Če sreča postane cilj, ki ga moramo doseči, vsak trenutek utrujenosti ali neuspeha hitro dobi pridih osebnega poraza
V zadnjih letih smo obdani s sporočili, da moramo uspeti na vseh področjih življenja in v celoti uresničiti svoj potencial. Toda za temi na videz spodbudnimi besedami se pogosto skriva tiha, a močna zahteva: da moramo biti srečni za vsako ceno.
"Postani najboljša različica sebe." Ta stavek naj bi zvenel motivacijsko, danes pa ga srečujemo povsod – na družbenih omrežjih, v podkastih o osebni rasti in priročnikih za samopomoč. Ima številne različice: "Delaj na sebi", "Živi svoje najboljše življenje", "Ohranjaj ravnovesje". Na prvi pogled deluje spodbudno, vendar lahko sčasoma postane tudi zelo obremenjujoč.
Če sreča postane cilj, ki ga moramo doseči, vsak trenutek utrujenosti ali neuspeha hitro dobi pridih osebnega poraza. Zakaj nisem srečnejši? Zakaj mi ne uspeva?
Da bi osvetlila to sodobno zahtevo po uspehu in sreči, je Aleteia govorila s psihologinjo Martino Cabra.
Pritisk, da moramo uspeti
Po njenem mnenju je ta pritisk predvsem posledica razvoja sodobne družbe, ki postaja vse bolj individualistična. "Zgodil se je zelo jasen premik od skrbi za skupnost k osredotočenosti na posameznika," pojasnjuje Martina Cabra.
Uspeh ni več odvisen zgolj od odnosov z drugimi ali prispevka skupnosti, temveč od osebne izpolnitve. Posameznik postane odgovoren za svojo srečo, kot da bi bilo dovolj, da se bolje spozna, bolje organizira ali si preprosto bolj želi uspeha. Takšen pogled je privlačen, vendar skoraj ne dopušča prostora za napake. Psihologinja ob tem opozarja:
"Da bi lahko obstajala sreča, morajo obstajati tudi trenutki, ko je ni."
Iluzija trajne sreče
Past sodobnega razmišljanja je prav v tem, da srečo dojemamo kot trajno stanje. "Iluzija je verjeti, da bi lahko bili ves čas srečni," poudarja Martina Cabra.
Veselje ni vrh, na katerem bi človek enkrat za vselej obstal. Zakoreninjeno je v življenju, ki je po svoji naravi polno nasprotij. "Sreča ali veselje sta čustvi, trenutka na naši življenjski poti, ne pa cilj, ki ga moramo doseči."
Če želimo iz svojega življenja odstraniti žalost, dvome ali utrujenost, si pravzaprav odvzamemo pomemben del človeške izkušnje. "Če bi bilo vse ves čas popolno, ne bi bili kompleksna človeška bitja, kakršna smo. Vse bi postalo povsem enodimenzionalno."
Najboljša različica – po čigavih merilih?
Ob tem se zastavlja pomembno vprašanje: kaj sploh pomeni biti "najboljša različica sebe"? In predvsem – po čigavih merilih? Po merilih družbe? Drugih ljudi? Družinskih pričakovanj?
"Preden lahko ugotovimo, katera je naša najboljša različica, moramo najprej razumeti, od kod prihajajo naši notranji ukazi in naše želje," pravi psihologinja.
Velikokrat namreč tisto, kar imamo za svojo iskreno željo, v resnici predstavlja pričakovanje, ki smo ga ponotranjili. To pa ne pomeni, da osebna rast ni vrednota. Nasprotno – pomembno je le, da razvoja ne zamenjamo z nenehno optimizacijo samega sebe.
Martina Cabra osebnostno rast raje opisuje kot proces "v obliki spirale, poln vračanj, novih začetkov in ponovnih poskusov". Prav soočanje z omejitvami in neuspehi nam omogoča, da se bolje spoznamo in razvijemo nove notranje vire moči.
Krščanski pogled: ni treba, da smo za vse odgovorni sami
Krščanska vera ponuja drugačno perspektivo. Ne zavrača truda ali želje po osebnem spreobrnjenju, vendar človeka osvobaja logike nenehne učinkovitosti in dosežkov.
Človeku ni treba nenehno izboljševati samega sebe. Svoje življenje lahko sprejme kot dar, zaupa Bogu in njegovemu načrtu.
Morda se prav v tem skriva ena največjih osvoboditev: da nam ni treba vsak dan dokazovati, da postajamo "najboljša različica sebe", ampak se lahko ponižno učimo biti to, kar smo v očeh Boga, ki nas že zdaj ljubi takšne, kakršni smo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.
