“Obdobje negotovosti me je pripeljalo do goreče molitve”

1. Kakšen je zate idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Tole bo zvenelo čisto preveč strukturirano, ampak v zadnjem času sta za dober začetek dneva zame ključni dve stvari: da se zbudim naspana (kar pomeni, da grem prejšnji večer dovolj zgodaj spat) in dovolj zgodaj, da se lahko v miru uredim, pojem dober zajtrk in spijem kavo. Za odličen začetek dneva se morajo uskladiti še vreme, menstrualni cikel, delovne obveznosti, spalni cikel, zbujanje in glasnost drugih družinskih članov, ampak večkrat dejansko uspe! Imam torej različne idealne začetke dneva, ki pa jih navadno dopolni še kakšno nepričakovano, prijetno presenečenje "mojih ljudi". 😊

2. Biti urejena je zate pomembno, ker …?
Kljub temu, da je delček mene tudi rahlo neurejen (jaz mu rečem 'artistično svoboden'), mi urejenost daje občutek stabilnosti. Razumem jo kot izraz spoštovanja do sebe in drugih.

Rada se uredim za nedeljske maše, posebne priložnosti, koncerte, ko imam kakšno predstavitev na faksu … ali pa tudi brez posebnega razloga. Verjamem, da zunanja urejenost vpliva na moje notranje razpoloženje.

3. S čim, kje in kako se duhovno napolniš?
Duhovno se najmočneje napolnim s poslušanjem in še posebej z izvajanjem sakralne zborovske glasbe, ki me spremlja in oblikuje že od začetka srednje šole. Besedilo zame namreč v harmoniji dobi novo razsežnost. Veliko mi pomenijo tudi iskreni pogovori z bodočim možem, sestrami in prijatelji.

Pred nekaj leti sem imela obdobje, ko sem vsak dan brala Sveto pismo, sedaj pa pomemben del moje duhovne discipline predstavljajo različni večdnevni bralni in molitveni načrti, ki jih prilagajam cerkvenemu letu. Rada tudi prisluhnem in pogledam kakšen podkast, grem k sveti maši ali na kakšen slavilni dogodek, kjer me k osebnemu delu močno spodbudi zgled skupnosti. Na poseben način me duhovno napolni tudi narava in kakšna dobra knjiga.

4. Ukvarjaš se z različnimi dejavnostmi, tudi z glasbo. Kakšno mesto ima ta v tvojem življenju?
Res je, ukvarjam se z marsičim, a glasba me spremljala že od otroštva in je tako z leti postala prostor, kjer se lahko umirim, izrazim in hkrati povežem z drugimi. V glasbeni šoli sem osem let igrala violino, v šestem razredu pa sem se po več letih upiranja zborovodji končno pridružila osnovnošolskemu zboru ter se usodno zaljubila v zborovsko glasbo. Škofijsko klasično gimnazijo sem tako zadnji hip izbrala ravno zaradi razgibane glasbene dejavnosti ter si na koncertih in turnejah zborov in orkestrov ustvarila res čudovite spomine.

Petje me je tako navdušilo, da sem se vzporedno s faksom vpisala tudi v srednjo glasbeno šolo in začela peti v KZ Megaron, kjer trenutno kot predsednica društva spoznavam še drugo, organizacijsko plat glasbe. Skupaj z Marto Novak sem tudi organizacijska vodja projekta Slovenski otroški zbor, prav poseben izziv pa mi čez leto predstavlja vodenje župnijskega otroškega in mladinskega zbora.

Glede na to, kako velik del mojega življenja predstavlja glasba, sem si mislila, da bom svojega moža spoznala nekje v glasbenih krogih. Pa temu ni bilo čisto tako – spoznala sva se v okviru misijonskega prostovoljstva pri programu POTA. Oba sva se kot del slovenske skupine udeležila mednarodnega misijona v Jordaniji, na katerem smo zadnji večer imeli tudi adoracijo. Spontano smo med brskanjem po spominu ugotovili, da nas velika večina pozna čudovito skladbo J. E. Mooreja An Irish Blessing. Ob koncu smo jo tudi skupaj zapeli. Klemen je po adoraciji čisto objokan zaradi navdušenja nad mojim petjem prišel v naš slovenski večerni štab in rekel, da moram nujno peti na njegovi poroki … No, zdaj so se plani očitno malo spremenili in bo petje prevzel kar moj Megaron, glasba pa naju je vseeno nekako povezala. 😊

5. Mnogo let si sodelovala na področju mladinske pastorale. V kakšnih vlogah si se preizkusila in česa so te naučile?
Na področju mladinske pastorale sem se skozi leta preizkusila v različnih vlogah – od animatorke, voditeljice, do organizatorke in sooblikovalke različnih dogodkov in programov v okviru župnije, Salezijanske mladine in Katoliške mladine. Rekla bi, da sem ravno preko različnih vlog v mladinski pastorali tako strokovno kot osebnostno in duhovno najbolj zrasla. Predvsem sem se naučila bolj zaupati, da Bog deluje tudi takrat, ko stvari niso popolne ali ne gredo po naših načrtih.

6. Zelo kmalu se boš poročila. Česa se najbolj veseliš in kako se pripravljaš na vlogo žene?
Najbolj se veselim poročne svete maše, ker verjamem, da bo res čudovita, in potem seveda zakonskega življenja – da si bova delila tudi večkrat nevidne trenutke vsakdanjosti: skupno zbujanje, pitje jutranje kave ali limonade z ledom, kuhanje kosila, molitev. Vem, da bova skupaj – tudi skozi preizkušnje – spoznavala, kaj pomeni ljubiti po Kristusovem zgledu.

Na vlogo žene se pripravljam predvsem tako, da se trudim poslušati, večkrat potrpeti in se privaditi na gospodinjske veščine, ki so bile zaradi drugih obveznosti v dijaških in študentskih letih večkrat zanemarjene. Pri tem mi veliko pomagajo tudi pogovori z bodočim možem, skozi katere poskušava razumeti drug drugega in dobro zastaviti temelje najinega skupnega življenja.

7. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetiš svojemu bodočemu možu?
Mislim, da pri odnosih ni najpomembnejša samo količina časa, ampak predvsem njegova kakovost in zavestna odločitev zanj. Pri iskanju časa nama je v veliko pomoč kar Googlov koledar, seveda pa pridejo tudi obdobja, ko se zaradi vseh obveznosti vidiva nekoliko manj. Je pa takrat ponovno snidenje še toliko bolj sladko.

K sreči nama največ pomenijo preprosti skupni trenutki: priprava obrokov, sprehodi, skupna vožnja domov, obisk svete maše, plesne vaje … in imava res veliko motivacije, da skupaj preživiva čim več nastalih "časovnih lukenj". Sicer sem sama na začetku najine zveze okrnila nekaj dejavnosti, ker je tudi odnos potreboval svoj prostor, da se je lahko razvil, vendar moram priznati, da gredo velike zasluge predvsem Klemnu, ki je res zelo razumevajoč in prilagodljiv. Verjamem, da bi se marsikdo ob pogledu na moj precej poln urnik verjetno hitro obrnil stran.

8. Misel, ki te spravi pokonci, ko si slabe volje?
"Vse se zgodi z razlogom" ali pa svetopisemska klasika: "Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč" (Flp 4,13).

9. Preizkušnja, za katero si v življenju najbolj hvaležna in kaj si se iz nje naučila?
V zadnjem letniku dodiplomskega študija sem se znašla pred številnimi življenjskimi vprašanji: Kam naprej? Kaj si v resnici želim početi? Kam me kliče Bog? V meni so se kopičila vprašanja, odgovorov pa kar ni bilo. Težko mi je bilo zaupati Bogu, da ima nek načrt zame.

Sedaj vidim, kako pomembno je bilo to zame sicer izredno težko obdobje negotovosti. Pripeljalo me je do goreče molitve, bolj poglobljenega iskanja in razumevanja katoliške vere, izboljšal se je tudi moj odnos z Bogom.

In ravno v tem negotovem iskanju sebe in Boga, mi je nekako uspelo najti še moža, ki se je na vse pretege trudil argumentirano odgovarjati na razna moja vprašanja. Kaj sem se naučila? Z zaupanjem in upanjem sprejeti vsako življenjsko preizkušnjo kot še en košček mozaika življenja.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
… v sebi nosim posebno sposobnost ustvarjanja in podarjanja življenja – ne samo v telesnem smislu, ampak predvsem skozi odnose, besede, bližino in skrb. Kar noro je, da v sebi združujemo hkrati nežnost in moč, ranljivost in odločnost, predanost in svobodo.

V zadnjem času pa še posebej odkrivam lepoto ženskosti tudi v poklicanosti k zakonu, ustvarjanja doma in materinstva.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.