"Mislim, da se zakon ne gradi z velikimi presenečenji ali popolnimi večeri v dvoje, temveč v vsakodnevnih trenutkih, ko drug drugemu stojiš ob strani – tudi takrat, ko ni lahko," razkriva tokratni gost Moških skrivnosti
Ko z Matejem Grmom govoriš o glasbi, zelo hitro ugotoviš, da v resnici ne govori samo o notah, koncertih ali glasbeni šoli. Govori o poslušanju, zaupanju, odgovornosti, družini ... in o otrocih, ki si zaslužijo nekoga, ki bo v njih najprej verjel. Ustanovil je EGO Lecta, eno največjih zasebnih glasbenih šol pri nas. Kljub uspehu daje Matej občutek, da je šola zanj predvsem posledica. Posledica vrednot, ki jih živi kot mož ženi Blažki, oče sinu Artu in pedagog svojim učencem.
Služba, žena, otrok, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Prvi odgovor bi verjetno bil: z dobro organizacijo. Danes vem, da to ne drži. Družina ni nekaj, kar usklajuješ z delom. Družina je razlog, zaradi katerega delaš.
Ko se zvečer vrnem domov, me Art (trenutno je star štiri leta in pol) ne vpraša, koliko novih učencev smo dobili ali koliko koncertov smo organizirali. Vpraša me le: "Ati, a se greva igrat?" Takrat se vedno znova spomnim, kaj je zares pomembno. Če mi bo uspelo, da bo Art nekoč rekel, da je imel očeta, ki je bil zares prisoten, bom vedel, da sem uspel – kot oče, kot mož in, verjamem, tudi kot ravnatelj.
Seveda ni vedno idealno. Tudi sam se velikokrat zalotim, da sem z mislimi še vedno pri delu, ko bi moral biti povsem prisoten doma. Z ženo Blažko sva skozi leta ugotovila, da popolnega ravnovesja verjetno ni. So obdobja, ko šola potrebuje več mene, in dnevi, ko me bolj potrebuje družina. Pomembno pa je, da si to znava povedati in da drug drugemu zaupava.
Kako razvajate svojo ženo? Kaj pri njej najbolj cenite?
Mislim, da se zakon ne gradi z velikimi presenečenji ali popolnimi večeri v dvoje, temveč v vsakodnevnih trenutkih, ko drug drugemu stojiš ob strani – tudi takrat, ko ni lahko.
Blažka je človek, ki zna z menoj iskreno praznovati uspehe. Še bolj sem ji hvaležen za trenutke, ko mi pove, da nimam prav. Včasih me želja pomagati učencem zanese tako daleč, da pozabim na odgovornost, ki jo imam do ljudi, zaposlenih v šoli, in do podjetja. Opomniti me zna, ko postane meja med poslanstvom in družino pretanka. Ravno zato me dela boljšega človeka.
Veliko mi pomeni tudi način, kako vzgaja Arta. Uči ga, da glasba ni le poklic ali hobi, temveč nekaj plemenitega, nekaj, kar človeka bogati od znotraj.
Glasba je lahko hobi, poklic, poslanstvo in način vzgoje. Kako je glasba oblikovala vas kot moškega, moža in očeta – in kaj želite prek nje predati otrokom in mladim?
Dolga leta sem mislil, da me glasba uči igrati. Danes mislim drugače. Glasba me je najprej naučila poslušati. Ljudje glasbo pogosto poslušamo kot prijetno kuliso. Med vožnjo z avtomobilom zapolni tišino ali nam krajša čas. Če pa se za trenutek ustavimo in ji zares prisluhnemo, ugotovimo, da ne poslušamo več samo melodije. Začnemo poslušati človeka, ki jo je ustvaril. Njegovo zgodbo. Njegova čustva. Njegov pogled na svet.
Mislim, da je z ljudmi povsem enako. Učenca lahko poslušaš le toliko, da pride na vrsto tvoj odgovor. Lahko pa si ob njem zares prisoten. Enako velja doma. Ženo lahko slišiš, lahko pa jo poslušaš. Otroka lahko gledaš, lahko pa ga zares vidiš.
Prav zato verjamem, da glasbena šola ne vzgaja samo glasbenikov. Vzgaja ljudi. Seveda si želim, da naši učenci napredujejo, da kakovostno obvladajo svoj inštrument in dosežejo cilje, ki si jih postavijo. A ob tem si želim še nekaj več. Želim si, da bi skozi glasbo odkrivali tudi sami sebe in spoštovali druge. Dober glasbenik namreč ne postaneš samo zato, ker odigraš svoj del brez napake. Dober postaneš, ko znaš prisluhniti tudi vsem drugim.
Ko ste ustanavljali EGO Lecta, verjetno ni šlo le za idejo glasbene šole. Kakšen prostor ste želeli ustvariti za otroke, starše in mentorje in kaj vam pomeni ime EGO Lecta?
Ko sem ustanavljal EGO Lecta, nisem razmišljal o tem, kako velika bo nekoč šola. Razmišljal sem predvsem o tem, kakšen prostor si zasluži otrok. Želel sem ustvariti okolje, kjer otrok ne bo številka, ampak človek s svojo zgodbo, kjer bodo starši čutili, da imajo ob sebi partnerja, in kjer bodo mentorji razumeli, da ne učijo samo inštrumenta, ampak s svojim znanjem, odnosom in zgledom pomagajo oblikovati človeka.
Ime EGO Lecta pomeni: "Jaz izbiram." Dlje ko živim, bolj razumem, da v teh dveh besedah ni skrito le ime šole, ampak življenjska odgovornost. Izbrati pomeni prevzeti odgovornost – za svoje odločitve, za ljudi, ki ti zaupajo, in za to, da ostaneš zvest razlogu, zaradi katerega si začel.
Pred ustanovitvijo šole ste opravljali precej različnih del. Katera izkušnja, tudi če ni bila neposredno povezana z glasbo, vas je najbolj oblikovala za vodenje ljudi, delo z otroki in odgovornost, ki jo nosite danes?
Največ sem se naučil iz vprašanja, ki sem si ga vedno znova zastavljal: ali s tem, kar danes delam, puščam za sabo nekaj dobrega?
Najmanj sem se našel v službi, kjer sem imel občutek, da sem tam samo zato, da oddelam delovni čas. Takrat sem spoznal, da me pri delu nikoli ni gnala predvsem plača. Gnal me je občutek, da moje delo nekomu pomaga, da zaradi njega nekdo odide domov boljši, bolj samozavesten ali preprosto z lepšim dnem.
Največjo odgovornost sem začutil tisti dan, ko je v učilnico stopil moj prvi učenec. Takrat sem prvič zares razumel, kaj pomeni zaupanje. Nekdo je verjel, da lahko s svojim znanjem in odnosom soustvarjam del njegove prihodnosti. Od tistega dne naprej nisem več razmišljal samo o glasbi, razmišljal sem predvsem o odgovornosti.
Na koncu vedno znova ugotavljam, da me nobena služba ni naučila voditi ljudi. Naučile so me spoštovati ljudi. In mislim, da je prav v tem največja razlika.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate in rušite?
Mislim, da je eden največjih stereotipov o moških ta, da moramo biti vedno močni. Da moramo vedno imeti odgovor. Da ne smemo pokazati dvoma, strahu ali čustev.
Če me je življenje česa naučilo, potem je to, da moškosti ne meriš po tem, kolikokrat zadržiš čustva. Moškost se pokaže v tem, da se jih ne bojiš. Da znaš reči: "Oprosti." Da znaš priznati: "Tukaj sem se motil." Da znaš poslušati svojo ženo, ko ti pove, da nimaš prav. In da svojega otroka naučiš, da poštenost ni najkrajša pot, je pa skoraj vedno tista, na katero je vredno biti ponosen.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Če bi moral najprej izbrati eno stvar, bi rekel, da svetu najbolj primanjkuje zdrave kmečke pameti. Včasih imam občutek, da znamo stvari tako zakomplicirati, da na koncu sploh ne vemo več, kaj je bil prvotni problem.
Ob tem nam manjka še malo več humorja, predvsem na lasten račun. Ljudje smo postali strokovnjaki za to, da se užalimo, veliko slabši pa v tem, da se znamo iz srca nasmejati. Pri tem imam veliko srečo – doma mi Blažka skoraj vsak dan pomaga vaditi eno zelo pomembno življenjsko veščino: priznati, da je imel včasih prav tudi kdo drug.
Manjka pa nam še to, da bi znali odložiti svoj ego in – v povezavi s humorjem – priznati, ko se motimo.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Duhovno se ne napolnim v hrupu, temveč v trenutkih, ko se življenje za hip umiri. Eden takšnih trenutkov pride vedno po naših koncertih. Ko vsi odidejo domov in se dvorana izprazni, si vzamem čas in pogledam posnetek vsakega nastopa. Ne zato, da bi iskal napake, temveč da vidim napredek. To je čas, ki ga marsikdo ne opazi, meni pa pomeni ogromno. Takrat se znova spomnim, zakaj sem sploh začel.
Duhovno me napolnijo tudi trenutki, ko po koncertu pogledam v občinstvo. Aplavz staršev, ki s ponosom gledajo svojega otroka, je nagrada, ki je ne zna izmeriti nobena bilanca.
Tudi doma najlepši trenutki naše družine niso tisti, ki jih načrtujemo več mesecev, temveč tisti, ko se spontano odločimo, da za nekaj dni odpotujemo, ugasnemo telefone in smo preprosto skupaj.
