Ko se nam zdi življenje neobvladljivo, nas ti tolažilni svetopisemski citati spomnijo, da nas Bog opogumlja prav tam, kjer nam zmanjka lastnih moči
Pridejo trenutki, ko se iz naših ust izmuznejo besede: "Ne zmorem več." Včasih pridejo po mesecih skrbi za nekoga, ki ga imamo radi, drugič se rodijo iz žalosti, osamljenosti, razočaranja, bolezni ali preprosto iz občutka, da že predolgo nosimo preveliko breme.
Za nekatere te besede odražajo globoko čustveno stisko. Za druge pa pomenijo: "Ne vem, kako bom preživel današnji dan." Karkoli vas je pripeljalo do te točke, niste prvi, ki ste se znašli na robu svojih moči. Sveto pismo govori o številnih ljudeh, ki so se počutili preobremenjene, izčrpane in prestrašene, a so sredi stiske odkrili, da jih Bog ni zapustil.
Če se vam zdi, da nimate več ničesar dati, naj bodo spodnje vrstice nežen opomnik, da vam bremena ni treba nositi sami.
"Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti." (1 Iz 41,10)
Eden najtežjih vidikov občutka preobremenjenosti je prepričanje, da smo v vsem tem popolnoma sami. Naše okoliščine se morda ne bodo spremenile čez noč, vendar nas ta svetopisemski citat spominja, da se Bog ne umakne, ko postane življenje pretežko. Nasprotno – približa se.
Bodite pozorni na Njegove obljube: Okrepil te bom. Pomagal ti bom. Podpiral te bom. Bog ne ostaja le opazovalec naše stiske, ampak dejavno vstopa vanjo. Ko ne zmoremo več stati na lastnih nogah, obljublja, da nas bo podpiral s svojo močjo.
"Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko." (2 Mt 11,28–30)
Jezus tega povabila ne namenja ljudem, ki imajo vse pod nadzorom. Govori neposredno tistim, ki so utrujeni, obremenjeni in jim je zmanjkalo moči.
Včasih si predstavljamo, da vera pomeni, da moramo biti ves čas močni in da se moramo s težavami spopadati sami. Toda Jezus nas vabi, naj pridemo k njemu takšni, kot smo, ter mu izročimo vse, kar je za nas postalo pretežko.
"Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti." (2 Kor 12,9)
Velik del svojega življenja namenimo temu, da bi delovali močni, sposobni in da bi imeli vse pod nadzorom. Toda apostol Pavel je odkril, da se Bog ne oddalji, ko smo šibki – prav nasprotno, pogosto prav v naši šibkosti najmočneje razodeva svojo moč.
Ta vrstica ne poveličuje trpljenja niti ne namiguje, naj stisnemo zobe in trmasto prenašamo vse izzive. Spominja nas na nekaj veliko bolj tolažilnega: Božja milost ne usahne takrat, ko pojenjajo naše moči. Prav tam, kjer se naša moč konča, se lahko začne kazati Njegova.
"Bog nam je zatočišče in moč, pomoč v stiskah, vedno navzoča. Zato se ne bojimo, ko se zemlja spreminja in se gore majejo v osrčju morja." (Ps 46,2–3)
So dnevi, ko se zdi, da se življenje resnično podira. Odnosi razpadajo, načrti se sesujejo, prihodnost pa se nenadoma zdi negotova. Sveto pismo ne zanika teh pretresov in se ne pretvarja, da jih ni. Namesto tega usmeri pogled k nečemu, kar je močnejše od vsake nevihte.
Bog je naše zatočišče ne zato, ker bi bilo življenje brez težav, ampak prav zato, ker ni. V času negotovosti ostaja trdna opora, h kateri se lahko vedno znova zatečemo.
"Tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo." (Iz 40,31)
Citat ne obljublja, da se ne bomo nikoli več počutili utrujene. Obljublja pa nekaj drugega – obnovo moči. Včasih nam Bog da moč, da se dvignemo nad okoliščine. Drugič nam podari ravno toliko moči, da naredimo naslednji korak. In v dneh, ko se zdi že to, da stopimo z ene noge na drugo, velik dosežek, je tudi to dovolj.
So obdobja, ko se zdi, da ne moremo več naprej. Če ste danes v takšnem položaju, vedite, da doseči meje svojih moči še ne pomeni konca zgodbe. Sveto pismo nas vedno znova spominja, da Bog sreča človeka prav tam, kjer sam ne zmore več, in mu ponudi moč za nov začetek.
Če so vas občutki obupa preplavili do te mere, da se sprašujete, ali je sploh še vredno živeti, tega bremena nikar ne nosite sami. Zaupajte se nekomu, ki mu zaupate – družinskemu članu, prijatelju, duhovniku ali strokovnemu osebju. Prositi za pomoč ni znak šibkosti, temveč znak poguma. Pogosto je prav ta korak začetek poti k upanju in okrevanju.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.
