Tik pred poroko sta skupaj poromala k Mariji v Medžugorje

Obisk festivala mladih v Medžugorju je izkušnja, ki jo je težko v celoti opisati z besedami. Predvsem zato, ker odmeva še dolgo po tem, ko se vrneš domov. Letos sva se na ta milostni kraj miru odpravila skupaj s prijatelji z nekaj avtomobili.

Med tisoči mladih z vsega sveta sva iskala svoj odmik, preživela najin dopust stran od vsakdanjega hrupa in našla še veliko več, kot sva pričakovala. Ena izmed najmočnejših izkušenj festivala je brez dvoma občutek globokega miru, ki preveva celotno Medžugorje. V današnjem norem svetu je pravi blagoslov prebivati na mestu, kjer se čas za trenutek ustavi. Ko stojiš med več desettisočglavo množico mladih, ki v hrepenenju upanja in vere zre proti oltarju in v molitvi kleči ob večerni adoraciji, začutiš, da v svojem iskanju nikoli nisi zares sam. Zavedanje, da toliko mladih src utripa za enake vrednote, te zares napolni in ti da moč za življenje.

Mladifest v Medžugorju pa ni le bogat duhovni program na osrednjem prizorišču, ampak skupek mnogih krajev in kotičkov v okolici, kjer nas nagovarja Božja bližina. Vzpon na Podbrdo in Križevac, molitev ob kipu vstalega Kristusa, obisk cerkve in kapel na prostem ter počitek v senci dreves so nama postali stalnica vsakega romanja na ta milostni kraj.

Na teh mestih se odprejo tudi vprašanja o prihodnosti, poklicanosti in medsebojnih odnosih, odgovor pa prihaja v obliki tihega, a jasnega Božjega glasu, ki nam prinaša mir in daje pogum.

Poseben pečat najinemu romanju je dalo tudi kampiranje v šotorih. Bivanje na prostem, v preprostosti in v neposrednem stiku z naravo nas je povezalo v duhu Frančiškove enostavnosti in uboštva. Brez nepotrebnega udobja lahko postane človek bolj odprt za drugega. Zjutraj te predramijo prvi sončni žarki in glasovi iz sosednjih šotorov, zvečer pa te po bogatem programu k počitku pospremi druženje, prepevanje in hvaležnost za še en podarjen dan.

Prav v tem preprostem okolju so spontano vzniknila nova prijateljstva. Skupno kuhanje, deljenje vode v vroči pripeki, pogovori do poznih nočnih ur ter medsebojna pomoč so utrdili že obstoječe vezi in spletli nova zavezništva, ki bodo trajala še dolgo po zaključku festivala.

Za naju je bil letošnji Mladifest izjemen blagoslov. Kot zaročenca sva na tej poti utrdila najino medsebojno povezanost, jo postavila na temelje skupne molitve in domov odnesla neprecenljiv dar: srce, napolnjeno z mirom, in zavest, da je preprostost najlepša pot do Boga in ljudi. Takšno romanje ne ostane le spomin – postane spodbuda za vsakdanje življenje.

Mladifest in tudi Medžugorje sem prvič obiskala z Aljažem in od takrat se tja vedno vračam z njim. Mislim, da ima Medžugorje že samo po sebi nek poseben čar. Če pomislim na mojo mami, bi rekla, da imajo mame vedno najbolj tolažilen objem, kjer se lahko resnično umiriš. Mislim, da je enak občutek tam, ko stopiš v objem naše nebeške mame Marije – Kraljice miru. V času Mladifesta pa Medžugorje še posebej oživi.

Ne maram vseh vrst gneče, ampak gneča ljudi v Medžugorju, pa naj bo to med stojnicami po ulici, ko čakaš na tuš v kampu, ko šotor stoji tik ob drugem šotoru, da se vrvice že skoraj prepletajo, ali pa skupina ljudi, ki si želi prejeti obhajilo, pa so gneča, v kateri se ne počutim utesnjeno, ampak preprosto kot del skupnosti – Cerkve.

Z Aljažem se dostikrat pogovarjava, kako je že skoraj čudežno, da med toliko ljudmi, ki čakajo, da jih duhovnik obhaja, duhovniki nikogar ne zgrešijo. Če drugače ne, ljudje opozorijo en na drugega.

Občutek skupnosti so mi dali tudi aplavzi po pridigah, ker se mi zdi, da so vedno izražali strinjanje s povedanim. In če pomislim, da nas toliko ljudi misli in želi doseči isto dobro stvar, mi vlije veliko upanje v prihodnost, v to, kaj vse zmoremo popraviti ali pa narediti, če se bomo dovolj potrudili.

Na splošno je lepo, ko se toliko ljudi, bolj ali manj mladih, zbere na istem mestu in teh nekaj dni živi skupaj. Praktično na vsakem koraku lahko srečaš svojega že znanega ali potencialnega novega prijatelja. Zdi se mi, da so vsi v tem času še bolj odprti za spoznavanje in druženje. Posebej se to po mojem mnenju pozna v kampu, ko se spoznaš s sosedi že ob postavljanju šotorov, potem pa čez vse dni, ko si izposojaš hrano in pijačo pa kuhinjske pripomočke.

Res je bilo zabavno, ko smo po enem od skupnih kosil našega "taborišča" ostali z loncem še napol polnim testenin v omaki in smo na kosilo povabili sosede v kampu. Zelo preprosto in hitro smo na tak način spoznali nove ljudi in njihove res zanimive zgodbe.

Letošnji Mladifest je bil dragocen tudi zato, ker sva ga obiskala kot zaročenca. Lepo je bilo pred Marijinim kipom prositi za dober iztek priprav pred poroko in za zakon naprej. Verjetno se na Marijo najpogosteje obračam ravno kot na Kraljico miru in družine. Verjamem, da lahko izprosi velike milosti. Do sedaj je vedno prihitela na pomoč in vem, da tudi tokrat ne bo razočarala. Rada tudi moliva rožni venec, posebej mi je dragoceno, če to počneva skupaj. Zato je "krunica" v Medžugorju dobrodošla skupna molitev, ko se klopi pred zunanjim oltarjem začnejo počasi polniti pred večerno sveto mašo.

Res mislim, da bi moral vsak vsaj enkrat obiskati Medžugorje. In ne glede na starost, mislim, da je Mladifest odličen čas za to. V imenu res bolj omenja mlade, a mi je res lepo, da v resnici vsako leto tam najdeš tako mlade kot tudi še majhne otroke in na drugi strani starejše. Lahko bi ga preimenovali tudi v "Družinski fest", ker res mislim, da tam lahko nekaj zase dobi prav vsak, pa tudi če je to za otroka samo kepica sladoleda in spanje v maminem naročju med večerno adoracijo.