Mlada žena o izkušnji neplodnosti: “Bog se mi je približal v mojem trpljenju”

Nekaj ​​mesecev pozneje se ji je mladenič pridružil na romanju po Caminu. Ta skupna pot je bila za oba priložnost za razmislek o prihodnosti. Po vrnitvi jo je mladenič zaprosil za roko. "Že od začetka sem čutila gotovost, da je on pravi zame, kljub dvomom in strahovom."

Poročila sta se septembra 2024, leto in pol po srečanju. To je bil začetek pustolovščine, ki jo je Anne-Louise začela deliti s sledilci na družbenih omrežjih.

Pred nekaj leti je ustvarila profil na Instagramu, bolj pogosto pa je začela objavljati po zaroki. Takrat ni imela posebnih načrtov – želela se je le povezovati z ljudmi in ohranjati dragocene trenutke. Po poroki so njene objave počasi začele dobivati novo globino.

Kot pravi, s svojimi sledilci deli "lepoto vsakdanjega življenja, veselje do majhnih stvari", razmišljanja o odnosih in veri. "Všeč mi je kontrast med lahkotnimi in globljimi tematikami," pravi. "To je prostor, ki odraža moje notranje doživljanje."

Med ponavljajočimi se tematikami njenih objav je tudi hrepenenje po otroku. Kot opaža, v katoliških krogih "obstaja prepričanje, da se bo devet mesecev po poroki otrok preprosto rodil". Njena in moževa izkušnja pa je drugačna.

Mlada ženska, ki izhaja iz družine s štirimi otroki, je poročena z moškim iz družine s sedmimi otroki. Nihče od njiju si nikoli ni predstavljal življenja brez otrok. "O tem se sploh nisva spraševala – zdelo se nama je nekaj povsem samoumevnega. Nikoli si nisva predstavljala, da bi bila samo midva."

Zato se je odločila svoje doživljanje ubesediti in deliti z drugimi. "Vedno sem imela potrebo govoriti in izražati to, kar nosim v sebi. Spoznala sem, da se s to izkušnjo sooča veliko ljudi." Dobiva veliko sporočil. Ženske ji zaupajo svoje zgodbe, delijo svoja pričakovanja, vprašanja in upanje.

Spomladi 2026 je ena od njenih objav še posebej močno odmevala. Ob materinskem dnevu se je odzvala na številna voščila, namenjena bodočim materam. "Globoko razumem prijaznost, ki se skriva za temi besedami, hkrati pa trdno verjamem, da imajo besede svoj pomen – in da je ta pomen dragocen," je zapisala.

"Soočava se z neplodnostjo in kljub vsemu prostoru, ki ga v srcu ohranjam za materinstvo, še nisem mama. To ni vdanost ali podcenjevanje tega, kar sem, temveč preprosto resničnost, v kateri trenutno živim."

Za Anne-Louise želja, da bi komu olajšali bolečino, ne pomeni, da bi morali spregledati resničnost. "Besede lahko prinesejo veliko tolažbe in olajšanja, vendar ne bi smele spreminjati ali prikrivati tega, kar je resnično, tudi kadar je to težko," pravi.

Njeno sporočilo ni izraz grenkobe, ampak povabilo k večjemu razumevanju in sprejemanju izkušenj parov, ki si želijo otroka in čakajo na uresničitev te želje. "Tudi če še nismo mame, zaradi tega nismo nič manj ženske."

Preizkušnja jo je naučila gledati na življenje drugače. "Neplodnost je pot sprejemanja. Je žalovanje za materinstvom, kot smo si ga predstavljali. Tiha žalost, ki se znova pojavi vsak mesec," pravi.

A prav sredi te bolečine odkriva tudi drugačno obliko rodovitnosti: "V meni razvija zmožnost ljubezni, potrpežljivosti, hvaležnosti za odnos in drugačnega pogleda na življenje."

Anne-Louise globoko verjame, da imajo ženske, ki pričakujejo otroka, pa tudi tiste, ki se srečujejo s čakanjem – zaradi bolezni, življenjskih okoliščin ali celibata – lastno obliko rodovitnosti, za katero je pomembno, da jo prepoznamo in sprejmemo.

Njeno upanje je zakoreninjeno v globoki veri. Kmalu po poroki se je Anne-Louise soočila z globoko depresijo. Prav v tem težkem obdobju se je njena vera še bolj poglobila. "Bog se mi je resnično približal v mojem trpljenju," pravi.

Njen Instagram profil je brez posebnega načrta postal prostor, kjer pričuje o Božji bližini v vsakdanjem življenju in ohranja upanje. V majhnih čudežih stvarstva in drobnih trenutkih, ki lepšajo vsak dan, vidi "svetlobna znamenja Njegove prisotnosti".

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.