Znanstveniki so preučevali generacijo, ki je odraščala ob TikToku in Instagramu. Rezultati pojasnjujejo, zakaj mladi vse težje verjamejo, da je Bog resnično navzoč – in kažejo, kaj lahko storimo
Raziskave o mladih in družbenih omrežjih kažejo, kako izginja vera v objektivno resnico in avtoritete. Kaj to pomeni za vero v Boga in kaj lahko storijo starši?
Ko starše skrbi vera njihovih najstniških otrok, običajno domnevajo, da je nekdo uporabil močne argumente: pomemben učitelj je rekel, da je božič pravzaprav praznik "Nepremagljivega sonca", priljubljeni vplivnež se je norčeval iz Cerkve, prijateljice pa ne hodijo več k verouku, ker katoliška vera ženskam ne dovoljuje duhovniškega posvečenja.
Raziskave, objavljene v revijah, kot sta Perspectives on Psychological Science in PLOS One, ter v poročilih UNICEF-a in OECD-ja pa kažejo nekaj precej bolj zaskrbljujočega. Preden mlad človek zavrne Boga, pogosto izgubi nekaj še bolj temeljnega – prepričanje, da objektivna resnica sploh obstaja.
In brez vere v resnico ni mogoče verjeti Resnici.
Resnica, o kateri odločajo všečki
Znanstveniki že več let raziskujejo, kako najstniki presojajo, kaj je resnično. Ugotovitve so presenetljivo enotne.
Raziskava Anspacha in Carlsona What to Believe? je pokazala, da uporabniki družbenih omrežij verodostojnosti informacij ne presojajo po viru ali vsebini, temveč po družbenih signalih: številu delitev, tonu komentarjev in priljubljenosti objave. Preprosto povedano – resnično je tisto, čemur pritrdi dovolj veliko število ljudi.
Temu se pridružujejo še informacijski mehurčki. Algoritmi mladim ponujajo predvsem vsebine, ki potrjujejo njihova že obstoječa prepričanja, drugačni pogledi pa so sistematično potisnjeni na rob. V takšnem okolju se najstnik nauči, da je merilo resnice moč čustev in soglasje skupine, ne pa dokazi ali razumno presojanje.
Raziskovalci z Univerze Michigan State so temu dodali še pomembno ugotovitev: ljudje, ki pretirano uporabljajo družbena omrežja, bistveno pogosteje verjamejo lažnim novicam.
Vest zamenja števec všečkov
Druga skupina raziskav se ukvarja z moralo. Študije o moralnem razvoju mladostnikov na družbenih omrežjih kažejo, da mladi danes etične dileme pogosto rešujejo pod pritiskom občinstva. Ne sprašujejo se več: "Ali je to dobro?", temveč: "Kako bodo na to reagirali drugi?"
Merilo se tako premakne od načel k odzivu skupine. Poročilo britanskega raziskovalnega centra Demos The Moral Web je pokazalo neposredno povezavo: več tveganega vedenja na spletu pomeni manjšo moralno občutljivost in šibkejši občutek odgovornosti.
Komu mladi še zaupajo? Presenetljiv odgovor
Kljub vsemu mladi niso postali popolnoma nezaupljivi. Raziskava UNICEF–Gallup je razkrila zanimiv paradoks: čeprav so družbena omrežja njihov glavni vir informacij, jim zaupa le približno 17 odstotkov mladih med 15. in 24. letom.
Največ zaupanja še vedno uživajo zdravniki in znanstveniki. Poljske raziskave Inštituta za integrirano preventivo pa kažejo, da mladi pri pomembnih življenjskih vprašanjih za vodnike še vedno najpogosteje priznavajo svoje bližnje – mamo, očeta ali babico.
To je pomemben namig. Mladi niso zavrnili avtoritet kot takih. Zavrnili so avtoritete, ki se jim zdijo pristranske ali imajo skrite interese. Še vedno iščejo nekoga, ki mu lahko verjamejo. Vprašanje je le, ali bodo takšne priče našli v Cerkvi, doma in v šoli – ali pa bodo naleteli le na nove glasove, ki ponavljajo prazne in površinske slogane.
Zakaj to spodkopava vero v Boga?
Tu pridemo do bistva. Vera v Boga – ki resnično obstaja, neodvisno od naših občutkov – temelji na treh stebrih:
- da objektivna resnica obstaja,
- da obstajajo avtoritete, vredne zaupanja,
- da resničnost ni omejena na to, kar vidimo na zaslonu.
Virtualni svet spodkopava vse tri hkrati.
Če je resnica rezultat glasovanja, avtoriteta vprašanje dosega na družbenih omrežjih, resničnost pa le osebno prilagojen tok vsebin, potem stavek "Bog obstaja" mlademu človeku postane nerazumljiv, še preden ga sploh zavrne. Ne gre za bojeviti ateizem, temveč za postopno erozijo tal, na katerih bi vera sploh lahko pognala korenine.
Dobra novica: ta proces je mogoče obrniti
Raziskave prinašajo tudi upanje. Delavnice logike, prepoznavanja sofizmov, manipulacij in kritične analize medijskih vsebin pomagajo mladim odkriti, da obstajajo dejstva in da ni vse stvar mnenja. Sposobnost razlikovanja med resnico in lažjo je mogoče trenirati – podobno kot mišico.
Kaj to pomeni v praksi za starše in katehete?
Prvič: pogovor o veri se danes začne stopnjo nižje – pri vprašanju, ali resnica sploh obstaja. Otroka ni smiselno vprašati le: "V kaj verjameš?", temveč tudi: "Kako veš, da je to res?"
Drugič: mladi zaupajo pričam. Ključni sta pristnost in osebna doslednost odraslih – da živijo to, kar oznanjajo.
Tretjič: izkušnja resničnega sveta – skupnosti in bogoslužja – je naravni protistrup virtualni razpršenosti. Mladi hrepenijo po tem, česar na spletu ne morejo doživeti. Zato asketski način življenja, zbranost pri bogoslužju, resen pogovor o težkih vprašanjih ter postavljanje zahtev sebi in drugim pogosto doživljajo kot nekaj pristnega in privlačnega.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.
