Starši pogosto, ne da bi se tega zavedali, svojim otrokom ne predajajo le vrednot in pravil, temveč tudi sledi lastnih strahov
Vzgoja ni zgolj hranjenje, oblačenje ali varstvo otroka. Pomeni predvsem posredovanje načina, kako gledamo na svet, se odzivamo na trpljenje in kako se soočamo z negotovostjo, ne da bi nas ta zlomila. Še preden je vzgoja postala pedagoška disciplina, je bila predvsem način življenja.
Otroci se namreč ne učijo le iz tega, kar jim povemo, temveč predvsem iz tega, kar vidijo in doživijo. Vsrkavajo tišino, ton glasu, kretnje, nenadne odzive, jezike ljubezni ter način, kako rešujemo ali pa se izogibamo konfliktom.
Senca tesnobe
Obstaja preprosta, a pomembna resnica: noben starš otroku ne predaja samo tistega, kar namerava. Predaja mu tudi tisto, česar pri sebi še ni predelal. Nežnost se lahko tako preplete s strahom, skrb pa s pretirano zaskrbljenostjo. Otrok zato odrašča ob nasprotujočih si sporočilih: spodbujamo ga, naj razpre krila, hkrati pa čuti, kot da ta krila zadržujejo nevidne niti naših skrbi.
Tako kot iz motnega vrča ne moremo natočiti čiste vode, tudi srce, polno panike, težko posreduje mir. Človek, ki želi vse nadzorovati, pa le stežka uči svobode. Ne gre za to, da bi morali biti popolni starši, ampak da smo pripravljeni pogledati vase: prepoznati svoje omejitve, poiskati pomoč, kadar jo potrebujemo, in poskrbeti, da otroci ne bodo nosili bremen, ki jih sami še nismo zmogli odložiti.
Mnogi starši si želijo samozavestnih otrok, čeprav sami živijo v nenehni zaskrbljenosti. Želijo si pogumnih otrok, obenem pa jim nehote vcepljajo svoje strahove. Želijo si pristnih otrok, vendar jih pri tem omejuje strah pred mnenjem drugih.
Pretirana zaščitniškost, četudi izhaja iz ljubezni, je pogosto izraz tesnobe odraslega. Seveda želi otroku olajšati pot in ga obvarovati pred padci, bolečino ali razočaranji. Toda življenje brez vsakršnih težav otroka ne naredi močnejšega – nasprotno, lahko ga naredi odvisnega od pomoči drugih. Zrela ljubezen ne odstrani vseh ovir, ampak otroka nauči, kako jih premagovati.
Modrost svetega Janeza Krizostoma
Sveti Janez Krizostom, eden največjih cerkvenih očetov, je že pred stoletji opozarjal, da starši svojih otrok ne smejo vzgajati z grobostjo ali jih po nepotrebnem razburjati, temveč uravnoteženo in z modrostjo. Otrok ne potrebuje popolnega varuha, temveč odraslega človeka, ki je pripravljen delati na sebi. Nekoga, ki zna postavljati meje, ne da bi poniževal, in popravljati z dobroto, ne da bi na otroka prenašal lastne rane.
Starši pogosto želijo učiti nekaj, česar sami še niso povsem ponotranjili. Želijo si samozavestnih otrok, medtem ko sami živijo v strahu. Želijo si pogumnih otrok, a jim hkrati predajajo svoje tesnobe. Želijo si pristnih otrok, vendar jih pri tem zavira skrb, kaj si bodo mislili drugi.
Otrok te notranje napetosti zazna in se mora naučiti krmariti med visokimi pričakovanji staršev ter njihovimi lastnimi omejitvami.
Pristnost je temelj zdrave vzgoje
Vzgoja ni ustvarjanje popolnih otrok, temveč oblikovanje pristnih osebnosti, ki bodo sposobne samostojnega odločanja, razvijanja lastne presoje in mirnega soočanja z življenjskimi preizkušnjami.
Ameriški psiholog Carl Rogers (1902–1987) je poudarjal, da osebnost raste v okolju pristnosti in sprejetosti. Ko otrok ve, da je brezpogojno ljubljen takšen, kot je, dobi prostor, da bolje spozna samega sebe in se svobodneje izraža.
Pristnost pomeni tudi globlji cilj vzgoje. Ne gre zgolj za učenje družbeno sprejemljivega vedenja, ampak za oblikovanje moralne vesti. Ne za to, da bi otroka naučili skrivati svoje pomanjkljivosti, temveč da jih razume in jih postopoma preobraža. Ne za nošenje mask, ampak za pogum biti to, kar je.
Otrok potrebuje meje, še bolj pa potrebuje trdno čustveno vez, kjer mu ni treba dokazovati svoje vrednosti. Če je v družini cenjena le navidezna popolnost, se otrok nauči skrivati svoje napake.
Če pa starši negujejo resnicoljubnost, odgovornost in nežnost, se otrok nauči odraščati samozavestno in z mirom v sebi – pripravljen postati to, kar v resnici je, brez strahu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.
