“Šele skozi materinstvo sem začela spoznavati veličino Božje ljubezni”

V prostem času je najraje s svojo družino, predvsem ji veliko pomenijo skupni trenutki v naravi. Kot pravi, hrepeni po kakšni dodatni minuti tišine, ko bi lahko prebirala kakšno dobro knjigo, ji pa vedno bolj pogosto uspe v roke prijeti kitaro ali violino, ki jo spremljata že od otroštva.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Težko bi rekla, kakšno jutro je idealno, lahko pa rečem, da imam rada takšna jutra, kot jih imamo doma, mirna in topla. Hči zelo rada hodi v vrtec, zato naredi vse, da greva čimprej od doma.

Najbolj pa se veselim vikendov, ker me moj mož vedno pocrklja z zajtrkom v postelji in kavo. To počne že vsa leta in mi res ogromno pomeni. Ve, da nisem jutranji tip in da rabim tisto urico več spanja, da sem potem tudi jaz dobre volje. No, zdaj je še toliko lepše, ker v pripravo zajtrka vključi še hčerko in me potem skupaj zbudita. Idealen začetek, ne samo vikenda. To me napolni za ves teden vnaprej.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Dokler sem vsaj malo naspana in zdrava, se dobro počutim v svoji koži, ne glede na to, ali sem naličena ali ne. Mi pa veliko pomeni, da nosim oblačila, v katerih se dobro počutim. Izbiram takšne kose, ki mi dajo še boljši občutek v svojem telesu, torej mehak, lahkoten tekstil.

Odkar sem postala mama, je moja omara popolnoma drugačna, kot je bila prej. Tudi manj oblačil imam in sem z njimi bolj zadovoljna. Kupim si kvalitetnejše kose kot prej in se tudi pozna na počutju, še posebej všeč mi je lan.

Res pa je, da včasih nisem tako razmišljala. V času študija sem bila večino časa oblečena v črnino, ker je to nekako igralčeva "delovna oprema". Po tolikih letih črnine in tudi tega, da so me za vsak projekt oblačili drugi, sem čisto izgubila stik s tem, kaj je všeč meni. Zdaj to ponovno odkrivam, vse te barve in teksture, črne kose pa hranim v posebnem predalu ter jih oblečem samo takrat, ko grem v studio na vajo ali pa na oder.

3. Kako z možem ohranjata iskrico v zakonu in zakaj se vam zdi to pomembno?
Pomembno je zagotovo, ker brez tega zakon ne bo preživel. Za dober zakon je potrebno veliko dela. :) Najino ohranjanje iskrice se spreminja, tako kot se tudi midva spreminjava skozi leta. Trenutno so to majhni trenutki in pozornosti na dnevni ter tedenski ravni. Oba si želiva biti aktivna in prisotna starša, zato trenutno ne ostane veliko časa še za zmenke itd. Vnaprej se dogovoriva in uskladiva urnike, da res poskrbiva za to, da se lahko v miru podruživa. Načeloma je to vsak mesec na isti dan, tako da ne pozabiva.

Veliko nama pomenijo tudi majhne pozornosti, kot sem recimo prej omenila zajtrk ... Se pa oba zavedava, da otroci prehitro odrastejo in da kmalu pridejo dnevi, ko bo časa "samo za naju" zopet na pretek.

4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Huh, razlogov je veliko. Prvi je seveda spremljanje rasti svojega otroka in občutek globoke hvaležnosti, da ti je bilo to bitje podarjeno v varstvo od Boga. Tudi veliko ponosa, ker je vsak dan nekaj novega, nova beseda, novo spoznanje, nova veščina. Otroci se neverjetno hitro učijo.

Drugi razlog je ta materinska ljubezen, ki je tako zdravilna in izpolnjujoča. Vsakič znova, ko mi otrok to ljubezen vrača in vidim, da mu ogromno pomenim … težko je opisati veličino te čiste ljubezni, ki jo otroci tako nesebično dajejo.

Tretji razlog pa je Božja ljubezen in dejstvo, da nama je Bog zaupal tega otroka z namenom in da sem jaz kot mama izbrana, da ga vzgajam, skrbim zanj. Šele skozi materinstvo sem začela spoznavati veličino Božje ljubezni. Če imam lahko jaz tako močno rada svojega otroka, da bi zanj naredila res vse, kako močno nas ima potem rad Gospod! S kakšno ljubeznijo On skrbi za nas, svoje otroke in ni dvoma, da ne bi poskrbel za nas. Res je neverjetno!

5. Kako vas je obogatil študij v tujini in s kakšnimi spoznanji ste se vrnili domov? Kakšne predstave ste ob tem dobili o domovini?
Odgovor na to vprašanje bi lahko bil dolg kot knjiga. :) Tujina me je res celostno oblikovala. Ta leta v popolnoma neznanem okolju, kjer si moraš vse življenje zgraditi iz ničle in vse, kar imaš s sabo, sta dva velika kovčka oblačil. Nikogar ne poznaš, na noben kraj te še ne vežejo spomini, nobenih izkušenj z ljudmi in njihovo kulturo … No, in na vse to dodajte še študij, ki je izredno konkurenčen in kolegi na nož tekmovalni. Se kar izbrusiš. Gradiš, malo po malo.

Poleg rednega študija sem imela še dve službi, tako da sem hitro spoznala nekaj dobrih prijateljev. Ustvarila sem si nove rutine in navade, veliko sem raziskovala. Najbolj pri srcu mi bodo ostali moji nedeljski izleti.

Bilo je lepo in predvsem izredno težko, tudi veliko domotožja, a sem se domov vrnila z mnogo več kot le diplomo. Možnosti za delo doma pa zaradi diplome iz Anglije niso bile nič večje oziroma jih sploh ni bilo. Že pri vpisu na magistrski študij so mi na akademiji povedali, da bom od njih dobila samo papir in ne kruha.

Vseeno sem veliko snemala za tujino, to je bil tudi čas covid zaprtja … Skozi te študijske preizkušnje v Sloveniji sem se zelo hitro zavedala, da nisem tipična igralka in da si to tudi ne želim biti. Hitro mi je postalo jasno, da ima Bog zame druge načrte. Gradim jih počasi in premišljeno ter se jih izredno veselim!

6. Poleg novinarskega dela se na Radiu Ognjišče posvečate tudi vsebinam za najmlajše poslušalce. Kaj vas je spodbudilo, da ste se začeli ukvarjati prav z vsebinami za to publiko in kaj vam pri tem predstavlja največji izziv?
Božji klic. Spomnim se, da sem v radijski kapeli enkrat med molitvijo zelo jasno začutila, da moram nekaj narediti za naše otroke in njihove družine. Potem pa se je vse drugo zgodilo kar samo od sebe. Tudi dejstvo, da so Zgodbe za otroke tako hitro postale priljubljene, je lep dokaz, da je to po Njegovem in ne po mojem načrtu.

Čutim pa veliko hvaležnost, da mi je bilo to delo zaupano. Izzivi pa … samo tehnični. Pripovedovanje in izražanje z glasom sta med prvinami igralčevih umetniških orodij. Tehnika pa je čisto drug svet. Ampak hvala Bogu je ekipa do zdaj še vedno vse rešila. Upam, da bom s tem poslanstvom lahko tudi nadaljevala. Tudi če to ne bo na radiu.

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Ravno tiste najtežje so me najbolj obogatile in kako zanimivo, da čutim največ hvaležnosti ravno do takšnih obdobij.

Študij v tujini sem že omenila, čeprav to ni bila najtežja preizkušnja. Mogoče bi lahko rekla, da izgorelost. Kmalu po vrnitvi v Slovenijo sem zbolela za tretjo stopnjo izgorelosti. Takrat sem res mislila, da bom umrla in kar nekaj let je trajalo, da sem prišla k sebi. V vsej tisti temi pa sem spoznala, kako zelo me moj mož spoštuje in ljubi, končno pa sem zgradila tudi bolj oseben odnos z Bogom.

Od takrat naprej je moje življenje popolnoma drugačno. Med drugim sem spoznala, da Gospod od mene ne pričakuje vsakdanje popolnosti in nezmotljivosti. Bog nas pozna bolj, kot mi poznamo sebe, zato lahko k Njemu pridemo v vsej svoji ranljivosti, grešnosti in nepopolnosti. On pa nas bo vedno neizmerno vesel.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Ponavadi to ni misel, ampak molitev. Najpogosteje se zatečem k rožnemu vencu. V težkih obdobjih se večkrat spomnim na podobico s svetopisemskim citatom, ki mi jo je enkrat v osnovni šoli podarila mami. Na njej je slika Jezusa, citat pa je iz Pisma Filipljanom: "Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč" (Flp 4,13).

9. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
V današnjih turbulentnih časih je veliko dejavnikov, ki me lahko duhovno izčrpavajo, če nanje nisem pozorna. Veliko razliko je v mojem življenju naredila dnevna molitev rožnega venca in večerna družinska molitev. Na tedenski ravni je to nedeljska sveta maša in hišna molitvena skupina, na mesečni pa sveta spoved in vikend skupnosti Emanuel za vso družino. To nas najbolj napolni z mirom.

V zadnjem obdobju pa vedno bolj opažam, da je izredno pomembno, s kakšnimi ljudmi sem obkrožena. Prijatelji, ki jim je Bog blizu in so odprti za pogovor o veri, mi res pomagajo duhovno rasti. Velik blagoslov je tudi imeti ljudi, ki zate molijo in mi zaupajo, da lahko zanje molim tudi sama.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Ker sem ustvarjena po Božjem načrtu. Odkar sem postala mama, sem se bolj zaljubila tudi v svojo ženskost. Spomnim se, da sem bila kot najstnica jezna, ker sem punca. Sploh v času bolečih menstruacij. Počutila sem se, kot da me Bog s to bolečino kaznuje. Zdaj pa me navdušuje zgodba o stvarjenju in trenutek, ko je Bog ustvaril Evo, torej prvo žensko, se mi zdi tako zelo romantičen. Najprej je poskrbel, da je Adam zaspal in potem v miru, v tišini ustvaril še Evo. To je bil trenutek samo med njima. Vzel si je čas zanjo. Blagoslovil jo je z darom materinstva.

Tudi pozneje v Pismu Efežanom beremo, naj možje ljubijo svoje žene tako, kot je Kristus ljubil Cerkev. Ustvarjene smo in vredne tako velike, čudovite ljubezni. Kako potem ne bi bilo lepo biti ženska!

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.