Prvinskost podzemlja, kakršno boste težko občutili drugje

V marsičem je zelo posebna, celo edinstvena. V skoraj nobeni drugi turistični jami na svetu ni tako malo turistične infrastrukture kot v Križni, le toliko je je, kolikor je najbolj nujno potrebno. Težko je še kje drugje začutiti prvinskost podzemnega sveta in imeti občutek pustolovščine, pa čeprav vemo, da še zdaleč nismo prvi, ki stopamo po njeni notranjosti. 

Prav tako ni prav veliko turističnih jam, ki obiskovalcu ponujajo možnost ogleda z vodne gladine – Križna je ena redkih. Vanjo se odpravite peš, nato pa čez jezerca, med seboj ločena s pregradami iz sige, napredujete v čolnu.

Če spadate med tistih sto srečnežev, kolikor jih jamski vodniki vsako leto odpeljejo do njenega konca, do dvorane z imenom Kristalna gora, jih boste preveslali kar 20. Če ste med ostalimi tisoč obiskovalci, prihajajočimi z vseh koncev sveta, se boste prebili čez trinajst jezer in prišli do mesta z imenom Kalvarija.

Med potjo se boste nizko sklanjali skozi prehode, si ogledovali rove in kapniško okrasje, prisluhnili vsakovrstnim zanimivostim, s katerimi bo postregel vodnik. Ali pa se boste, tako kot večina obiskovalcev, podali "le" skozi vhodni del jame do prvega od jezer in še malo po njem, pri tem pa osupnili ob pogledu na kosti mogočnega jamskega medveda. V vsakem primeru bo doživetje izjemno.

Vse zgoraj našteto je povezano s ključnim dejstvom – Križna jama se množičnemu obisku odreka zato, da ostaja kar najbolj nedotaknjena. Ko vodnik pokaže, kam natančno moramo stopiti, da ne bi poškodovali krhke plasti sige, se tega še toliko bolj zavedamo. Podobno je tudi, ko osvetli kako drobno bitje v vodi in pove, da je to postranica, opalni črv, jamski ježek ali kakšna druga podzemna žival.

Tudi v tem pogledu je Križna jama izjemna – v njej živi kar 60 vrst podzemnih živali in je tako ena od jam z najbolj pestrim jamskim življem v Sloveniji. Pri tem je treba povedati, da je v svetovnem merilu Slovenija vroča točka – območje z eno izmed najvišjih pestrosti podzemne favne. Tudi zato je Križna jama edinstveno naravno svetišče, osupljiv čudež milijonov let geološkega in hidrološkega oblikovanja kraškega podzemlja, ki mu je svoj pečat dodala še evolucija živega sveta.

Ko se odklenejo zamrežena vrata jame, se po preprostih stopnicah najprej malo spustimo in pridemo do 25 metrov visoke Cerarjeve dvorane. Če se ozremo proti stropu, kapnikov, ki krasijo mnoge kraške jame, ne bomo opazili. Nasploh je v prvem delu jame kapnikov malo, zato pa jih v njenem nadaljevanju ne manjka.

V Cerarjevi dvorani so našli ostanke kurišč in keramičnega posodja, starega okoli 5.000 let, saj je jama dajala zavetišče našim davnim prednikom. O obiskovalcih, ki so pozneje prišli globlje vanjo, pričajo njihovi podpisi na stenah. Najstarejši, ki si ga med obiskom tudi ogledamo, je v bližini prvega jezera; ob inicialkah je navedeno leto obiska 1557. V bližini tega podpisa je nekdanji vhod v Medvedji rov – skozenj so nekoč hodili jamski medvedi, a ga je pozneje siga povsem zaprla. 

Prav jamski medvedi so največja zanimivost prvega dela Križne jame. Še na začetku 21. stoletja je veljalo prepričanje, da so v njej prezimovali jamski medvedi vrste Ursus spelaeus, ki je izumrla pred okoli 30.000 leti. Njihove kosti so tu našli že leta 1846, pozneje so jih izkopali še več tisoč.

Pred dvema desetletjema pa so ljubljanski raziskovalci ugotovili, da gre za ostanke medveda prišleka, ene od podvrst jamskega medveda, ki so ga prvi tudi znanstveno opisali. Najdbe ostankov medveda prišleka v Križni jami so najbogatejše na svetu. Tu je bila najdena tudi 56 centimetrov dolga lobanja, ki po velikosti nima prave primerjave – pripadala naj bi poldrugo tono težki živali.

Med potjo proti Medvedjemu rovu gremo mimo vitrine z dvema lobanjama. Manjša je pripadala običajnemu, po okoliških gozdovih še vedno živečemu rjavemu medvedu, veliko večja pa kakšnih 1.200 kilogramov težkemu medvedu prišleku.

Poleg lobanje v vitrini in kosti v Medvedjem rovu lahko med obiskom Križne jame vidimo tudi sledi njenih nekdanjih prezimovalcev, ki so po svoje še osupljivejše. Na skalah na dnu rova, ki vodi do nekdanjega vhoda v Medvedji rov, so dobro vidni obrušeni temnejši robovi. Ti so posledica tisočih medvedjih teles, ki so se tisočletja drgnila obnje na poti do prezimovališča.

Robovi nekaterih skal so obrušeni celo za tri ali štiri centimetre. Medvedi so v popolni temi na slepo, zgolj s tipom in vohom, prodirali globje v jamo, saj njeni vhodni predeli zaradi nizkih temperatur, nizke vlažnosti, ki bi jih izsušila, pa tudi zaradi plenilcev za prezimovanje niso bili primerni. Tisti, ki so bili v tem pogledu pionirji, so imeli najtežje delo, poznejšim generacijam je bilo zaradi sledi in dlake, ki so jo predhodniki puščali na kamenju, veliko lažje.