Obiskal je že 121 držav, a najbolj so ga navdušili slovenski misijonarji

Zadnja leta je strasten fotograf in popotnik, tudi pisec več knjig. Njegov trenutni veliki projekt je film o med- in povojni zgodbi – tudi tega se je lotil z veliko mero inovativnosti.

Na Madagaskar ni odšel le kot turist. Njegov glavni cilj je bil obisk slovenskih misijonarjev – predvsem Petra Opeke, Janeza Mesca in Janeza Krmelja. In ko govori o srečanjih z njimi, ima solzne oči.

Želel je videti, kako ti misijoni delujejo, kako živijo tamkajšnji ljudje in kaj vse so ustvarili s finančno pomočjo, ki jo Slovenci (tudi on sam) pošiljamo v ta oddaljeni del sveta.

Prvi dnevi so bili namenjeni obisku Akamasoe, skupnosti, ki jo že desetletja gradi slovenski misijonar Peter Opeka.

Tomažič se živo spominja nedeljske maše. "Tista maša z osem do deset tisoč ljudmi. Tri ure molijo, pojejo in plešejo. To je bilo zame nekaj fantastičnega!"

Po maši ga je Opeka popeljal po skupnosti, pokazal kamnolom, kjer nastaja kamnita katedrala, kapelico, ki jo je zgradil v spomin na očetovo zaobljubo, ko se je rešil iz brezna smrti, in številne projekte, s katerimi je ljudem omogočil dostojnejše življenje.

Najbolj pa ga je prevzel odnos ljudi do misijonarja. "Otroci so za nama tekli in vpili: 'Père!' Še meni so govorili père – oče, ker sem bel in imam brado." Ko je opazoval, kako ljudje po maši skoraj uro čakajo, da bi Opeki stisnili roko, prosili za nasvet ali podpis, je dobil zanimivo primerjavo.

"Peter Opeka me spominja na Jezusa. Ne zato, ker bi bil kot Jezus, ampak ker ga pozna na desettisoče ljudi, ker jim je pomagal, zgradil hiše, dvignil kakovost življenja. Ko pride med ljudi, ga vsi obkrožijo. Jezus je moral doživljati nekaj podobnega. Občudujem, kako mirno in potrpežljivo vse to prenaša."

Čeprav ga je obisk Akamasoe globoko zaznamoval, je bil njegov glavni cilj obisk misijona Janeza Mesca na jugu otoka. Do tja ni letalske povezave. Našel je nekoga, da ga je peljal tja. "Sedemnajst ur sva se vozila z džipom po zelo, zelo slabih cestah. Začela sva ob štirih zjutraj, prišla pa pozno zvečer."

Tam ga je pričakala drugačna resničnost. Le leto prej je požar uničil okoli 120 hiš. Lesene stene in strehe iz listja pomenijo, da se ogenj razširi skoraj v trenutku. Zdaj domačini skupaj z misijonarji gradijo nove domove iz trdnejših materialov.

V misijonu deluje tudi skupnost domačih redovnic. "Vsak dan ob šestih zjutraj je bila maša. Zvečer so tako lepo pele, da sem jih hodil poslušat. Bile so neverjetno prisrčne. Ravno takrat je imel Janez Mesec šestdeseti rojstni dan in skupaj smo praznovali."

Na Madagaskar ni odpotoval praznih rok. Že doma so z ženo in hčerko pripravili poseben kovček.

"Enega od dveh velikih kovčkov sem napolnil samo z darili za otroke – igračami, barvicami, pisali, lizikami in drugimi drobnimi pozornostmi. Dal sem jih sestram, da jih pravično razdelijo med vrtce in šole. Skoraj poskakovale so od veselja."

Tudi sicer je skušal pomagati, kjer je mogel. V trgovinah je prodajalkam pustil nekaj denarja za njihove otroke, fotografiral pa je vedno spoštljivo. "Če sem koga želel fotografirati, sem prej vprašal za dovoljenje. Ljudje so bili skoraj vedno veseli."

Med najbolj ganljivimi spomini ostaja nedeljska maša v misijonu. Cerkev je bila polna, zato je sedel zunaj. Poleg njega je sedela mlada mamica z malčkom. Nekaj časa sta se z otrokom le spogledovala, nato pa se je mali opogumil in prišel k njemu. "Fantka sem skoraj eno uro držal v naročju. Zelo je bil prisrčen. Tako se mi je smejal! Mama je lahko šla mirno k obhajilu. To je bila ena najlepših osebnih izkušenj na vsem potovanju."

Na Madagaskar je odšel tudi zato, da bi videl, kaj vse lahko slovenski misijonarji domačinom nudijo s pomočjo dobrotnikov iz Slovenije.

Pravi, da je dobil jasen odgovor. "Slovenske misijonarje občudujem. Neverjetni so! Neverjetno veliko naredijo," z ganjenostjo pripoveduje.

Po pogovorih z Janezom Mescem in Janezom Krmeljem in ko sta mu povedala, kakšne so potrebe njunih misijonov, ga je posebej nagovorila njuna skromnost. Eden je želel zgraditi nekaj novih hiš za družine, drugi kupiti gradbeni material in pomagati pri gradnji vodnjaka.

"Res sem bil vesel, da jim tudi moja pomoč lahko koristi pri konkretnih stvareh." Pravi, da pomoč iz Slovenije tam resnično spreminja življenja. Misijonarji gradijo šole, liceje, porodnišnice, vodnjake in hiše ter omogočajo izobraževanje mladih.

Če bi moral izpostaviti eno samo težavo, bi brez oklevanja odgovoril: voda.

"Voda, voda, voda. To je njihov največji problem." Spominja se dolgih vrst ljudi, ki so že pred sončnim vzhodom čakali ob velikih rezervoarjih.

Velika težava ostaja tudi pridobivanje energije. Ker večina ljudi kuha na oglju, gozdovi hitro izginjajo. "Tri četrtine otoka je že brez dreves. In to se še nadaljuje. Takrat sem se zavedel, kako daleč je ta del sveta od razvoja, ki ga imamo za samoumevnega v Evropi."

Čeprav je kot Evropejec očitno izstopal, ni nikoli občutil sovražnosti. "Pričakoval bi mogoče zavist ali prezir. Pa tega nisem doživel. Doživel sem prijaznost."

Presenetila ga je tudi varnost. Pred odhodom so ga svarili pred korupcijo in kriminalom. "Prevozil sem okoli 2.800 kilometrov. Policija naju je večkrat ustavila, pa niti enkrat ni bilo treba nikogar podkupiti."

Ena od podob, ki jih ne bo pozabil, so ženske z otroki. "Skoraj vsaka ženska nosi otroka na hrbtu. In zanimivo – skoraj noben otrok ne joka. Pomislil sem, da se ta narod potrpežljivosti uči že od otroštva."

Občudoval je tudi njihovo iznajdljivost. Deklice že zelo zgodaj nosijo bremena na glavi in razvijejo neverjeten občutek za ravnotežje.

Ob tem pa ga spremlja splošni vtis: "Vse je res ena velika revščina."

Na svojih potovanjih ga že dolgo zanimajo različne religije. Pravi, da ga niso oddaljile od krščanstva, ampak so ga naučile večje odprtosti.

"Sem kristjan, vendar zelo odprt do vseh religij. Ko sem gledal ljudi, kako iskreno molijo v mošejah ali templjih, sem začutil, da imamo veliko več skupnega, kot si mislimo."

Na Madagaskarju ga je posebej pritegnilo tudi spoštovanje prednikov, ki je ostalo del tradicionalne kulture. "Zdelo se mi je zelo zanimivo, kako globoko spoštujejo svoje prednike."

Ko ga vprašam, kaj mu je Madagaskar pustil, nekaj trenutkov razmišlja. "Verjetno bom šele čez čas videl, kako me je spremenil. Zagotovo pa danes drugače gledam na nerazviti svet."

Čeprav na vprašanje o najlepši državi še vedno najprej omeni fotogenično Namibijo in veličastni Kirgizistan, na koncu poudari: "Če pa gledam celotno potovanje, ljudi in vse, kar sem tam doživel, potem dam na prvo mesto Madagaskar."

Ne zaradi pokrajine, živali ali eksotike, temveč zaradi ljudi, ki so ga sprejeli odprtih rok, in slovenskih misijonarjev, ki vsak dan, daleč od doma, tiho in vztrajno dokazujejo, koliko lahko spremeni ljubezen, če se udejanji.