“Zakon in starševstvo zahtevata žrtve, brez katerih ni sadov”

Razveseljujejo jo preprosti trenutki: iskreni pogovori z možem, sproščena druženja z družino in prijatelji, sprehodi v naravi, dober film, izdelovanje rožnih vencev. Priznava, da v trenutnem obdobju nima prav veliko prostega časa, zato so sprehodi v naravi ali branje knjige pred domačo hišo še toliko bolj dragoceni.

Svoje poslanstvo je našla v skrbi za družino. Tako so njeni najlepši trenutki dneva prav tisti, ki jih preživi z otroki. "Poleti se igramo z vodnimi balončki ali rišemo s kredami, pozimi beremo knjigice ali barvamo pobarvanke. Včasih imamo kakšen skupni 'projekt'. Otroški smeh in naše skupno veselje mi je nekaj najbolj sproščujočega." Še več svojih pogledov na življenje pa Anja podeli v svojih odgovorih.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Moj idealen začetek dneva je začeti dan z Gospodom Jezusom. Ker gre moj mož v službo že ob pol šestih zjutraj, nimava veliko skupnega časa. Zato imam jaz običajno najprej kratek pogovor z Gospodom in molitev Angelus, nato deset minut za kavo in kakšno dobro knjigo, na koncu pa molitev enega dela rožnega venca. Če čas dopušča, imam še kratko meditacijo iz molitvenika (10–15 minut). Vse to mi da moč za vsakdanje obveznosti.

Idealen začetek dneva se do rožnega venca običajno zgodi vsak dan. Čas za meditacijo pa z možem prilagodiva glede na obveznosti. Če se zgodi, da se otroci zbudijo bolj zgodaj, izpustim knjigo in skupaj molimo rožni venec.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Dobri Bog, naj danes živim tako, da bo ta obraz v prihodnjem življenju zasijal v Tvoji luči.

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Kot pravi sv. Tomaž Akvinski, zunanja dejanja kažejo notranjo držo. Če je žena in mati spodobno in primerno urejena (ne preveč in ne premalo), s tem kaže tudi notranjo uravnovešenost.

Kot ženski se mi zdi pomembno, da sem urejena situaciji primerno in da to vidijo tudi moji otroci. To pomeni, da sem doma oblečena sproščeno, vendar še vedno spodobno. Ko pa kam gremo, je obleka temu primerna, po možnosti si bolj uredim pričesko, občasno se naličim. Zgled pri tem mi je blažena Anna Maria Taigi.

4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Materinstvo je eno najbolj vzvišenih in veličastnih poslanstev, ki jih je Bog ustvaril za človeka. Kakor nas uči sveta Cerkev, imajo žrtve mater veliko duhovno vrednost in če jih mati daruje Bogu, je to lahko močna pot svetosti.

Po besedah papeža Pija XII. je mati srce družine. Otrok prek nežnosti in skrbi matere dobi prvo izkušnjo brezpogojne ljubezni Boga Očeta.

5. Kako z možem ohranjata iskrico v zakonu in zakaj se vam zdi to pomembno?
S preprostimi, vsakdanjimi stvarmi: kavica po moževem prihodu iz službe, občasni sprehodi po čudoviti okolici Sevnice, klepeti, majhne usluge eden drugemu, kakšna pozornost iz trgovine, zabavni trenutki z vodnimi pištolicami ali snežnimi kepami … Delo doma je lahko zelo zabavno. Humor in dobra volja hitro vžgeta iskrice. :)

6. Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj?
1. Ljubezen do svetega zakona, otrok, družine. Če propade družina, človeštvo izumre. Ljudje smo postali razvajeni, žrtve in mrtvičenje se nam zdijo neprivlačni. Zakonski stan in starševstvo zahtevata žrtve, brez katerih ni sadov.

Žalosti me, da je materinstvo tako razvrednoteno. Materina stalna prisotnost v zgodnjem otroštvu je ključna za čustveni in duhovni razvoj otroka. Moderna družba pa je naredila ravno nasprotno: razvrednotila je sveti zakon, matere je potisnila v službe in otroke (pogosto še dojenčke) strpala v vrtce. Če mati, ki je srce družine, večino časa preživi stran od svojih otrok, kako se bodo otroci razvili tako, kot Bog želi?

Ne čudi me, da je toliko zafrustriranih otrok, najstnikov, mladostnikov, ki iščejo zapolnitev notranjih ran v telefonih, socialnih omrežjih, alkoholu in ostalih problematičnih aktivnostih. O tem je nekoč govoril tudi slovenski eksorcist in je poudaril, da otrok, ki pred tretjim letom obiskuje vrtec, utrpi notranje, duhovne rane in te rane so lahko vstopna točka za napade hudega duha.

Seveda zelo sočustvujem z vsemi družinami, ki bi želele, da mati ostane doma, a nimajo druge izbire, kot da sta oba starša zaposlena. Zagovarjam stališče, da bi država in Cerkev morali poskrbeti, da bi vse matere imele možnost ostati doma in da bi očetje imeli možnost preživeti družino. Seveda bi bile tudi v tem primeru izjeme (npr. vdove, samohranilke …). V mislih imam bolj družbeni "mindset".

Sedanja družba ne odobrava družin, kjer matere ostajamo doma z otroki. Karkoli mati izbere, je sprejemljivo, razen če izbere opcijo, da ostane doma z otroki. Nekje sem prebrala, da se demoni na smrt bojijo dobrih, svetih in urejenih družin. To sovpada z besedami Device Marije v Fatimi: "Končna bitka med Gospodom in Satanovim kraljestvom bo glede svetega zakona in družine."

2. Zdrava kmečka pamet in poznavanje osnov nauka Katoliške Cerkve. Mnogi so silno izobraženi ljudje, s temi ali onimi magisteriji in doktorati z različnih področij, ampak v vsakdanjem življenju jim manjka modrosti. Širša družba je z vsemi ideologijami povsem na poti v propad, zdrave kmečke pameti sploh ni več.

Če pogledam katoliško okolje, ni veliko bolje: mnogi ljudje prihajajo v cerkev pomanjkljivo oblečeni, ne poznajo zapovedanih praznikov, ne poznajo niti skrivnosti rožnega venca ali desetih Božjih zapovedi, še splav in kontracepcija se mnogim ne zdita greh … Problem je v tem, da nas ob koncu življenja čaka sodba.

Samo magisterij iz znanosti je premalo, potrebno je tudi graditi znanje o moralnem nauku in večnih resnicah. Ljudje moramo spoznati in sprejeti resnico, če se hočemo zveličati. Ustvarjati svojo resnico, kaj je greh in kaj ni, je nevarna pot.

3. Ponižnost. Brez ponižnosti ni svetosti. Če ni ponižnosti, je prisoten napuh. Po mojih izkušnjah je za katoličana najbolj nevaren duhovni napuh. To je nekakšno subtilno prepričanje, da sem nekaj posebnega, da imam posebne darove, da Bog gleda name drugače kot na druge, da bom zveličan zaradi svojih herojskih del. Pogosto se ta duhovni napuh skrije pod preobleko gorečnosti, pobožnosti.

Sama se od vseh grehov najbolj bojim prav duhovnega napuha. Moja izkušnja je, da je pot duhovne majhnosti, kot jo priporoča sv. Terezija Deteta Jezusa veliko bolj varna in lepa. Pravi namreč: "Svetost ni v tem ali onem dejanju, ampak v razpoloženju srca, ki nas dela ponižne in majhne v Božjih rokah." Opažam namreč, da so namesto poti skritosti zelo popularna zasebna razodetja, prerokbe, raznorazna sporočila, govori v jezikih, stigme … V katoliškem svetu zelo šepa poznavanje grobih osnov katekizma in nauka Cerkvenih očetov, zasebna razodetja pa rastejo kot gobe. Jezus nas svari pred lažnimi preroki. Kako bomo katoličani razločevali med pravimi in lažnimi preroki, če ne poznamo niti osnov nauka Katoliške Cerkve?

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Preizkušnja, ki je združevala več šokov hkrati, na različnih področjih mojega življenja. V zelo kratkem obdobju sem doživela spontani splav, prometno nesrečo, fizično, psihično in duhovno izgorelost, ki se je kazala v obliki paničnih napadov in več drugih šokov.

Naučila sem se, da sem majhna in nebogljena v neskončnih ljubečih Božjih rokah. Nekaj let se mi je zdelo, da sem od Jezusa popolnoma zapuščena, vendar je Bog samo preoblikoval najin odnos. "Zato, glej, jo privabim, jo povedem v puščavo, spregovorim ji na srce!" (Oz 2, 16). Od tedaj dalje ljubim skrito in vsakdanje življenje, saj se v tej običajnosti najlažje notranje družim z Zveličarjem in Presveto Devico. In tega veselja mi nihče ne more več vzeti.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Misel sv. Terezije Deteta Jezusa: "Bog nikoli ne navdihuje želja, ki jih ne bi hotel izpolniti."

9. S čim, kje, kako se duhovno napolnite?
Sveta maša, rožni venec in meditacije o Jezusovem življenju in življenju svetnikov. Izrednega pomena zame je redna in konsistentna molitev. Z možem imava urnik, kdaj imamo skupne molitve in kdaj moli vsak sam, kdaj gremo k sveti maši in sveti spovedi, katerih pobožnosti se udeležimo. Seveda je urnik fleksibilen glede na obveznosti, vendar sva opazila, da je za našo družino zelo pomembno, da se urnika čim bolj držimo.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
… sem lahko postala žena in mati. Kot žena sem lahko moževa pomočnica in spremljevalka. S tem, ko ugajam možu, izpolnjujem Božjo voljo. In biti ženska je lepo, ker lahko prek mene Bog podari življenje otrokom, ki so krona svetega zakona.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.