Rodila je dvojčici, a se je morala od ene posloviti: “Naredila bi vse, da bi imela obe”

Kot vsak mlad par sta si želela tudi onadva z možem čim prej ustvariti družino. Mesec dni po tem, ko sta pri Mariji na Brezjah prosila za težko pričakovani plus na testu nosečnosti, se jima je želja uresničila. Na prvem ultrazvoku sta ganjena prisluhnila utripajočemu srčku otroka, sledile so solze in neizmerna sreča.

Na drugem pregledu sta doživela šok, saj jima je ginekolog najprej pokazal prvi srček in po podrobnejšem pregledu še enega. "Ne znam opisati vseh občutkov, ki so me preplavili – sreča, strah, presenečenje. Nekaj o dvojčkih sem že vedela, zato sem se zavedala, da nosečnost ne bo povsem običajna," pripoveduje Nina.

Kljub sreči je čutila nenavaden nemir. "Nikakor se nisem mogla popolnoma prepustiti. Vsak dan sem gledala njuno prvo fotografijo z ultrazvoka, na kateri sta bila izredno blizu skupaj." Zdravniki so jima povedali, da gre za enojajčne monoamnijske (MoMo) dvojčke – najredkejšo in eno najbolj tveganih oblik nosečnosti z dvojčki, pri kateri med otrokoma ni pregrade.

Po pregledu nuhalne svetline pa se je za zakonca začela trnova pot. Pri drugem otroku je namreč ginekolog opazil hude razvojne nepravilnosti. "Povedal nama je, da ne vidi nogic in da ga moti tako velik mehur v spodnjem delu. Ker naju ni želel prestrašiti, je poskušal čim bolj umiriti situacijo in naju napotil na dodatno mnenje v Ljubljano."

Za mlada zakonca so sledili dnevi strahu in številnih solz. V Ljubljani so jima povedali, da eden od otrok nima dobre prognoze in ju poslali na oddelek za patološko nosečnost.

Nina je skušala najti nekoga, ki bi razumel, kaj prestaja. Stopila je v stik z mamicami, ki so imele podobno diagnozo in kljub težki nosečnosti rodile zdrava otroka. "Javila se mi je mamica z enojajčnima momo dvojčicama, ki je imela prav tako težko nosečnost, vendar ima danes zdravi dvojčici. Ta mamica mi je poleg moje mame v nosečnosti najbolj stala ob strani. Ni besed, s katerimi bi se ji lahko dovolj zahvalila," je hvaležna za novo poznanstvo, iz katerega se je rodilo mnogo več.

Po vrnitvi v službo ji je bilo izjemno težko, saj je morala ljudem, ki so že vedeli za nosečnost, povedati za zaplete. Svojo stisko je skušala čim bolj skriti. "Nato mi je nekaj reklo, da se moram pobrati zaradi svojih otročičkov, saj vse vpliva na njiju. Takrat sem si rekla, da bom močna za njiju, za moža in za svojo mamo, ki je prav tako prejokala toliko kot jaz."

Vedela je, da ji bodo v Ljubljani zaradi hudega zapleta predlagali prekinitev nosečnosti. Ko je predlog res prišel, ga je zavrnila: "Tega ne bi mogla narediti. Nosila sem enega zdravega otroka."

Pregledi so pokazali, da ima drugi otrok izjemno redko razvojno nepravilnost, imenovano body stalk anomalija. "Pojasnili so mi, da glede na nosečnost z dvojčki ne vedo, kako dolgo bom donosila."

Z možem sta se o možnostih posvetovala tudi v Gradcu. Pogovarjala sta se o možnosti prekinitve popkovnice deklice s slabo prognozo, vendar poseg v njenem primeru ni bil mogoč. Zdravniki so ocenili, da je varneje pustiti naravni potek nosečnosti, saj bi poseg lahko ogrozil tudi zdravo dvojčico.

V iskanju odgovorov je stopila v stik z mamicami dvojčkov iz tujine. Prav njihova empatija in izkušnje so ji dale oporo v najtežjih trenutkih. Namesto bolečih in sodbe polnih komentarjev je od njih dobila razumevanje, spodbudo in predvsem moč, da vztraja. "Rekla sem si, da bom dokazala, da lahko uspe. Čutila sem, da bo vredno."

Na dodatnem samoplačniškem posvetu v Ljubljani sta izvedela, kako izjemno redek je njun primer. Nina je izvedela, da pod srcem nosi enojajčni dvojčici, ki si ju je od nekdaj želela.

Med nosečnostjo sta z možem velikokrat šla na Brezje, kjer je Marijo prosila za zdravje vsaj ene deklice. "Tam sem čutila popolno podporo, upanje in moč – točno to, kar sem potrebovala."

Svojo stisko je večinoma skrivala. Pred drugimi je skušala ostati nasmejana in pozitivna, tudi zato, ker ni želela poslušati neprimernih komentarjev. Delo in ljudje okoli nje so ji pomagali, da je lahko vsaj za nekaj trenutkov pozabila na negotovost.

Tudi pred možem in mamo je pogosto zadrževala solze, da jima ne bi bilo še težje. Ko je bilo vsega preveč, pa jih ni mogla več ustaviti. "V meni je bil ves čas prisoten tisti tihi občutek zaskrbljenosti, čeprav sem si govorila, da če v kaj verjamem, je to, da si bosta sestrici do konca pomagali priti na svet."

V 34. tednu nosečnosti je imela načrtovan carski rez. Zadnja dva tedna sta bila zanjo zelo težka, saj je vedela, da odšteva dneve, ko bo še zadnjič čutila brce obeh hčerkic in božala trebuh, v katerem sta bili obe. Zadnjo noč pred napovedanim odhodom v porodnišnico je prejokala. "Bolečina je bila neznosna."

Na CTG-ju je zadnjič skupaj slišala skorajda usklajena utripa svojih deklic – najlepši zvok, ki si ga je lahko želela, in hkrati trenutek, ki ga je doživljala z veliko bolečino. Zavedala se je, da bo zaradi diagnoze lahko z njo ostala le ena deklica, vendar je globoko v sebi verjela, da bo tudi druga deklica svojo sestrico pospremila na svet. "Naredila bi vse, da bi imela obe. Verjamem, da ji bo v nebesih lepo in bo pazila na dvojčico in celo družino."

Z možem sta se že med nosečnostjo dogovorila glede pogreba, če se bodo napovedi uresničile. "V zadnjem tednu sem si premislila in se namesto pokopa v Parku zvončkov odločila za pokop v našem domačem grobu, na grobu mojih starih staršev, kamor bomo lahko vedno zahajali."

Mamica, s katero je bila v stiku celo nosečnost, jo je povezala z bolniškim duhovnikom. Dogovorili so se, da bodo takoj po rojstvu krstili deklico z anomalijo. "V porodnišnici Ljubljana so bili vsi zelo prijazni in so nama omogočili sobo, kjer smo pred posegom tudi zmolili in prosili, da bo vse v redu."

Odpeljali so jo v porodno sobo in bila je popolnoma mirna. Ko je spinalna anestezija prijela, je zelo hitro na svet prijokala zdrava deklica Anamarija. "Eno minuto zatem sem zaslišala glas ginekologinje: 'Gospa, točno tako je, kot je bila diagnoza, a deklica je živa.' Dali so mi jo h glavi, tako da sem jo lahko dvakrat poljubila in ji dvakrat rekla hvala. Hvala za to, da je živa in da je omogočila dvojčici prihod na svet."

"Druga angelska dvojčica je Marija Gabrijela," pripoveduje Nina. "Tako tiho, brez glasu, a z neverjetno močjo je prišla na svet. Borila se je za življenje, vendar zaradi odprtega spodnjega dela telesa in nogic, obrnjenih navzgor, žal ni bilo možnosti za preživetje. Borila se je še 30 minut, dočakala sveti krst in nato v atijevem naročju odšla v nebesa."

Anamarijo so odpeljali na oddelek intenzivne nege, od Marije Gabrijele pa sta se strta starša lahko v miru poslovila. "Na koncu so ji dali tisto, kar sva jima kupila enako – belo kapico in vsaki svojo ovčko za spanje. Mariji Gabrijeli pa sva kupila še rožni venček z rožicami na Brezjah. Smo pa tisti dan krstili tudi drugo dvojčico."

Po vsem, kar je doživela pred le nekaj tedni, se počuti izgubljeno, hkrati pa veselo in hvaležno. "Polovica srca je zapolnjena, polovica prazna. Tega ne znam opisati z besedami. Boli, ko gledam drugo hčerko in vem, da imam v nebesih še drugo. Boli, ko vidiš ljudi, ki malo pozabijo, da tudi žalujem ob izgubi. Zame to ni samo veselje, ampak tudi žalovanje. Ni dneva, da se ne bi spomnila na svojo drugo dvojčico, ji zaželela lahko noč in upala, da je dobro."

Tako kot med nosečnostjo tudi danes pogosto skrije bolečino za nasmehom. Njene neusahljive solze vidijo le najbližji. Zaveda se, da potrebuje čas, da predela bolečino, in verjame, da tudi njena angelska deklica Marija Gabrijela želi, da se pobere.

"Vem, da je ona pospremila svojo dvojčico na svet in odšla v nebesa, saj je naredila točno to, za kar smo celo nosečnost prosili v molitvi. Veliko ljudi je molilo, darovalo za svete maše in za vse to jim iz srca hvala. Bog povrni za vse."

Čeprav ji je neizmerno težko, bi še enkrat prehodila isto pot, saj je dobila dva čudeža. "Vsa bolečina, vse solze, vsak težek dan in vsak zamaskiran nasmeh – vse je bilo vredno. S pokončno glavo grem naprej in vedno s ponosom povem, da imam dve hčerki dvojčici."

Njena želja je, da bi se tudi mala Anamarija s ponosom spominjala svoje sestrice in da Marija Gabrijela ne bo pozabljena. "Težko je, ampak prav je, da se o tem govori," sklene mamica in upa, da bo njena zgodba kateri drugi mamici prinesla vsaj malo upanja.