“Življenje nam včasih postavi preizkušnje tudi zato, da se ustavimo”

Odraščali ste na kmetiji. Kako drugačen je bil vaš vsakdan glede na vsakdan mestne punce?
Odraščala sem na manjši kmetiji, kjer smo imeli živali (krave, pujske, kokoši), njive in velik vrt. Že kot otrok sem veliko časa preživela z babico – pomagala sem ji pri delu na vrtu in se ob tem učila, da nič ne pride samo od sebe. Takrat se mi je to zdelo nekaj povsem običajnega, danes pa sem za takšno otroštvo iz srca hvaležna.

Na vasi so bili tudi odnosi med ljudmi nekoliko drugačni. Sosedje so se poznali, si pomagali in skupaj delili tako lepe kot težke trenutke. Mislim, da me je prav to najbolj oblikovalo. Naučila sem se ceniti preprostost, iskrenost in medsebojno povezanost – vrednote, ki jih skušam živeti tudi danes.

Še vedno mi veliko pomeni, da vem, od kod pride hrana in koliko truda je potrebnega, da pride na mizo. Takšno odraščanje me je naučilo spoštovati delo, naravo in ljudi, ki so pripravljeni pomagati drug drugemu.

Ko danes pogledam nazaj, se zavedam, da mi otroštvo na podeželju ni dalo le lepih spominov, ampak tudi trdne temelje za življenje.

Ste mlada pevka, ki je tekoče govorila in pisala nemško že od tretjega leta starosti. Kdo je tako goreče vadil z vami, da ste to dosegli?
Veliko zaslug imajo sorodniki. Babičina sestra z možem živi v Nemčiji, zato smo se pogosto obiskovali. Vedno sta mi prinesla kakšno nemško zgoščenko ali knjigo, tako da sem bila z jezikom v stiku že od malih nog.

Poleg tega doma nismo imeli kabelske televizije. Od slovenskih otroških oddaj sem spremljala predvsem Živ žav, veliko več pa sem gledala nemške risanke na programu ORF.

Še danes se spomnim, kako sem ob šestih zjutraj vstajala zaradi lutkovne predstave Kasperl. Takrat se sploh nisem zavedala, da se skozi igro, risanke in glasbo pravzaprav učim jezika. Vse je prišlo zelo spontano, zato mi je nemščina še danes zelo blizu.

Kako bi se opisali – razen seveda, da ste komunikativna sogovornica, kot lahko opazim?
(nasmeh) Rekla bi, da sem precej trmasta. Včasih mi je ta lastnost zelo pomagala, saj ne odneham hitro, kadar v nekaj verjamem, spet drugič pa me opomni, da se moram naučiti tudi popustiti.

Sem človek, ki v ljudeh skoraj vedno išče dobro. Čeprav sem v življenju doživela nekaj prijateljskih in partnerskih odnosov, ki niso bili dobri zame, težko zamerim. Tudi ko me kdo prizadene ali odrine stran, skušam razumeti njegovo zgodbo in ostati prijazna.

Zdi se mi, da je ena mojih največjih življenjskih lekcij prav ta, da se moram naučiti določene ljudi z ljubeznijo spustiti iz svojega življenja, če niso dobri zame. To mi še vedno ni vedno lahko, saj sem zelo navezana na ljudi in tudi na spomine.

Prav spomini so pogosto navdih za moje pesmi. Verjamem, da vsak človek, ki pride v naše življenje, pusti v nas neko sled – tudi če se njegove in naše poti sčasoma razidejo.

Koliko vam pomeni čas zase?
Danes mi pomeni veliko več kot nekoč. To je čas, ko lahko ustvarjam, pišem pesmi, poslušam svoje misli in svoje telo. Živimo v svetu, kjer se ljudem nenehno mudi, ob tem pa velikokrat pozabimo prisluhniti sebi. Sama sem se tega naučila na težji način.

Dolgo sem delala v zelo zahtevnem delovnem okolju in vanj vložila ogromno energije. Verjela sem, da se bo trud obrestoval, zato sem pogosto postavljala sebe na zadnje mesto. Ko danes pogledam nazaj, se zavedam, da sem bila že takrat izgorela, čeprav si tega nisem želela priznati.

Pred tem sem doživela tudi hudo prometno nesrečo. S svojim fičkom sem se peljala po glavni cesti, ko je nasproti vozeče vozilo čelno trčilo vame s hitrostjo približno 110 kilometrov na uro. Moj avto je bil popolnoma uničen, sama pa se po nesreči nisem mogla premikati. Reševalci so me odpeljali na urgenco, kjer mi je medicinska sestra povedala, da sem imela res veliko srečo, da sem ostala živa. Ko je opazila križec, ki sva ga s fantom kupila v eni izmed cerkva v Španiji in sem ga nosila okoli vratu, je rekla: "Aha, zdaj pa razumem, zakaj se je tako dobro izteklo."

Ta stavek mi je ostal v spominu. Kmalu zatem se je končalo še eno pomembno poglavje mojega življenja in takrat sem si morala priznati, da tako ne morem več živeti. Začela sem bolj skrbeti zase, hoditi v fitnes, znova nastopati na porokah in predvsem spet pisati pesmi.

Danes verjamem, da nam življenje včasih postavi preizkušnje tudi zato, da se ustavimo. Čeprav takrat nisem razumela, zakaj se vse to dogaja, danes na tisto obdobje gledam s hvaležnostjo. Naučilo me je, da si moram vzeti čas zase, saj lahko šele takrat drugim dam najboljšo različico sebe.

Že tako mladi ste torej doživeli izgorelost …
Res je. Človek pogosto sploh ne opazi, kako daleč je šel čez svoje meje, dokler ga življenje ne ustavi.

Ko danes pogledam nazaj, sem hvaležna, da sem to izkušnjo preživela, čeprav je bila takrat zelo težka. Navzven je bilo videti, da je vse v redu – delala sem in uresničevala svoje cilje – v sebi pa sem bila utrujena, neizpolnjena in vedno bolj oddaljena od same sebe. To preprosto nisem bila več jaz.

Prav ta preizkušnja me je naučila, da uspeh nima prave vrednosti, če ob njem izgubiš sebe. Danes sem se naučila, da mi ni treba ves čas dokazovati svoje vrednosti.

Že od srednje šole pišete avtorske pesmi. So sošolci in učitelji vedeli za to vašo strast pisanja?
Da, vedeli so. Že v osnovni in srednji šoli sem veliko nastopala, zato je bila glasba pomemben del mojega življenja. Pisanje pa se je začelo nekoliko drugače.

Kot deklica sem bila precej močnejše postave in zaradi tega sem bila deležna tudi zbadanja vrstnikov. Takrat mi je učiteljica slovenščine rekla nekaj, česar ne bom nikoli pozabila: "Začni pisati. Imaš dar in videla boš, da se boš skozi pisanje bolje počutila." Njene besede so me spodbudile, da sem najprej začela pisati dnevnik, nato kratke zgodbe in pravljice, sčasoma pa tudi pesmi.

Pisanje je zame postalo način, kako sem lažje razumela sebe, svoja čustva in svet okoli sebe. Morda prav zato danes najraje ustvarjam avtorske pesmi – ker lahko skozi njih iskreno povem zgodbe, ki jih nosim v sebi.

Letos sem učiteljico po dolgih letih ponovno srečala, ko so me povabili, da nastopim na svoji nekdanji osnovni šoli. Takrat sem ji lahko povedala, kako zelo sem ji hvaležna. Verjetno se takrat sploh ni zavedala, kako močno so njene besede vplivale na moje življenje in ustvarjalno pot.

Brala sem, da ne želite ustvarjati glasbe samo zato, da obstaja. Nam lahko to podrobno razložite?
Verjamem, da mora vsaka pesem nastati z razlogom. Za njo je lahko osebna zgodba, spomin, občutek ali misel, ki jo želiš predati naprej. Seveda obstaja tudi glasba, ki nastaja predvsem zato, ker se določena zvrst v nekem trenutku dobro posluša in je komercialno zanimiva. Glasbeniki običajno začutimo razliko.

Ko sem pred približno desetimi leti začela samostojno glasbeno pot, so me različni producenti usmerjali v različne smeri. Ker imam zelo raznolik glasbeni okus, sem njihovim predlogom včasih tudi sledila. Preizkusila sem se v popu, narodnozabavni glasbi in šlagerjih, zato je bilo iskanje lastnega izraza del moje poti.

Danes se najbolj prepoznam v country popu, ker mi omogoča pripovedovanje zgodb in iskreno izražanje. To pa ne pomeni, da bom do konca življenja ostala samo v eni zvrsti. Nikoli ne bi rekla, da ne bom več posnela šlagerja ali narodnozabavne skladbe. Pomembno mi je predvsem, da pesem začutim in da lahko skozi njo povem nekaj svojega.

Ne želim ustvarjati samo zato, da bi izdala novo skladbo. Želim, da ima vsaka pesem vsebino in da se v njej kdo prepozna. Prav je, da vsak izvajalec pripoveduje svojo zgodbo, saj je ravno to tisto, kar glasbi daje pristnost.

V prihodnje načrtujem skok v narodnozabavno zvrst, a o tem boste podrobneje še slišali.

Nam opišete, kako ste se znašli v narodnozabavni glasbi in v prepevanju šlagerjev?
S šlagerji sem bila povezana že od otroštva, predvsem zaradi sorodnikov, ki živijo v Nemčiji. Skupaj s stricem sva pogosto poslušala nemške izvajalce, kot sta Andrea Berg in Semino Rossi, zato mi je bila ta glasba od nekdaj blizu. Pozneje sem imela priložnost, da sem pet let nastopala tudi v Nemčiji, kar je bila zame zelo lepa in dragocena izkušnja.

Narodnozabavna glasba pa je v moje življenje prišla nekoliko drugače – skozi petje na cerkvenem koru skupaj z babico. Ob koncu osnovne šole sem se pridružila ansamblu Paralelka. Zgodba o tem, kako smo se našli, je prav simpatična. Na domači veselici sem pela skupaj z Modrijani, na oder pa so me pravzaprav "potisnili" domači gasilci. Med občinstvom so bili trije fantje iz Grosupljega, ki so me slišali peti. Približno mesec dni pozneje so me poklicali in povabili k sodelovanju. Skupaj smo ustvarjali dve leti in v tem času sem pridobila veliko lepih odrskih izkušenj.

V srednji šoli so me nato medse povabila še dekleta iz petčlanske zasedbe Spogledljivke. Čeprav nismo izvajale avtorskih pesmi, smo veliko nastopale na različnih prireditvah in obletnicah. Ko danes pogledam nazaj, sem hvaležna za vse te izkušnje. Vsaka glasbena zvrst me je nekaj naučila in mi pomagala odkriti, kdo sem kot glasbenica. Danes se najbolj najdem v country popu, a verjamem, da me je prav raznolikost moje glasbene poti pripeljala do tega, kar ustvarjam danes.

Dejali ste, da ste prepevali z babico na koru. Kakšni spomini so vam ostali iz tega obdobja?
To so eni najlepših spominov na moje otroštvo. Zelo sem bila povezana z dedkom in babico. Z babico sem pela na koru, odkar pomnim in še danes rada zapojem z njo, kadar pridem domov ali pa ko obiščem sveto mašo. Na koru pri cerkvenem pevskem zboru sem se naučila večglasnega petja, predvsem pa sem začutila, da glasba ni namenjena le nastopanju, ampak je lahko tudi molitev.

Vera je bila pri nas doma vedno nekaj zelo naravnega. Starši mi je niso vsiljevali, ampak so jo živeli z zgledom. Še danes se rada spomnim večerov, ko sta mama in oče prišla v mojo sobo, skupaj smo zmolili molitev Sveti angel, si dali poljub za lahko noč in drug drugemu zaželeli mirno noč. Takrat se mi je to zdelo nekaj povsem običajnega, danes pa se zavedam, kako dragocena popotnica za življenje je bila to. Če bom nekoč imela svojo družino, si želim, da bi tudi moji otroci odraščali v takšnem vzdušju.

Še danes, preden zaspim, zmolim Sveti angel. Molitev me umiri in mi pomaga, da dan zaključim s hvaležnostjo.

Leta 2015 je dedek zbolel za rakom. Od postavitve diagnoze do njegove smrti je minil le mesec dni. Prav v tistem času sem izvedela, da bom nastopila v eni izmed televizijskih oddaj, zato sem mu z veseljem povedala novico. Pogledal me je in mi rekel besede, ki jih ne bom nikoli pozabila: "Iz tebe še nekaj bo. Verjemi, jaz vem. Vedno ti bom pomagal."

Ko danes pogledam nazaj, razumem, da mi dedek ni podaril le lepih besed, ampak tudi zaupanje. Njegove besede me še danes spremljajo na moji poti. Spomnijo me, da je vredno vztrajati, tudi kadar vseh odgovorov še ne poznam, in z zaupanjem hoditi po poti, ki je pred menoj.