Pot sedmih rimskih bazilik: romanje, na katerem Rim spoznate drugače

Peš romanje k sedmim rimskim bazilikam je približno 20 kilometrov dolga pot, ki povezuje najpomembnejše rimske cerkve. Njene korenine segajo v srednji vek, posebno priljubljenost pa je dobila v 16. stoletju po zaslugi svetega Filipa Nerija.

Čeprav lahko bazilike obiščemo tudi z javnim prevozom, ima peš romanje poseben čar. Med posameznimi postajami zapustimo turistični vrvež in odkrivamo mirnejše četrti, parke in ulice, ki jih večina obiskovalcev ne vidi. Prav hoja omogoča, da Rim doživimo drugače.

V nadaljevanju so bazilike predstavljene v vrstnem redu, po katerem sem lani poromala tudi sama. Pot je seveda mogoče začeti na kateri koli od lokacij.

Romanje začnemo pri baziliki Marije Snežne, največji in najstarejši rimski baziliki, posvečeni Devici Mariji.

Njeno ime izhaja iz legende, po kateri je v noči na 5. avgust sredi vročega rimskega poletja na Eskvilinskem griču čudežno zapadel sneg. Papež Liberij in rimski plemič Janez sta v tem prepoznala Marijino znamenje in na tem mestu dala zgraditi cerkev.

Bazilika je eno najpomembnejših marijanskih svetišč na svetu. Hrani relikvijo jaslic iz Betlehema, znamenito Marijino ikono Salus Populi Romani ter osupljive mozaike iz 5. stoletja, ki sodijo med najstarejše ohranjene v Rimu.

Pogled navzgor razkrije še bogato pozlačen kasetirani strop, po izročilu okrašen s prvim zlatom, pripeljanem iz Amerike po Kolumbovem odkritju. Ob baziliki stoji tudi najvišji srednjeveški zvonik v Rimu, visok kar 75 metrov. Danes bazilika privablja tudi številne romarje, ki obiščejo grob papeža Frančiška.

Pot se nato nadaljuje do bazilike svetega Lovrenca, ene najstarejših cerkva v mestu.

Sveti Lovrenc je bil diakon rimske Cerkve, ki je med preganjanjem kristjanov v 3. stoletju raje daroval svoje življenje, kot da bi izročil cerkveno premoženje cesarju. Po izročilu je sodnikom pokazal na reveže in dejal: "To so zakladi Cerkve."

Današnja bazilika je pravzaprav spoj dveh starejših cerkva, ki sta bili skozi stoletja združeni v enotno stavbo. V njej poleg svetega Lovrenca počiva tudi prvi krščanski mučenec sveti Štefan.

Naslednja postaja je bazilika Svetega križa v Jeruzalemu, ena najbolj posebnih cerkva v Rimu.

Zgraditi jo je dala sveta Helena, mati cesarja Konstantina, ki je po izročilu med romanjem v Sveto deželo našla križ, na katerem je bil križan Jezus. Iz Jeruzalema je v Rim prinesla številne relikvije Kristusovega trpljenja, ki jih hranijo še danes – med njimi delce križa, trne s trnove krone, žebelj in del napisa INRI.

Posebnost bazilike je tudi njeno ime. Po izročilu naj bi sveta Helena iz Jeruzalema prinesla zemljo s Kalvarije in jo nasula pod temelje cerkve. Tako so romarji simbolično stopili na sveta tla, ne da bi zapustili Rim.

Le nekaj minut hoje od Svetega križa nas čaka naslednji rimski biser.

Marsikoga preseneti, da bazilika svetega Petra ni papeževa stolnica. Ta čast pripada baziliki svetega Janeza v Lateranu, ki je uradna stolnica rimskega škofa, torej papeža. Nad glavnim vhodom stoji pomenljiv napis, da je to "mati in glava vseh cerkva mesta in sveta".

Gre za najstarejšo papeško baziliko na Zahodu, katere začetki segajo v čas cesarja Konstantina. V notranjosti takoj pritegnejo pogled mogočni kipi dvanajstih apostolov, veličasten gotski baldahin nad glavnim oltarjem in številna umetniška dela, ki pričajo o skoraj sedemnajstih stoletjih zgodovine.

Tik ob baziliki se nahajajo tudi znamenite Svete stopnice (Scala Santa), za katere izročilo pravi, da jih je Jezus prehodil ob prihodu k Ponciju Pilatu. Številni romarji jih še danes v znamenje pokore premagajo po kolenih. Če boste Rim obiskali v jubilejnem letu, boste skozi Lateranska sveta vrata lahko vstopili tudi v eno od štirih papeških bazilik, kjer verniki prejmejo jubilejni odpustek.

Po nekoliko daljšem odseku poti, ki nas vodi tudi po znameniti Apijski cesti, eni najstarejših rimskih cest, po kateri so že pred dva tisoč leti hodili vojaki, trgovci in romarji, prispemo do bazilike svetega Sebastjana.

Bazilika svetega Sebastijana stoji nad katakombami, kjer so pokopavali prve kristjane. Po starodavnem izročilu naj bi bile tu med preganjanji nekaj časa skrite tudi relikvije apostolov Petra in Pavla, pozneje pa so ju prenesli v njuni današnji baziliki.

V cerkvi hranijo več dragocenih relikvij. Med najbolj znanimi je kamen z odtisoma stopal, povezan z izročilom Quo vadis?, ko se je Jezus prikazal apostolu Petru, ki je bežal iz Rima.

Ogledati si je mogoče tudi puščico, s katero je bil mučen sveti Sebastijan, ter Berninijev doprsni kip Kristusa, eno zadnjih del velikega baročnega umetnika. Prav zaradi katakomb in zgodovine prvih kristjanov je ta del romanja eden najbolj ganljivih.

Pot nadaljujemo do bazilike svetega Pavla, zgrajene nad grobom apostola narodov. Današnja cerkev je ena največjih v Rimu in že ob prihodu navduši s prostornim štirikotnim dvoriščem, na katerem stoji mogočen kip apostola Pavla.

V notranjosti pogled pritegne pet veličastnih ladij, bogati zlati mozaiki v apsidi in znamenita galerija medaljonov vseh papežev – od apostola Petra do današnjega papeža Leona XIV.

Mnogi obiskovalci se radi ustavijo tudi v mirnem benediktinskem samostanu ob baziliki, kjer so uredili vrt z rastlinami, omenjenimi v Svetem pismu. Ta zelena oaza je prijeten prostor za kratek oddih pred nadaljevanjem romanja.

Po približno 20 kilometrih hoje se pred nami odpre veličasten Trg svetega Petra z znamenitim Berninijevim stebriščem, ki kakor odprte roke sprejema obiskovalce z vsega sveta. Težko bi si zamislili lepši zaključek! Nad njim se dviga Michelangelova kupola, ena najbolj prepoznavnih podob Rima.

Bazilika stoji nad grobom apostola Petra, prvega papeža, njena notranjost pa skriva nekatere največje mojstrovine svetovne umetnosti. Med njimi sta Michelangelova Pietà in Berninijev bronasti baldahin, ki se dviga nad papeškim oltarjem in Petrovim grobom.

Ko po celodnevni hoji stopimo skozi njena vrata, bazilike ne doživljamo več zgolj kot znamenitost, temveč kot cilj poti, na kateri so se zgodovina, umetnost in vera ves čas prepletale.

Dolžina poti: približno 20 kilometrov.

Koliko časa? Za romanje si rezervirajte večino dneva. Sama hoja traja okoli šest do sedem ur, skupaj z ogledi bazilik in postanki pa računajte vsaj osem ur.

Kdaj se odpraviti? Če boste pot prehodili poleti, začnite čim bolj zgodaj zjutraj ali pa zvečer, če ste bolj nočni tip, seveda pa potem ne boste mogli videti notranjosti vseh bazilik. Sama sem se s skupino romarjev na pot podala pozno popoldne, baziliko sv. Petra pa smo prijetno utrujeni in močno navdušeni zagledali nekaj minut pred polnočjo.

Kaj vzeti s seboj?

– udobne pohodne ali športne čevlje,
– stekleničko za vodo,
– lahek prigrizek,
– pokrivalo za sonce,
– oblačila, primerna za obisk cerkva (pokrita ramena in kolena).

Pred odhodom si naložite brezplačno italijansko aplikacijo Acquea, ki glede na vašo lokacijo pokaže najbližje pitnike s pitno vodo. Rim je posejan z javnimi pitniki, iz katerih teče hladna pitna voda. Na tako dolgi poti pridejo še kako prav, saj lahko stekleničko večkrat brezplačno napolnite – še posebej v poletni vročini.

Če vam med potjo zmanjka časa ali moči, lahko posamezne odseke brez težav skrajšate z metrojem ali avtobusom. Tako boste še vedno obiskali vseh sedem bazilik, le nekaj kilometrov hoje boste prihranili.

Pot sedmih rimskih bazilik ni tekmovanje v kilometrih, ampak povabilo, da Rim doživimo počasneje. Med koraki od ene cerkve do druge se pred romarjem razkriva mesto, kjer se že skoraj dva tisoč let prepletajo vera, zgodovina in umetnost.

Morda prav zato ta pot tudi po toliko stoletjih ostaja ena najlepših romarskih izkušenj v Večnem mestu. Če se boste kdaj znašli v Rimu in si zaželeli mesta doživeti drugače kot večina turistov, si podarite en dan in ga prehodite peš. Med hojo se lahko posvetite poglobljenim pogovorom, samorefleksiji ali molitvi v poseben namen. Utrujene noge bodo hitro pozabile na kilometre, spomini pa bodo ostali še dolgo po vrnitvi domov. Govorim iz prve roke. 😉