Tudi vi pogosto preverjate aktivnosti svojega moža na družbenih omrežjih?

Kar se začne kot radovednost ali zaskrbljenost, se lahko razvije v stalni nadzor, ki jemlje notranji mir in postopoma slabi partnerski odnos. To je resničnost digitalne hipervigilance – vse pogostejšega pojava, o katerem se premalo govori.

Mnogi ljudje si pogosto zastavljajo vprašanja, kot so: "Zakaj mi ni odgovoril, če je bil dejaven na spletu?"; "Komu je všečkal objavo?" ali "Kako to, da si je ogledal mojo objavo, pa mi ni nič napisal?" Takšna vprašanja vzbujajo negotovost in dvome o tem, kaj partner počne in zakaj se v tistem trenutku ne odziva, ob tem pa pogosto pozabimo na njegovo pravico do zasebnosti.

Kanadska raziskava, objavljena v strokovni reviji Journal of Marital and Family Therapy, je dve leti spremljala več kot 300 mladih odraslih. Raziskovalci so ugotovili, da je ljubosumje, ki ga sproža partnerjeva dejavnost na družbenih omrežjih, povezano z nižjim dolgoročnim zadovoljstvom v odnosu.

To je še posebej izrazito takrat, ko si posamezniki dvoumne spletne signale – všečke, interkacije ali zgodbe – razlagajo kot nekaj sumljivega, kar jih spodbuja k vse intenzivnejšemu nadzoru partnerja.

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) se nasilje v partnerskih odnosih lahko kaže na različne načine, pogosto tudi kot želja po nadzoru nad partnerjem. Družbena omrežja lahko postanejo sredstvo za takšen nadzor, kar povzroča resne težave v odnosu.

Mehiška profesorica psihologije Claudia Jaén Cortés opozarja, da je lahko digitalno nasilje prav tako resno in škodljivo kot fizično nasilje.

Osebna negotovost lahko vodi v nenehno iskanje potrditve ali dokazov partnerjeve zvestobe na spletu. Takšno vedenje ne škoduje le osebi, ki nadzoruje, temveč spodkopava zaupanje in čustveno ravnovesje v odnosu.

Strokovnjaki poudarjajo, da je takšno nezaupanje pogosto povezano z anksioznim stilom navezanosti. Zaradi strahu pred izgubo partnerja se posameznik zateče k stalnemu spremljanju njegovega digitalnega udejstvovanja.

Živimo v svetu takojšnje dostopnosti, ne le v vsakdanjem življenju, ampak tudi na spletu. Zgodbe ali všečki, ki pogosto izginejo po 24 urah, lahko povečujejo tesnobo. Ker so takšne informacije pogosto brez širšega konteksta, hitro sprožijo napačne razlage in neutemeljene sume. Vse to ustvarja razloge za nezaupanje tam, kjer to ni potrebno. 

Danes se pogosto zdi, da je "vedeti vse o partnerju" znak ljubezni ali predanosti, v resnici pa je takšno vedenje pogosto izraz potrebe po nadzoru ali čustvene negotovosti, ne pa zdrave ljubezni.

Zdravo zanimanje za partnerja se kaže drugače kot digitalni nadzor. Primeri zdravega vedenja so, da partnerja vprašamo, kako je preživel dan in se z njim pogovarjamo, namesto da preverjamo njegov profil in ga primerjamo z drugimi; da vsebine o vajinem odnosu delita z medsebojnim soglasjem, namesto da zahtevata gesla ali brez dovoljenja bereta sporočila; da odnos gradita na preglednosti in spoštovanju osebnih meja, namesto da všečke ali nove sledilce dojemata kot grožnjo ter da težave rešujeta z odprto in spoštljivo komunikacijo, ne z digitalnim nadzorom.

Digitalna hipervigilanca lahko oslabi partnerski odnos, poruši zaupanje in negativno vpliva na čustveno zdravje obeh partnerjev. Pomembno je, da skrbi ali naklonjenosti ne zamenjujemo z nadzorom nad partnerjem. Zdrava ljubezen temelji na zaupanju, spoštovanju zasebnosti in odprti komunikaciji, ne pa na nenehnem preverjanju in sumničenju.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.