Pristna vera ne potrebuje sovražnika. Lahko je jasna, zvesta in pogumna, ne da bi bila napadalna
Vprašanje bralke:
Z možem sva verna, vendar me zadnje mesece skrbi njegov pretirano bojevit način izražanja vere. Prej vere ni tako izpostavljal, zdaj pa uporabi skoraj sleherno situacijo, ko pogosto ostro in včasih tudi vzvišeno izrazi svoje mnenje. Na družbenih omrežjih in v pogovorih postaja včasih celo prezirljiv do t. i. mlačnih kristjanov. Ne želim ga ovirati, a bojim se, da bo naredil več škode kot koristi. Kaj naj storim?
Liza
Odgovarjata zakonska in družinska terapevta Drago in Sara Jerebic:
Javno izražanje vere samo po sebi ni sporno. Lahko je legitimno, pogumno in dragoceno. Vera ni zgolj zasebna stvar. Kristjan sme moliti, pričevati, braniti dostojanstvo življenja, družine in ranljivih. Toda ključno vprašanje je, iz katere notranje drže to počne?
V grobem lahko ločimo tri možnosti. Prva je pristno pričevanje. Izhaja iz notranje svobode, jasnosti, ponižnosti in zaupanja. Tak človek lahko vero izraža javno, jasno in odločno, vendar mu ni treba drugega ponižati ali razvrednotiti, da bi sam ostal trden v veri.
Druga možnost je identitetni boj. Tu vera postane predvsem obramba ogrožene skupinske identitete. Človek nima več občutka, da pričuje, ampak da mora dokazati, kdo je, kam spada in na čigavi strani stoji.
Tretja možnost je verska mobilizacija, ko se verski jezik uporablja za zbiranje ljudi proti nekomu. Takrat vera ni več najprej prostor povezanosti z Bogom in dobrim, ampak postaja prostor zbiranja zaradi strahu pred nasprotnikom.
Pri tem ni pomembno samo, kaj zagovarjamo, ampak tudi, kako in iz kakšne notranje drže to počnemo. Tudi trdna verska ali moralna stališča je mogoče izražati iz miru in spoštovanja ali pa iz prezira, strahu in potrebe po nasprotniku. Ko drugega diskvalificiramo, se nam ni več treba ukvarjati z njegovimi vprašanji. To logiko poznamo tudi iz politike.
Moža zato ne obtožujte, da vam dela sramoto ali da je postal skrajnež. Tak očitek bi najbrž samo okrepil njegove obrambe. Raje mu povejte, da ste veseli, ker mu vera veliko pomeni, hkrati pa vas skrbi sprememba v njegovem tonu. Lahko rečete, da vas ne moti njegova vera, ampak ostrina, in da bi radi razumeli, kaj se dogaja v njem. Vprašajte ga tudi, ali želi pričevati ali pa ima občutek, da mora vero pred nekom braniti.
Pristna vera ne potrebuje sovražnika. Lahko je jasna, zvesta in pogumna, ne da bi bila napadalna. Tudi v zakonu naj bo način pričevanja sad ljubezni, ne le pravilnega stališča.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
