vzgoji?
Doris: Pomagale so mi izkušnje, ki sem jih pridobila v vrtcu pri delu z otroki, a kljub temu sem imela po eni strani v sebi prisoten nek strah, saj je nekaj povsem drugega skrbeti za svoje otroke, sploh za dojenčka, po drugi strani pa sem bila vseeno dovolj sproščena in nisem želela preveč komplicirati.

Danes vsak dan znova vidim, da je vzgoja zahtevna in predstavlja velik izziv. V vrtcu vidiš otroke približno osem ur na dan, potem pa gredo domov, kjer je situacija drugačna. Tudi dinamika v vrtcu je drugačna, saj delaš s skupino otrok, tam veljajo določena pravila, doma pa si starš in ne vzgojitelj.

Morda sem na začetku od sebe pričakovala preveč – da bom z otroki ustvarjala in izvajala različne dejavnosti – še vedno imam spravljenega veliko gradiva s fakultete. A na koncu sem doma predvsem mama, ki poskrbi, da so otroci siti in naspani, da dobijo nežnost, ljubezen in občutek varnosti. Tudi preproste stvari, kot so sprehodi, igra na vrtu ali pomoč pri hišnih opravilih, so za otroke zelo dragocene. Zanimivo jim je pomagati pri kuhanju, kopati po zemlji na vrtu in sodelovati pri vsakodnevnih opravilih. Ne potrebujejo nujno dodatnih strukturiranih dejavnosti. Prav te preproste izkušnje jim pogosto dajo največ.

Tudi otroci so lahko naši učitelji. Česa vaju učita otroka?
Doris: Potrpežljivosti in spuščanja tistega, česar ne moreš imeti pod kontrolo. Meni je bilo od začetka težko sprejeti, da hiša ni zmeraj pospravljena in urejena, da stvari niso na svojem mestu, da nimam toliko časa zase in za svoje duhovno življenje, glasbo, ustvarjanje … Tako pa sem se morala naučiti poenostavljanja stvari in uživanja v tistem, kar imam. Samo tako se lahko rodi hvaležnost za vsak dan sproti. Tudi če je kdaj kaos – če je to cena za zdrave otroke, sem lahko hvaležna za to.

Matevž: Vid mi nastavlja ogledalo s svojo hvaležnostjo – ko se, recimo, zahvali mami za kosilo. Ob njem se bolj trudim biti hvaležen tudi sam. Včasih opazim, da na isti način govori z Manco, kot jaz z njim, ko je nagajiv, in si želim imeti bolj mirne reakcije. 

Kako se soočata s preizkušnjami – morda tudi z obdobjem neprespanosti in utrujenosti?
Doris: Ob takšnih dnevih si navadno ne zadam veliko dodatnih nalog, ampak sproti vidim, kako bo šlo. Zatečem se tudi k veri, prosim za pomoč in se izročim v Božje roke. Zavem se, da marsikdo trpi bolj kot jaz, kar mi da moč, da grem naprej. Zelo rada si zavrtim tudi slavilno krščansko glasbo, ki mi dvigne duha. Pomaga mi tudi pogovor z možem in prijateljicami, ki so v podobnih situacijah. Ko vidim, da nisem sama, mi je lažje.

Matevž: Imava dobro navado, da si poveva vse – tudi majhne probleme, ki se pojavijo čez dan, ali negativne občutke, ki naju obdajajo. To naju zbližuje.

Kaj pa najraje počnete kot družina?
Doris: Radi smo doma: skupaj se malo poigramo, prepevamo, gremo na vrt, kjer pridelamo nekaj svoje zelenjave …  Matevž je čebelar in to ga zelo napolnjuje.

Matevž: Opremo sem dobil od očeta, ko je opustil čebelarjenje. Malo sem posodobil opremo in zamenjal streho na čebelnjaku, pa sem začel. Poleg službe se mi zdi smiselno imeti kakšno dopolnilno dejavnost, da to ni le hobi, ampak imamo tudi nekaj od tega. Super se mi zdi tudi zaradi vključevanja otrok v delo, da vidijo, da stvari ne padejo kar z neba.

Doris: Tudi v tem smo skupaj: Vid je letos že pomagal lepiti nalepke na kozarce medu. To je res lep hobi, ki ga prej nisem poznala. Matevž mi z veseljem pripoveduje o življenju čebel in o hierarhiji v panjih, ki spominja na družino oziroma skupnost. Vsaka čebelica ima svojo funkcijo.

Mladi so večkrat zaskrbljeni, ko se ozirajo v prihodnost. Kako gledata na svet? Sta optimistična?
Matevž: Nočem zanikati tega, da je aktualen čas problematičen v smislu vrednot, ampak po drugi strani ljudje nismo še nikoli tako dobro živeli kot sedaj. Imamo ogromno možnosti, ki jih vidiš le, če greš v svet z optimizmom. Verjamem, da lahko kvalitetno živiš in preskrbiš družino, če želiš. Midva sicer že po naravi nisva črnogleda in se ne pritožujeva. Morda stanovanjska situacija ni najbolj rožnata. Midva sva imela srečo ter našla nama primeren dom – manjšo starejšo hiško v centru vasi.

Doris: Nisva iskala ideala ali popolnosti, ampak se nama je zdelo, da bi tukaj lahko lepo zaživeli. Veseli smo, da je to povezana vas, da se družimo s sosedi, naredimo kakšen piknik …

Matevž: Ljudje so tu malo bolj preprosti, zato si morda malo več pomagajo in so malo bolj odprti. Zdi se nama, da smo se s tem nekoliko izognili individualizmu in odtujenosti, v katerih se drugače lahko hitro znajdeš.