"Pojemo, ker nam glasba napolni dušo s tem, ko lahko razveseljujemo druge in jim za trenutek predamo nekaj lepega"
Gre za pet mladih, precej navdušenih očkov s štajerskega konca, ki se trenutno nahajajo v obdobju previjanja plenic, kreditov, gradnje hiš in glasbenega ustvarjanja. Nekaj čez 30 let stari fantje so zbrani v glasbeni skupini, ki je na nedavnem festivalu Melodije morja in sonca v Portorožu naravnost navdušila občinstvo. Le zakaj jih ne bi? Skladba Morje mi govori o samih lepih vrednotah, ki so jim simpatični fantje zvesti tudi v vsakdanjem življenju. Pogovarjali smo se z dvema članoma skupine IL Divji, s Klemnom Rutarjem in Žigo Šramlom.
Čestitke za osvojeno drugo mesto na Melodijah morja in sonca (MMS) in največ glasov občinstva za pesem Morje mi. V njej prepevate, da ste hvaležni za dom in družino. To ste v kratkem intervjuju po nastopu jasno in glasno povedali. Zakaj se vam je zdelo to pomembno izpostaviti?
Žiga: Ker gre za izjemno pomembne dele besedila skladbe, ki je sicer nastala spontano. Z ženo sva po nekaj dneh dopusta sedela za mizo, skrbi so odletele stran in rekla sva si: poglej, kako dobro nam gre. Začutila sva hvaležnost za to, kar imamo kot družina. Od tu verzi iz pesmi: vem, da nisem sam, dom, družina, ni bilo zaman.
Zagovarjate tradicionalne vrednote. Zakaj se splača biti zvest in vztrajati v nekem odnosu?
Klemen: Lepše mi je reči, da odnos gradimo, vsaj tako ga doživljam s svojo partnerko. Odnos, ki se gradi, je lepši, pride lahko do novih obzorij in spoznanj, preizkušnje pa ga naredijo močnejšega.
Žiga, z vašo izbranko Jerco sta videti lep in povezan par. Lepšo polovico opisujete s presežniki, naravnost občudujoče.
Žiga: Res je. Z ženo se pripravljava na cerkveno poroko, ki jo bova proslavila z velikim slavjem. Civilno sva že poročena. Oba sva čustveni in romantični duši. Zjokava se lahko tako na predporočnih plesnih vajah kot ob pogledu na najina otroka.
Tudi na odru se me večkrat dotaknejo besedila skladb. Pišem jih sam in med pesmijo se znam preveč vživeti. Ko na primer prepevam verze "punca, imel te bom rad" (skladba Imel te bom rad), spontano pomislim na lepe trenutke z ženo, na ljubezni polna sporočila, ki mi jih pošilja, na otroke … To me "zadene".
Kdaj pa vas je prvič "zadelo"?
Žiga: Moje podjetje je imelo razpisano nagradno igro, v kateri si lahko osvojil slušalke. Podjetje je izžrebalo Jerco in jaz sem ji moral predati nagrado. Ko sem ji jo izročil, so takoj "zašvigale" iskrice. Od prvega dne, ko sem jo videl, sem bil očaran, tako zaradi same komunikacije in vzgoje kot tudi podobnih vrednot.
Na prvem zmenku sem ji povedal, da jo bom poročil. Dejala je, da se verjetno šalim. A kmalu je spoznala, da se ne. Kar hitro sva postala resen par. Zaradi nje mi je postalo jasno, zakaj mi je oče celo življenje govoril: ko boš spoznal pravo, boš vedel.
Vseh pet skupaj vas ima osem otrok; najmlajši je star deset mesecev, najstarejši pa šest let. Zatrjujete, da se pri tej številki ne mislite ustaviti. Kako usklajujete čas za družino, službo in glasbo?
Klemen: Jutro se začne z mojima dekletoma, hčerjo Olivijo in ženo Tino, potem sledi pakiranje v vrtec, služba, popoldne pa večino časa preživimo zunaj. Glede na to, da smo doma v Domžalah, je Arboretum Volčji Potok naš drugi dom.
Žiga: Ko dobiš otroke, družina postane logistični center, z vsakim letom bolj. Moj petletnik trenira nogomet in ima svoj urnik, žena po službi trenira pilates, jaz delam v Mariboru in imam nastope. Vsekakor sem zadel na loteriji, da sem se rodil v takšno družino, kjer me oba starša maksimalno podpirata. Sicer še hodita v službo, a z veseljem pomagata, ko je treba po otroka v vrtec ipd. Na koncu koncev je vse skupaj družinski projekt.
Se družine IL Divjih srečujete med seboj?
Klemen: Enkrat na leto se gotovo zberemo na pikniku, da se otroci družijo med seboj. Tudi čez leto se zgodi, da na vaje pripeljemo svoje družinske člane. Žene imajo skupni pogovor, kjer debatirajo o svojih stvareh, moški pa imamo svojega za nastope in podobno.
Kako se odzovejo vaši otroci, ko vas zagledajo po medijih?
Žiga: Na začetku so bili moji odhodi na nastope za otroka precej boleči, saj smo se imeli skupaj lepo. Hitro sta razumela, da ati odhaja, a tudi pride nazaj in da to dela za dobro družine in ljudi.
Ko pa me vidita po televiziji, sta zelo navdušena, ponosna in pojeta zraven. Med MMS-om, ko sva bila v Portorožu oba z ženo, sta ostala doma z babico. Poslala mi je video, kako triletni Jaka drži pesti in navija za nas.
Klemen: S triletnico sva ravno prišla domov in si zavrtela nov videospot. Hči ga je ves čas komentirala: glej ga ati, moj ati. Tudi v vrtcu razpravljajo o nas.
Očitno imajo otroci v vas močne očetovske figure. Kaj pa je za vas pravi moški?
Žiga: Vse se začne s tem, da si načelen, imaš hrbtenico in trdno stojiš za tem, v kar verjameš. Da se ne pretvarjaš, da si nekaj, kar nisi. Trenutno delam v pisarni fitnesa in tu je treba biti načelen, prodoren, znati je treba voditi ljudi. Pri meni so se te lastnosti začele krepiti z rojstvom otroka in njegovim odraščanjem, ko sem moral biti vzor in mu pokazati, kaj v resnici šteje. Gre za veliko odgovornost, kjer moraš biti prepričan vase – kako ti bo otrok sicer verjel?
Pa poglejmo, kako dobro se poznate člani med seboj. Z nekaj besedami opišita vsakega člana IL Divjih posebej.
Žiga: Lojzi je garač, ki zida hišo in ima ogromno dela v službi. Aleš je še večji garač. Vedno, kadar se vidimo prek videoklica, sedi v traktorju in skrbi za kmetijo. Matija je mladi očka, ki je razpet med dojenčkom in službami. Klemen je kot peresce, zdi se, kot da lahkotno pluje skozi življenje, čeprav verjamem, da mu je težko. Je uživač.
Klemen: Sam sebi se zdim oseba, ki nenehno teži. Sem menedžer skupine in pri meni je zelo pomembna delavnost, natančnost in organiziranost. Naš Žiga pa je naša kreativna dušica, je čustven in predan.
Žiga: Sicer pa smo vsi člani IL Divjih pridni, prijateljski, prijazni in trmasti – če ne bi bili, ne bi bili več skupaj.
Zaradi česa se največkrat sporečete?
Žiga: Zaradi logističnih stvari. Pet nas je in imamo obilico obveznosti, ki jih je izziv uskladiti. Večkrat se kdo pritoži v smislu: zakaj nimaš časa, ljudje si nas želijo na koncertu, zdaj pa ne bomo mogli priti.
Vaša skupina je pri občinstvu zelo priljubljena. Kaj vam povedo ljudje, zakaj vas radi gledajo in poslušajo?
Klemen: Pohvalijo nas, da se med nami čuti povezanost, energija in prijateljstvo, predvsem pa jim je všeč naša sproščenost. Sproščeni smo, saj IL Divje jemljemo kot hobi – pojemo, ker nam glasba napolni dušo s tem, ko lahko razveseljujemo druge in jim za trenutek predamo nekaj lepega.
Bralci Aleteie radi preberejo kakšno zanimivo zgodbo iz sveta glasbe. Imate kakšno?
Žiga: Nekega dne je prišlo do šuma v komunikaciji med ženinom in Klemnom. V Sloveniji imata dve gostilni zelo podobno ime. Ženin nam je poslal ime gostilne, zapisal jo je z minimalno razliko, saj se ji je po domače reče malce drugače.
Deset minut pred poroko smo na tesno s časom prišli na lokacijo, z veseljem poklicali ženina, da smo prispeli. Ta pa je dejal: Kje ste? Ni vas. Po tistem smo ugotovili, da smo na lokaciji na Koroškem, poroka pa se je odvijala na Dolenjskem. V grlu smo imeli velik cmok. Poroko je rešil poročni ansambel, a žal je bila nevesta zelo žalostna. Mi smo se usedli v avto in šli presenetit mladoporočenca ter s tem popestrili poroko, zapeli smo nekaj pesmi v opravičilo in za dobre odnose.
Klemen: Meni pa še vedno odzvanja nastop na letošnjem MMS-u, saj je bil za marsikoga od nas zelo čustven. Takoj ko smo odpeli pesem, smo člani skupine stopili v zaodrje in se objeli med seboj. Žigi in meni so tekle solze, saj nama je skladba pustila pečat. Njemu zato, ker je pisal o času, ko je bil na morju z ženo in otrokoma.
Meni pa zato, ker je bila med občinstvom mama, ki preboleva raka. To je bil eden zadnjih večjih koncertov, na katerem je bila. Tudi žena je bila na koncertu. Ko imaš bližnje zraven sebe v velikih trenutkih, čustva naredijo svoje. To so bili lepi trenutki, ko smo se s skupino še bolj povezali.
