"Živeti tako, kot zame želi Jezus, in vsak dan znova odgovarjati na njegov klic," je življenjsko vodilo Glorije Forjan
Pri dvanajstih letih je med pridigo začutila delovanje Svetega Duha in klic, naj sledi Jezusu. Glorija Forjan je odraščala v krščanski družini, njeni starši pa so bili zelo dejavni v cerkvi. Doma so vsak dan prebirali Božjo besedo. Starša sta s svojim zgledom in besedami vse otroke spodbujala k osebnemu odnosu z Jezusom ter k temu, da mu sledijo z vsem srcem in umom, da svoje življenje posvetijo Njemu ter postanejo uresničevalci Besede in ne le poslušalci.
Z možem sta dejavno vpeta v življenje cerkve. Glorija vodi ženske biblične skupine in konference Vrla žena, sodeluje pri slavilni glasbi skupine Utrip Kraljestva, skupaj z možem pa vodita zakonsko skupino in skrbita za pastoralno oskrbo ljudi. Leta 2021 jo je Bog pripeljal do programa Zdravilna beseda, v zadnjem letu pa je pridobila naziv vodje usposabljanj moderatorjev tega programa.
Z njo smo se pogovarjali o njenem odraščanju, šolanju, pomembnih življenjskih preizkušnjah ter o veri in vrednotah, ki usmerjajo njeno življenje.
Zelo mlada sta se poročila, kmalu zatem pa sta odšla v tujino na študij teologije. Kako je prišlo do te odločitve in kaj vaju je vodilo na tej poti?
Res je – poročila sva se zelo mlada. Svojega bodočega moža sem srečala pri štirinajstih letih, zaročila sva se pri mojih sedemnajstih, poročila pa pri devetnajstih letih. Za marsikoga sva bila nekoliko nenavadna, saj se je večina najinih vrstnikov šele iskala, midva pa sva že vedela, da si želiva skupaj graditi življenje. Nisva imela vseh odgovorov, imela pa sva jasen cilj – da bo temelj najinega zakona Kristus in njegova Beseda.
Odločitev za študij teologije na Severnem Irskem ni bila težka. Želela sva si poznati Boga. Študij je bil lep, ker smo bili združeni kristjani z vsega sveta. Videla sem, da vsak na svoj način bere Božjo besedo, da vsi gledamo na Sveto pismo skozi svoja očala in v šoli so nas spodbujali, da snamemo očala in pridemo nazaj k izvirniku.
Kako pa je v teh letih rasel vajin odnos z možem?
Na tej poti sva vedno znova odkrivala, kako resnične so besede iz Pisma Efežanom: "Vsak naj ljubi svojo ženo kakor samega sebe, žena pa naj spoštuje svojega moža" (Ef 5,33). V najinem odnosu sta ljubezen in spoštovanje postala ključna temelja. Ko sem se čutila ljubljeno, mi je bilo lažje spoštovati moža. Ko je mož čutil moje spoštovanje, me je lažje ljubil tako, kot Kristus ljubi Cerkev.
Danes je najina velika želja, da bi tudi drugi zakonci izkusili lepoto zakona, v katerem ima prvo mesto Kristus, zato vodiva zakonsko skupino, ker verjameva, da Božja načela delujejo.
Ko sta se vrnila v Slovenijo, sta tu začela graditi svojo družino, kajne?
Po študiju sva se preselila v Radovljico, kjer sva v partnerstvu z društvom Več začela organizirati različne tedenske dogodke za mlade in otroke – z njimi sva delila Božjo besedo in svoje izkušnje ter jih usmerjala k Bogu. Ugotovila sva, da so mladi lačni Boga in da se radi pogovarjajo o duhovnih temah. Skupina je tako hitro rasla.
Hitro je rasla tudi najina družina: leta 2009 sva dobila Patrika, leta 2010 Samuela, leta 2013 pa še Izaka. Ob majhnih otrocih, številnih skupinah in gradnji hiše je mož začutil klic, da ustanovimo evangelijsko krščansko cerkev v Radovljici. Zavedanje, da Bog tukaj nekaj gradi in želi doseči mlade, me je globoko ganilo. Hkrati pa je bilo to zame eno najtežjih obdobij, saj je bilo vsega preprosto preveč.
Vas je doletela izgorelost?
Breme je postalo preveliko. Čutila sem, da moje telo ne bo zmoglo vsega, saj sem nosila veliko odgovornosti za naše programe. Ob tem sem se pogosto počutila osamljeno. V sebi sem imela veliko željo, da bi ljudem dajala Jezusa, obenem pa občutek krivde, ker nisem zmogla vsega, in prepričanje, da je vse odvisno od mene.
Slovenci svojo vrednost radi iščemo v delu. Delo nas pogosto definira – tudi mene je. Ko nisem več zmogla, sem se začela spraševati: "Kdo je Glorija?" Brez svojega dela nisem več vedela, kdo sem. In prav tam, na samem dnu, me je srečal Gospod. Jezus mi je pokazal mojo pravo identiteto. Moja vrednost ni bila več v tem, kako dobra misijonarka sem, ampak v tem, da sem v Njegovih očeh ljubljena in sprejeta. Najtežje mi je bilo verjeti, da me ljubi tudi takrat, ko mu ne morem ničesar dati.
Pomembno je, da vemo, zakaj delamo in se trudimo. Če delamo iz dolžnosti ali zato, da bi si prislužili Božjo ljubezen, bosta sad našega dela pogosto ponos ali krivda. Če pa je naše delo odziv na ljubezen, ki smo jo že prejeli, bo obrodilo sad veselja in miru. Danes v svojem delu doživljam veliko miru in veselja. Tudi ko so dnevi polni, se lahko v molitvi obrnem Nanj in v veri zaupam, da On vodi in deluje. Jaz pa preprosto prinesem to, kar imam – svojih pet hlebov in dve ribi – in zaupam, da bo On naredil ostalo.
Kaj pa slavljenje? Pojete v različnih slavilnih skupinah. Vam je petje veliko pomenilo že od nekdaj?
Od nekdaj rada pojem. Sem del Utripa kraljestva, kjer skrbimo za slovensko slavilno glasbo na našem YouTube kanalu. Petje slavilnih pesmi mi je zelo pomagalo tudi v obdobju preobremenjenosti. Takrat sem jokala in pela – na glas in iz vsega srca. Glasba je odganjala težke misli in me dvigovala.
Pojem tudi v čudoviti skupini Eyes of Faith, ki se je letos s pesmijo Naj plamen gori predstavila na Ritmu srca v Ljubljani. Verjamem, da je glasba močno orodje, s katerim lahko ljudem približamo Boga. Pri slavilni glasbi nisi ti zvezda – zvezda je Jezus. Njemu prepustimo oder in njemu pripada vsa slava.
Kakšno vlogo imajo v vašem življenju vera, molitev, skupnost in Božja beseda ter kako se med seboj prepletajo?
Vera je moj osebni odnos z Bogom, molitev je življenje tega odnosa, skupnost pa je prostor, kjer vero živimo z drugimi. Vsemu temu pa mora biti temelj Božja beseda. Verujem, da je to, kar je Bog razodel v Svetem pismu, resnica. Svojo vero živim tako, da svoje življenje vedno znova usmerjam k temu, kar si želi Bog – v materinstvu, odnosu z možem, skupnosti Jezusovih učencev in odnosih z drugimi ljudmi. Molitev pa je moj odziv na vse to. Rada se pogovarjam z Bogom in pogosto molim z besedami iz Svetega pisma. Rada imam molitev očenaš in psalme, saj v njih najdem besede za zahvalo, prošnjo in tudi tožbo.
Ko otroke učim moliti, jim molitev razložim kot žogo, ki dela HOP: H – hvala, O – oprosti, P – prosim. Bogu se zahvalimo, ga prosimo za odpuščanje in mu povemo, kaj potrebujemo. Prav "oprosti" pa je pogosto najtežji del. Težko sprejmemo dejstvo, da smo grešniki. Radi se primerjamo z drugimi, ki se nam zdijo slabši od nas. Ko pa pogledamo Boga in njegovo svetost, nihče od nas ne more obstati.
Greh je kot rak – človek pogosto ne ve, da ga ima, ampak vidi le njegove simptome. Podobno je z grehom, ki je problem vsakega človeka. Ko Bogu dovolimo, da naredi "rentgen" našega srca, nam pokaže greh, ki ga sami ne moremo odstraniti. Prav zato je Jezus umrl – da bi nas očistil greha in rešil duhovne smrti. Če svoje grehe priznavamo, nam jih odpušča, nas očiščuje in prenavlja.
Zelo pomembna je tudi skupnost verujočih. Biti del tedenskih srečanj je zame velik blagoslov in nujen del moje duhovne poti. Potrebujemo ljudi, ki nas spodbujajo, opominjajo, nam stojijo ob strani in z nami hodijo po poti vere. Skupaj beremo Božjo besedo, molimo, si delimo življenje in se sprašujemo, kje nas Bog nagovarja in kam nas želi voditi. Božja beseda je zame duhovni kruh, s katerim se hranim vsak dan. Dana nam je, da bi po njej spoznavali Boga in tudi sebe. Brez nje lahko hitro ostanemo le pri religiji in obredih, namesto da bi zares živeli življenje, h kateremu nas kliče Bog.
Kako razumete svojo materinsko vlogo? Kaj vam daje?
Ko gledam nazaj na pot vzgoje najinih treh otrok, vedno bolj spoznavam, da bistvo vzgoje ni bilo v pravilih ali kaznih, ampak v odnosu. Naučila sem se, da otrok najprej potrebuje občutek varnosti – da ve, da je sprejet, slišan in ljubljen. Šele na takem temelju lahko zraste prava povezanost.
Ko smo bili povezani, so moje besede lažje dosegle njihovo srce. Vzgoja ni bila več boj za poslušnost, ampak priložnost za učenje, usmerjanje in rast. Tudi opomini so bili lažje sprejeti, ker so otroci vedeli, da prihajajo iz ljubezni in želje po njihovem dobrem.
Ob tem sem vedno bolj odkrivala, da prav na tak način tudi Bog vzgaja nas. Najprej nam podari svojo ljubezen, nas sprejme za svoje otroke in nam daje občutek varnosti. Ne ljubi nas zato, ker bi bili popolni ali ker bi si njegovo ljubezen zaslužili, ampak zato, ker smo njegovi. Iz te ljubezni raste odnos, ki nas spreminja.
Bog nas opominja, usmerja in včasih tudi popravi, vendar nikoli zato, da bi nas zavrnil, temveč zato, ker nas ljubi. Njegova vzgoja vedno izhaja iz povezanosti z nami. In prav to spoznanje je spreminjalo tudi moje starševstvo – da otroci najbolj potrebujejo mene, šele nato moje nasvete in popravke.
Seveda ni bilo vedno lahko. Delala sem napake, toda Bog me je učil, da se vedno znova vračam k odnosu, prosim za odpuščanje in začnem znova. Ob svojih treh otrocih nisem vzgajala le njih – Bog je vzgajal tudi mene. Učil me je potrpežljivosti, ponižnosti, zaupanja in brezpogojne ljubezni. Danes verjamem, da je to bistvo krščanske vzgoje.
V zadnjem času vas največkrat srečamo v programu Zdravilna beseda. Kaj je pravzaprav ta program, komu je namenjen in zakaj vam je tako prirasel k srcu?
Res je. Velik del svojega časa namenjam programu Zdravilna beseda, kjer delujem kot moderatorka zdravilnih skupin in vodja usposabljanj moderatorjev. Program je namenjen odraslim, ki so doživeli različne izgube in težke življenjske izkušnje, po novem pa imamo program tudi za mlade, ki potrebujejo podporo pri odraščanju, iskanju identitete in soočanju z različnimi izzivi.
Trpljenje slej ko prej zadene vsakega človeka. Sveto pismo nam pomaga razumeti, od kod izvira zlo, kako se spoprijeti s trpljenjem in kako lahko svoje ranjeno srce prinesemo k Bogu, saj nas sam razume, ker je sam pretrpel preizkušnjo in lahko pomaga preizkušanim (Heb 2,18). Verjamem, da lahko ljudje prav sredi svojih izgub na poseben način izkusijo Božjo prisotnost in ljubezen. Bog ni tiho, On govori.
Sama sem se v program vključila pred petimi leti in ga danes priporočam tako tistim, ki se soočajo s stisko, kot tudi tistim, ki želijo pomagati drugim. Skupaj odpiramo pomembna vprašanja: Zakaj trpimo? Kje je Bog, ko nam je težko? Kako žalovati in kako odpustiti?
Dragoceno se mi zdi, da odgovore iščemo v Svetem pismu, ki ne skriva človeškega trpljenja. V Jezusu smo sprejeti z vso svojo bolečino. On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, in sicer s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog (2 Kor 1,4). Odkrivamo, kako nas lahko prav izkušnja trpljenja naredi bolj sočutne, empatične in odprte za Boga in druge ljudi.
