Ste se kdaj počutili nerazumljene ali zavrnjene v lastni družini? Preberite, kaj lahko storite
Družine so kot hiše: imajo svetle prostore in temne kote, v katerih se nabira prah starih ran. Dovolj je že, da ne prejmemo vabila na družinsko srečanje, da nam nihče ne prihrani sedeža pri mizi ali da nas nihče ne pokliče, pa se v nas vzbudi nekaj bolečega. Pogosto ni dejanje tisto, ki boli. Bolj nas prizadene pomen, ki mu ga pripišemo: "Ne marajo me", "Ne upoštevajo me", "Odrinili so me na stran, zanje nisem pomemben."
To se pogosto zgodi ob pomembnih življenjskih dogodkih, kot so poroke, kjer mladoporočenca sestavita seznam gostov po svojih merilih in okoliščinah. Zaradi različnih razlogov nekateri družinski člani niso povabljeni. To jih lahko globoko prizadene, napolni z jezo in povzroči ostre odzive. Umaknejo se iz družinskega kroga.
Takšne odločitve imajo svoje ozadje
Pogosto ne poznamo celotne zgodbe, ki stoji za takšnimi odločitvami. Kar razumemo kot pomanjkanje ljubezni, je morda posledica težavnega odnosa, zakonskega spora, zahtevne snahe, občutljivega sina, babice, ki se noče vmešavati, ali tašče, katere navzočnost bi lahko povzročila še več napetosti.
Navzven je to lahko videti kot strahopetnost ali izdaja, širše gledano pa kot previdnost. Z vidika ranjenega srca se zdi kot zaničevanje, z vidika realnosti pa morda le kot nerodna odločitev ali omejitev zaradi finančnih zmožnosti.
Družinski člani včasih ne ravnajo tako, kot bi si mi želeli. Včasih izključujejo, izbirajo, molčijo, se izogibajo ali ravnajo nepremišljeno. Toda bratska ljubezen ne pomeni, da se burno odzovemo ob prvem izbruhu ranjenega ponosa. Dobrota se začne prav takrat, ko si vzamemo trenutek, preden druge obsodimo.
Ko situacije nehamo dojemati kot osebno žalitev ali dokončno sodbo o svoji vrednosti ter se od njih nekoliko čustveno oddaljimo, je prav, da iskreno povemo, da nas je prizadelo. A zaradi enih zaprtih vrat ni treba porušiti vseh mostov, ki nas povezujejo z družino.
Občutek izključenosti je človeški
Povsem nekaj drugega pa je, če v vsaki situaciji nosimo vlogo žrtve. Eno je priznati svojo bolečino, drugo pa jo uporabiti kot baklo, s katero zažgemo skupni dom. V mnogih družinah se zgodi, da že majhna rana odpre celotno zgodovino starih zamer. Takrat pogovor o poroki, praznovanju, vabilu ali novorojenčku hitro preraste v odpiranje nezaceljenih ran iz preteklosti.
Zato si je dobro zastaviti nekaj vprašanj: Ali moj odziv res ustreza temu, kar se je zgodilo zdaj, ali pa v meni še vedno krvavi stara rana? Iščem razumevanje ali želim kaznovati sebe in hkrati še vso svojo družino? Si želim bližine in odpuščanja ali predvsem dokazati, da imam prav?
Vera nas vabi, da gledamo z očmi odpuščanja
Družinski dogodek ne bi smel postati bojišče, temveč opomin na milost. Morda tudi naše družine potrebujejo notranjo obnovo medsebojnih vezi: odpustiti moramo stare zamere, očistiti svoj ponos in ga predvsem omehčati z usmiljenjem.
Ko nas nekam ne povabijo, nas ne upoštevajo ali ko imamo občutek, da smo ostali sami, lahko morda odgovorimo drugače: z mirnim telefonskim klicem, prijaznim vprašanjem, spoštljivo razdaljo ali tiho molitvijo. Vsega ni mogoče rešiti z očitki. Včasih se rane zacelijo s tem, da skušamo razumeti drugega.
Duhovna zrelost ne pomeni, da nas nič več ne prizadene, temveč da ne dovolimo, da bi užaljenost vodila naš jezik, naše srce in naše odnose. Družina – čeprav nepopolna in polna nasprotij – ostaja drevo, na katerem ena veja včasih rani drugo, vendar vse prejemajo isti nevidni sok – ljubezen.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.
