Zakonca in fotografa: “Najlepša poroka ni nujno tista, kjer ne gre nič narobe”

Ob tem prizoru mi hitro postane jasno, da Happy Moments ni le ime Andraževe in Nežine fotografske znamke, ampak precej dobro opiše tudi njun pogled na življenje.

Skupaj sta štirinajst let, poročena devet. Oba sta fotografirala že pred začetkom skupne poti, nato pa sta začela ustvarjati tudi kot fotografski tandem. Danes stojita za enim prepoznavnejših slovenskih fotografskih studiev, v objektiv pa sta ujela že skoraj 300 porok.

"Ko je Neža nekajkrat šla z mano na fotografiranje, sva hitro ugotovila, da sva pri delu zelo kompatibilna. Ni nama treba veliko govoriti. Vsak nekako ve, kam mora iti, kaj mora narediti in kako odreagirati v določenem trenutku," pripoveduje Andraž.

Takšen način dela ni samoumeven. Vikendi, prazniki in večeri so zanju delovni, zato priznavata, da je bilo skupno ustvarjanje tudi praktična odločitev. "Težko je, če ima eden klasičen delovni čas, drugi pa je vsak konec tedna na porokah. Tako sva hitro ugotovila, da nama veliko pomeni, da sva lahko pri tem skupaj."

V vseh teh letih sta ugotovila še nekaj: pri delu se odlično dopolnjujeta. Neža je bolj pozorna na drobne podrobnosti – popravi nevestino obleko, lase ali tančico, da je vse na svojem mestu. Andraž pa hitreje sprosti ljudi.

"Ko delam, se popolnoma potopim v trenutek. Čas se mi skoraj upočasni. Takrat ne razmišljam o ničemer drugem, ampak samo o tem, da ujamem tisto, kar se dogaja pred mano," doda Andraž.

Po skoraj 300 porokah bi človek pričakoval, da ju najbolj navdušijo razkošna prizorišča, prestižne dekoracije ali okusne poročne torte. A njun odgovor je povsem drugačen.

Veliko pomeni že to, da se dogajanje odvija na eni lokaciji in da mladoporočencema ni treba ves dan hiteti od enega kraja do drugega. Še pomembneje pa je, da imata čas drug za drugega in za svoje goste.

"Velikokrat se zgodi, da imata mladoporočenca le nekaj sekund za vsakega svata. Čestitka, objem in že morata naprej. Na manjših porokah pa se lahko vmes za trenutek ustavita, zadihata in res doživita svoj dan."

Ob tem opažata še nekaj zanimivega. Večina parov jima po poroki pove isto stvar – da je dan minil neverjetno hitro. "Priprave trajajo mesece, potem pa je vsega konec v nekaj urah. Zato ju tudi midva večkrat opomniva, naj si vzameta trenutek zase. Da gresta nekaj pojest, popit ali pa se preprosto za nekaj minut umakneta."

Po vseh teh letih poročnega dne ne spremljata več le skozi objektiv. Dobro vesta, kako običajno poteka, zato pogosto opazita stvari, ki jih drugi spregledajo.

Če opazita, da se bliža dež, že spremljata vremenski radar in skupaj s parom poiščeta boljšo rešitev. Če ni nikogar, ki bi usmerjal dogajanje, pomagata organizirati skupinsko fotografiranje ali opozorita, da so na vrsti darila. Če mladoporočenca zaradi vznemirjenja pozabita jesti, ju opomnita, da si vzameta nekaj minut odmora.

"Če do sončnega zahoda nista še nič pojedla, tudi energije za fotografiranje ni več. Zato je včasih treba malo poskrbeti zanju."

Zašila sta tudi že odtrgan gumb na ženinovi srajci, pomagala zavezati kravato, popraviti nevestino obleko in večkrat preverila, ali so prstani, šopek in drugi pomembni detajli res tam, kjer morajo biti.

"Najslabše je, če kdo pride s težavo neposredno do ženina in neveste. Če se le da, poskusiva stvari rešiti v ozadju. Nama je pomembno, da onadva sploh ne opazita, da je šlo kaj narobe."

Na porokah se namreč nepričakovane stvari dogajajo pogosteje, kot bi si mislili. Enkrat je nevesta med cerkvenim obredom omedlela, drugič je poročni šopek ostal doma v hladilniku, kamor so ga shranili, da ne bi ovenel. Obleke so se strgale, gumbi so odpadali …

Toda prav nobena od teh zgodb se ni končala dramatično. Andraž in Neža poudarjata, da se napake in drobne nesreče dogajajo prav na vsaki poroki in zato ni treba misliti, da ste edini, ki se vam je kaj takega zgodilo, predvsem pa je pomembno: "Če ostaneš miren, se skoraj vse da rešiti."

Čeprav njune fotografije pogosto navdušujejo zaradi estetskih prizorov, svetlobe in motivov, Andraž pravi, da se njun pogled na fotografijo z leti spreminja.

"Na Instagramu vsi gledamo tiste popolne fotografije zaljubljencev. Seveda so tudi te pomembne. Ampak čez leta ugotoviš, da največ pomenijo čisto druge fotografije," se strinjata oba.

Prav zato svetujeta, naj pari ne pozabijo na skupinske fotografije, čeprav se komu zdijo manj zanimive od umetniških portretov mladoporočencev.

"To so fotografije, h katerim se ljudje vračajo. Midva sva tam zato, da ustvariva zgodbo njihovega dne. Da ujameva tudi drobne trenutke, ki jih mladoporočenca zaradi vsega dogajanja sploh ne opazita."

Medtem ko sta onadva v središču pozornosti, se okrog njiju odvije nešteto prizorov – babica, ki si obriše solzo, otroci, ki se igrajo pod mizo, prijatelji, ki si izmenjajo pomenljiv pogled. Prav takšni trenutki pogosto postanejo najdragocenejši spomini.

Neža in Andraž sta se poročila mlada. Bila sta celo prva med prijatelji, zato nista imela veliko ljudi, ki bi jima lahko povedali, kaj ju čaka. "Če veš, da je to tvoja želja, zakaj bi čakal še deset let?" razmišlja Andraž.

S posebno hvaležnostjo se spominjata priprav na zakon na Brezjah. Pravita, da jima niso ponudile velikih teorij ali strašenja, ampak preproste, zelo praktične usmeritve za skupno življenje.

Danes, ko spremljata pare na začetku njihove skupne poti, zakon doživljata drugače kot takrat.

"Najlepše pri zakonu je, da se stvari veseliš skupaj. Da skupaj načrtuješ, sanjaš, gradiš. Ko sva gradila hišo ali kupovala prvi avto, ni bilo najlepše to, da sva na koncu nekaj imela. Najlepše je bilo že to, da sva o tem skupaj sanjala."

Ob tem priznata, da tudi njuna poroka ni bila popolna. Ves dan ju je spremljal dež. Danes sta prav zaradi te izkušnje še bolj mirna, ko oblaki na poročni dan presenetijo kakšen drug par.

Ob tem poudarita, da to seveda ne pomeni, da se ni treba pripraviti. Vedno obstaja rezervni načrt, druga lokacija ali streha, pod katero se lahko nadaljuje praznovanje. A stvari, na katere nimamo vpliva, je po njunem mnenju najbolje preprosto sprejeti.

"To je vendar šele začetek skupne poti, ne pa konec, zato se ni smiselno preveč obremenjevati z malenkostmi."

Poleg porok fotografirata tudi nosečniška in družinska fotografiranja. Čeprav gre za povsem drugačno dinamiko, njun cilj ostaja enak – ustvariti sproščeno vzdušje.

"Ljudje nama pogosto rečejo, da niso fotogenični. Midva pa jim odgovoriva, da jim ni treba znati pozirati. To, da jih pravilno postaviva, je najina naloga."

Namesto spektakularnih lokacij raje izbirata preprosta ozadja. "Ljudje niso prišli po razglednico. Prišli so po spomine svoje družine."

Podobno razmišljata tudi pri porokah. Ne želita režirati dneva ali mladoporočencema narekovati, kako naj poteka. "Vsaka sobota se začne znova. Midva ne ustvarjava svoje zgodbe, ampak njuno. Sva samo priči in skušava čim bolj neopazno ujeti to, kar se med njima in njihovimi najbližjimi res dogaja."

Zato parom pred obredom pogosto svetujeta, naj z očmi ne iščejo fotografa. "Pozabita, da sva tam. Glejta drug drugega, pogovarjajta se, doživita svoje trenutke. Midva bova že naredila svoje."

Ko pogovor počasi zaključujemo, se zdi, da Neža in Andraž pravzaprav veliko manj govorita o fotografiji kot o odnosih, o skupnih ciljih. O tem, da si vzameš čas za ljudi, ki jih imaš rad. Morda prav zato njune fotografije delujejo tako pristno, ker ne iščeta popolnosti, ampak spomine.

In če bi lahko bodočim mladoporočencem dala le en nasvet, bi dejala:

"Na poročni dan bodita predvsem prisotna. Ne obremenjujta se z malenkostmi, ki jih ne moreta spremeniti. Uživajta drug ob drugem in ob ljudeh, ki so prišli praznovat z vama. To je tisto, česar se bosta čez leta zares spominjala."