Težko prosite za pomoč, tudi ko ste povsem izčrpani? In ko vam jo nekdo ponudi, jo še težje sprejmete? Morda ne gre za samostojnost, temveč za pretirano neodvisnost
Živimo v kulturi, ki poveličuje samozadostnost, storilnost in prepričanje, da je sposobnost "vse zmorem sam" znak moči. Neodvisnost je zato postala skoraj nesporna vrlina. Ko pa se spremeni v skrajno obliko samozadostnosti, ki jo spremlja vztrajno zavračanje pomoči drugih, lahko postane tih vzorec vedenja, ki vpliva na naše duševno zdravje in medosebne odnose.
Ko nezaupanje zapre vrata odnosom
Pretirana neodvisnost pogosto ni zgolj osebnostna lastnost, temveč način, kako se človek odzove na travmatične izkušnje iz otroštva ali poznejšega obdobja življenja. Zaradi njih se težje zanese na druge ljudi in jim težko zaupa.
Posledično začne postavljati zidove v odnosih – tako v prijateljstvih kot v partnerskih zvezah. Ta strah je pravzaprav nasprotje čustvene odvisnosti. Medtem ko se nekateri pretirano oklepajo drugih, se ljudje s pretirano neodvisnostjo od njih raje oddaljujejo in vztrajajo pri tem, da morajo vse opraviti sami.
Po ugotovitvah raziskovalnega centra Newport Institute pretirana neodvisnost ni duševna motnja, temveč odziv na stres, ki ga najpogosteje sprožijo kronične ali hude travmatične izkušnje.
Znaki pretirane neodvisnosti
Strokovnjaki so izpostavili več znakov, ki kažejo, da ne gre več za zdravo samostojnost.
1Prevzemanje odgovornosti v celoti
Ljudje s pretirano neodvisnostjo si pogosto naložijo več, kot zmorejo. Neprestano se lotevajo novih projektov ali pa so ves čas zaposleni z delom.
Nenehna zaposlenost lahko vodi v obsedenost. Če so ves čas v pogonu, se lažje izognejo globljim odnosom – s partnerjem, družino ali prijatelji.
2Težko prepuščajo naloge drugim
Ljudje s tovrstno travmo težko verjamejo, da jim lahko drugi resnično pomagajo. Zato raje vse naredijo sami, tudi če vedo, da bi bilo lažje sprejeti pomoč.
Takšno vedenje pogosto izvira iz obdobja, ko niso prejeli podpore ali občutka varnosti – bodisi v otroštvu bodisi pozneje v življenju. Čeprav so preobremenjeni, vztrajajo pri prepričanju, da "zmorejo vse sami".
3Močno nezaupanje do drugih
Pretirano neodvisni ljudje pogosto težko zaupajo drugim, saj jih je strah izdaje ali zavrnitve. Zato se raje ne zbližujejo z ljudmi in težave rešujejo sami.
Navzven pogosto delujejo zadržano, zaprto in težko pokažejo svojo ranljivost.
4Malo tesnih in dolgotrajnih odnosov
Ljudje z izrazito pretirano neodvisnostjo okoli sebe pogosto zgradijo zelo visoke čustvene zidove. Zaradi tega se jim drugi težko približajo in z njimi ustvarijo globlji odnos.
5Težko sprejemajo odvisnost – svojo ali tujo
Ne želijo biti odvisni od drugih, hkrati pa težko sprejmejo tudi to, da bi bili drugi odvisni od njih. Takšna bližina jim vzbuja nelagodje, včasih celo odpor.
Kako premagovati pretirano neodvisnost?
Psihoterapija
Strokovnjaki priporočajo psihoterapijo, zlasti takšno, ki upošteva vpliv travmatičnih izkušenj in uporablja pristope kognitivno-vedenjske terapije.
S pomočjo terapevta lahko človek prepozna stare rane in postopoma predela izkušnje, ki so prispevale k razvoju pretirane neodvisnosti.
Skrb zase
Pomemben del okrevanja je tudi zavestna skrb zase. Strokovnjaki priporočajo sprostitvene tehnike, preživljanje časa v naravi, masažo ali druge dejavnosti, ki pomagajo umiriti telo in zmanjšati posledice dolgotrajnega stresa.
Sprejeti svojo človeškost pomeni priznati, da imamo vsi svoje meje. Ko se naučimo prositi za pomoč, dovolimo bližino in sprejmemo lastno ranljivost, ne postanemo šibkejši – postanemo bolj človeški.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.
