Po hudi nesreči ni izgubil upanja: “Življenje je kratko in nič ni samoumevno”

Toda izkušnja, ki bi ga lahko zlomila, ga je postopoma preoblikovala – prinesla mu je večjo hvaležnost, poglobila odnose z bližnjimi in mu odprla drugačen pogled na to, kaj je v življenju resnično pomembno.

Šport je imel v njegovem življenju od nekdaj posebno mesto, privlačil ga je adrenalin. Tako se je vpisal na tečaj jadralnega padalstva in od izpita ga je ločilo še nekaj skokov.

"Takrat sem se s padalstvom ukvarjal približno eno leto. Naše vzletno izhodišče tistega dne je bilo na Kovku nad Ajdovščino. Inštruktor nam je jasno povedal, do kod lahko gremo, toda sam sem bil malo preveč pogumen. Šel sem dlje in ob povratku mi je zmanjkalo višine. Slabo sem tudi ocenil smer vetra oz. so bile razmere nestabilne, zato mi je na eni strani zaprlo padalo. Le toliko sem uspel spremeniti smer, da nisem letel v prepad," opisuje dogodke, ki so v le nekaj trenutkih privedli do hude nesreče.

Hitro je padal proti tlom in zasilno pristal na edini zaplati trave med skalami. "Pri pristanku nisem stegnil nog, temveč sem priletel na zadnjico. Poškodoval sem si trtico in zlomil zadnje vretence. Poleg tega sem imel predrta pljuča, polomljena rebra, udarjeno vranico, blažji pretres možganov ter en kup notranjih poškodb in krvavitev."

Njegov padec sta videla pohodnika, ki sta se nahajala v bližini, in takoj poklicala na pomoč. Tomažu sta preprečila prvotno namero, da bi ponovno vzletel. "Nisem več čutil nog."

Zaradi posredovanja v drugi nesreči v bližini je helikopterska nujna medicinska pomoč prišla zelo hitro. Odpeljali so ga v univerzitetni klinični center v Ljubljani in do operacijske dvorane je bil ves čas pri zavesti. Nato je padel v komo in se zbudil po dveh dneh. "Ravno takrat je bila na obisku pri meni družina. Povedali so mi, kaj se je zgodilo. Ena prvih misli je bila, zakaj sem preživel. Kaj me čaka zdaj? Mojega starega življenja je bilo konec. Bil sem v šoku."

Nekajtedenskemu okrevanju v bolnišnici je sledila štirimesečna rehabilitacija v Soči. "V oporo so mi bili družina in prijatelji." Priznava, da ni bilo lahko sprejeti pomoči drugih.

Kljub neobetavnim zdravniškim napovedim se ni predal in je z vztrajnostjo dosegel več, kot so sprva pričakovali. Meni, da vsak najbolje pozna svoje meje in zmožnosti. "Imel sem tudi težka obdobja. Ponoči sem se zbujal v solzah, imel sem močne nevropatske bolečine. Toda časa ne moremo zavrteti nazaj, ne glede na to, kako močno si želimo. Lahko naredimo kar največ s tem, kar imamo, ali pa si uničimo še to življenje." Zaradi okoliščin so mu na fakulteti odobrili dodatno leto, ki ga je izkoristil za dokončanje diplome iz elektrotehnike.

Obdobje rehabilitacije na Soči mu je bilo najtežje predvsem zaradi bolnišničnega okolja in prilagajanja novemu življenjskemu ritmu. Po štirih mesecih v bolnišnici je bil zato prihod domov veliko olajšanje. Hkrati je bil to zanj velik preizkus, saj se je iz prilagojenega rehabilitacijskega okolja vrnil v vsakdan, kjer je moral na novo odkriti svoje omejitve. Stvari, ki so bile prej samoumevne – od uporabe kopalnice do dostopa do posameznih prostorov v hiši – so postale izziv.

Po nesreči se je soočal tudi z obdobjem depresije in dvomi, ali bo njegovo življenje še kdaj takšno, kot si ga želi – ali bo še kdaj srečen. Pomagala sta mu predvsem gibanje in postopni napredek, saj je z vsakim izboljšanjem znova dobil upanje. Pomembno vlogo so imeli tudi stiki z drugimi invalidi, ob katerih je spoznal, da je mogoče "kljub omejitvam živeti polno življenje, čeprav v prilagojeni obliki".

Potreboval je skoraj dve leti, da je sprejel svojo novo realnost in omejitve, ob tem pa si je ves čas prizadeval za čim večjo samostojnost. "Kar lahko, naredim sam," poudarja. "Ne obremenjujem se več s tem, česa ne zmorem, osredotočen sem na tisto, kar zmorem." Hvaležen je, da lahko še vedno potuje in preživlja čas v naravi. "Veliko truda sem vlagal v to, da bi lahko še naprej počel stvari, ki jih imam rad."

Kljub nekaterim telesnim omejitvam Tomaž ostaja človek številnih interesov in dolgčasa ne pozna. Ukvarja se z različnimi športnimi panogami. "Zdaj se najbolj posvečam kolesarstvu. Sem edini parakolesar v kategoriji C1, torej neprilagojeni kategoriji. Hodim tudi v fitnes, poleti plavam, v okviru Zveze paraplegikov Slovenije pa se ukvarjam z atletiko." Poleg tega rad igra računalniške igrice, pogleda kakšno serijo ali poseže po knjigi, z veseljem kuha in skrbno neguje svoje sobne rastline.

Velika prelomnica v Tomaževem življenju je bilo rojstvo hčerke pred štirimi leti. "Nisem si predstavljal, da je mogoče imeti nekoga tako rad. Dala mi je nov smisel in je moja velika motivacija, da postajam čim boljši človek. Takoj po njenem rojstvu sem bil precej neuporaben, kar me je hkrati gnalo, da se okrepim, da bom lahko z njo počel čim več stvari."

Prav zato se je odločil svojo zgodbo deliti na družbenih omrežjih. "Verjamem, da ima moja zgodba neko vrednost za ljudi," pravi, saj mu številni sporočajo, da jih njegovi videi motivirajo in jim pomagajo drugače gledati na življenje.

Njegovo sporočilo je, da se ne bi smeli osredotočati na tisto, česar nimamo, ampak na vse, kar še vedno lahko počnemo in doživimo. "Življenje je kratko in nič ni samoumevno," pravi ter spomni, da je vredno ceniti tudi majhne trenutke – sončne zahode, glasbo in čas z ljudmi, ki jih imamo radi.

Po nesreči se je njegov pogled na življenje precej spremenil. Pravi, da je bil prej žurer in ga je vodil adrenalin, danes pa živi bolj premišljeno. "Bolj sem začel ceniti zdravje, odnose in vse, kar imam."

Priznava, da si ljudje včasih njegovo hojo ali vedenje napačno razlagajo, vendar se danes s tem ne obremenjuje več. Kot pravi, se je skozi leta naučil, da ne more nadzorovati mnenj drugih.

Vsem, ki se soočajo s težkimi preizkušnjami, sporoča, naj vztrajajo in imajo v mislih, da bodo tudi najtežja obdobja enkrat minila.