Evharistični čudež, ki je osupnil dvomljivega duhovnika

V preteklosti so tam delovali kapucini, pozneje avguštinci, od leta 2007 pa za svetišče skrbijo poljski frančiškani iz province sv. Maksimilijana Kolbeja v Gdansku. Danes so varuhi skrivnosti, ki se je začela v 14. stoletju – zaradi človeške slabosti in nevere.

Pisalo se je leto 1330. Pri oltarju v cerkvi svetega Jurija je maševal duhovnik Henrik Otto. Daroval je sveto mašo, vendar so ga mučili dvomi o veri. Prav v tem trenutku notranjega boja se je po posvetitvi zgodila nesreča – nehote je prevrnil kelih s Kristusovo krvjo, ki se je razlila po belem korporalu.

Na tkanini se je na mestu madežev začela oblikovati podoba. Največji madež je dobil jasno obliko križanega Jezusa, enajst manjših pa se je razporedilo v podobe Kristusovega obličja s trnovo krono na glavi.

Prestrašeni duhovnik je izgubil zbranost. Ker je maševal obrnjen proti oltarju, z obrazom stran od vernikov, je okrvavljeni korporal skril v nišo oltarja.

Vest ga je mučila vse življenje. Resnico je priznal šele na smrtni postelji, ko je spovedniku razkril skrivališče. Ko so korporal vzeli iz niše, so ugotovili, da je ostal nepoškodovan, podoba na njem pa je do potankosti ustrezala pripovedi umirajočega duhovnika.

Novica o odkritju se je hitro razširila in češčenje se je zelo razmahnilo. Že leta 1408 je würzburški škof Johann I. von Egloffstein uradno dovolil romanja v Walldürn.

Prelomnica pa je bilo leto 1445. Čudežni korporal so odnesli v Rim, kjer ga je preučil papež Evgen IV. Čeprav so bile podobe zaradi časa že nekoliko obledele, jih je papež še vedno dovolj jasno razločil, da je v uradnem dokumentu priznal čudež. Enajst Kristusovih obrazov je poimenoval Vera Icon – "prava podoba" – svetišču pa podelil številne odpustke.

Zanimivo je, da je že eno leto po papeževi potrditvi v Walldürnu potekala prva procesija češčenja, ki po svoji slovesnosti še danes presega običajne telovske procesije. Češčenja niso ustavile ne kužne epidemije, ne kmečki upori, ne burno obdobje reformacije.

Veliko zaslug za to ima tudi tamkajšnji župnik Jost Hoffius, ki je po letu 1600 ponovno oživil romarsko gibanje in že prej izdal latinski opis čudeža.

V 18. stoletju je bila na pobudo nadškofa Franza Lotharja von Schönborna zgrajena nova veličastna cerkev iz rdečega peščenjaka. To je današnja manjša bazilika, ki ji je ta naziv leta 1962 podelil papež Janez XXIII. V njenem stranskem oltarju hranijo srebrni relikviarij s čudežnim korporalom.

Danes, po več stoletjih, človeško oko na korporalu ne more več razločiti obrisov nekdanje krvave podobe. Čas je naredil svoje.

Sredi 20. stoletja pa je znanost na presenetljiv način potrdila to, v kar so verniki verovali že stoletja.

Med raziskavami v letih 1949 in 1950 so znanstveniki s pomočjo ultravijolične svetlobe osvetlili zaščitno belo platno, ki so ga za relikvijo namestili leta 1920. Na veliko presenečenje se je prav na tem zaščitnem platnu prikazala popolna in jasna podoba križanega Kristusa.

Kako je to mogoče?

Posvečeno vino, ki je skozi stoletja kristaliziralo, je začelo prepuščati svetlobo na drugačen način in povzročilo kemično reakcijo v vlaknih novejšega platna. Kot pravijo avtorji članka, je Bog nase spomnil s pomočjo sodobne tehnologije.

K oltarju Svete krvi v Walldürnu vsako leto poroma več kot 120.000 romarjev, zaradi česar je to tretje največje romarsko središče v Nemčiji. Največ romarjev pride pozno spomladi, v tednih po prazniku Svete Trojice.

Ljudje prihajajo z globokim hrepenenjem in s težkimi življenjskimi preizkušnjami. Verniki se lahko korporalu približajo po posebnih stopnicah, nameščenih za oltarjem.

Tamkajšnji diakon Karl-Heinz Becker, ki je več kot trideset let sprejemal romarje, se spominja zgodbe hudo bolnega moža. Po molitvi pred relikvijo se je obrnil in dejal, da se počuti "notranje svobodnega". Po besedah tamkajšnjih dušnih pastirjev je to sad kraja, ki je "prepojen z molitvijo".

Walldürnski evharistični čudež je cenil tudi blaženi Karlo Acutis, ki ga je vključil v svojo znamenito mednarodno zbirko evharističnih čudežev.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.