Pogovor o otroštvu, nesreči, duhovništvu in dobrodelnosti
Branko Maček je župnik v župnijah Svečina in Sveti Jurij ob Pesnici. Duhovnik je že 46. leto, obenem pa je tudi dolgoletni predsednik mariborske nadškofijske Karitas. Že kot bogoslovec je začel sodelovati pri Predalu dobrote, še danes pa ostaja zelo dejaven, tudi pri skrbi za duhovno plat na različnih letovanjih.
Iz kakšnega družinskega okolja prihajate in kako je vaše otroštvo vplivalo na človeka, kakršen ste danes?
Prihajam iz delavske družine. Moj oče je bil delavec, mama pa je bila doma. Sezonsko je sicer šla delat. Bilo nas je sedem otrok, jaz sem bil tretji po vrsti.
Otroštvo zaznamuje vsakega in tako je zaznamovalo tudi mene. Z brati in sestrami sem se učil, kako je treba sodelovati, deliti in drug drugega smo tako vzgajali. Zato sem tudi danes vesel, če vidim, da imajo družine več otrok, hkrati pa sem žalosten, ko nekateri pravijo, da ne morejo imeti več otrok, ker je "predrago". Ampak to ni res. Vsak otrok prinese nekaj s seboj in tako lažje tudi drug drugega vzgajajo.
Zelo me je zaznamovala nesreča, ki se mi je zgodila, ko sem bil star štiri leta. Na desni roki sem si s slamoreznico odrezal dva prsta. Kar dolgo sem bil v bolnišnici v Mariboru. Spomnim se, da sem šest mesecev samo ležal in so me potem morali na novo učiti hoditi. To je predvsem zelo prestrašilo moje starše.
Dvakrat, pred vstopom v prvi razred osnovne šole, so se zdravniki s sestrami trudili, da bi mi "usposobili" vsaj palec, a jim ni uspelo, ker nisem dovolj pazil na poškodovano roko. Ob vstopu v prvi razred so zato predlagali, naj pridem nazaj, ko bom končal osmi razred, vendar smo se s starši odločili, da ne grem, ker sem se tako navadil živeti in vse delati brez prstov, tudi pisati z levo roko. Mislim, da me ta poškodba danes ne omejuje.
Kdaj ste prvič začutili, da bi bila vaša življenjska pot lahko povezana z duhovniškim poklicem?
Zanimivo je, da nikoli nisem bil ministrant – ministriral je le moj najmlajši brat. Ne spomnim se, kdaj sem prvič začutil klic. Ko sem končal gimnazijo, sem najprej želel v službo in hkrati opraviti dve leti pedagoške fakultete, da bi pridobil poklic učitelja. Razmišljal sem namreč že o duhovniškem poklicu, a sem želel imeti zagotovilo, da bi imel poklic, če bi ugotovil, da duhovništvo ni zame.
Ampak Božji načrti so drugačni, kot jih ima človek. Takrat se je na dveh šolah ponudila možnost, da bi dobil mesto učitelja, a na koncu zame ni bilo mesta, ker sem hodil v cerkev. Ko sem se pogovarjal s pokojnim župnikom, mi je rekel: "Pojdi poskusit. Saj boš dozorel, če te je Bog izbral." In tako sem se šele v drugi polovici septembra vpisal v bogoslovje.
Je bila odločitev za duhovništvo jasna in enostavna ali so jo spremljali tudi dvomi in notranji boji?
Kdaj nam je sploh jasno? (smeh) Vsak dan se je treba odločati, tudi zdaj, po tolikih letih, in gojiti zvestobo Bogu. V bogoslovju pridobiš možnost, da lahko z vodstvom in s kolegi razčistiš različne stvari. Iščeš se. Jaz potem nisem imel več težav, mi je pa župnik po posvečenju v diakona dejal, da je mislil, da bom stopil nazaj. Ne vem, zakaj. Verjetno zaradi izkušnje, ki jo je doživel, da je eden od kandidatov odstopil.
Kako vas je pot pripeljala do dela pri Karitas in zakaj ste temu poslanstvu ostali zvesti toliko let?
Ker sem v tem že toliko časa, bi bilo treba vprašati tiste, ki so mi vedno podaljševali to funkcijo in pisali dekrete. (smeh) Zagotovo pa imam osnove iz družine. Bilo nas je sedem, imeli smo dve sobi za otroke, spalnico staršev in kuhinjo. Kadar je kdo prosil, so ga moji starši prenočili in mu dali jesti. To mi je dano, podarjeno iz družine.
Začelo se je pri Predalu dobrote (dobrodelna rubrika v reviji Ognjišče. op. ur.), ko sem bil v bogoslovju. Ko sem bil kaplan v Šentjurju pri Celju, sem dobil prvi dekret takratnega škofa Krambergerja, ki me je kot kaplana imenoval v vseslovensko komisijo pri Predalu dobrote za mariborsko škofijo. Eno leto sem bil kaplan v Svetem Juriju ob Ščavnici, štiri leta v Šentjurju pri Celju, dve leti v Brežicah.
Ko sem prišel za kaplana v Hoče, me je po enem letu voditelj Pastoralne službe poklical, ali bi prevzel odgovornost za diakonijo. Iz tega je preraslo v to, da sem pozneje postal predstavnik mariborske škofijske – zdaj nadškofijske – Karitas v svetu Slovenske karitas, ko je ta ponovno zaživela (1. 5. 1990).
Delo pri Karitas mi daje moč, da lahko opravljam tudi druge stvari. Velikokrat ugotavljam, da mi delo pri Karitas pomeni več kot župnijsko. Sprva me je to skrbelo, zato me pomirjajo besede, ki mi jih je dejal nadškof Kramberger: "Ne skrbite. Ljudje od vas kot duhovnika dobijo vse tisto, kar župnija potrebuje."
V vseh teh letih ste se srečali s številnimi ljudmi v stiski. Katera srečanja ali zgodbe so se vas najbolj dotaknile?
Zelo veliko je takih zgodb. Vedno si prikličem v spomin eno, ki se nenehno ponavlja. Ko ljudem pomagamo in potem samostojno zaživijo, vedo, da se lahko vedno vrnejo, če spet ne zmorejo sami. Včasih se zgodi, da kdo po letih pride, prinese kuverto ter reče ali zapiše: "Vi ste pomagali nam, zdaj pa damo vam, da boste lahko še naprej pomagali."
Ljudje vas pogosto opisujejo kot zelo skromnega človeka. Kaj je za vas skromnost?
Prepričan sem, da moramo znati deliti tisto, kar imamo, naj bo to materialno, duhovno ali znanje. Kar sem se v življenju naučil, moram znati predati naprej. Drug drugemu moramo znati prisluhniti in si pomagati, da skupaj hodimo naprej. Morda drugi v tem mojem razmišljanju vidijo skromnost. Sam zase sicer ne bi rekel, da sem skromen. (smeh)
Danes opažam, da je zaradi tekmovalnosti vse manj medsebojne pomoči. To vidim že pri verouku. Skromen sem takrat, ko pomagam tudi drugim. Mislim, da bo treba na tem področju še kar precej narediti. Že to, da vsi najprej razmišljajo o tem, koliko bodo plačani, ni skromnost. O tem se včasih sprašujejo celo prostovoljci. Mislim, da nas je sistem malo pokvaril. Premalo se zavedamo, koliko smo že dobili že samo zato, ker se srečamo s sočlovekom.
Kaj bi danes sporočili ljudem, ki želijo pomagati drugim, vendar pogosto menijo, da sami ne morejo narediti dovolj velike spremembe?
Že v krogu družine lahko marsikaj naredimo. Prav je, da se povezujemo in kot skupnost veliko prispevamo – delim tisto, kar imam. Slovenci smo znani po tem, da imamo odprto srce in dlani, saj smo na svetovnem vrhu po tem, koliko zberemo za ljudi v stiski doma in po svetu. Ne le za Karitas, tudi za misijone in druga področja, kjer je treba pomagati sočloveku.
Pomembno se mi zdi, da kadar želimo pomagati, ne postavljamo pogojev. Ne takrat, ko pomagam, ne takrat, ko darujem, in tudi ne, ko prosim. Mislim, da je v Sloveniji malo tistih, ki postavljajo pogoje. Zelo pomembno se mi zdi, da, ko darujem "material", darujem tisto, kar je uporabno in bi uporabljal tudi sam.
