Trije meseci dela v zambijski bolnišnici so mladi zdravnici prinesli dragocene izkušnje, predvsem pa nov pogled na medicino, odnose in tisto, kar je v življenju zares pomembno
Klara Tomažič se je pred nekaj tedni vrnila iz Zambije, kjer je tri mesece preživela na oddelku bolnišnice. Ne, ni zbolela – Klara je mlada zdravnica, ki je po zaključenih izpitih sklenila, da svoje znanje da na razpolago tistim, ki to najbolj potrebujejo. Pod okriljem Sekcije za tropsko medicino se je v družbi štirih kolegov odpravila v Nangomo.
Kdaj se je v vas prebudila želja, da bi se od blizu srečali z medicino v Afriki?
To me je od nekdaj zanimalo – malo zato, ker sem si želela videti, kako je tam drugače, kot drugo pa mi je prostovoljstvo blizu in sem ga vedno izvajala le v svojem domačem okolju. Ko so moji načrti, da bi s programom POTA obiskala Indijo, zaradi pandemije padli v vodo, sem začela razmišljati o Afriki.
Ko se je pojavila možnost, da to združim z medicino, se mi je to zdelo še lepše, ker lahko tako na konkreten način nekaj prispevaš. Zbralo se nas je pet: Niko, Hana, Neža, Julija in jaz. Čeprav se nismo zelo dobro poznali, smo se lotili priprav. Glavna stvar je bilo zbiranje denarja. Odpravili smo se na različne župnije in zbirali darove. Veliko ljudi nam je pomagalo in s seboj smo lahko nesli precej denarja in sanitetnega materiala. Za velikodušnost in podporo darovalcev smo neizmerno hvaležni.
Iz Zambije prinašamo številne zahvale pacientov in bolnišničnega osebja – darovi iz Slovenije so marsikomu resnično spremenili življenje. Poleg zbiranja darov smo prostovoljno delali v bolnišnicah in se tako strokovno izobraževali, obenem pa je bila to priložnost, da smo se bolje spoznali in povezali. V Zambiji smo te vezi še okrepili – če živiš skupaj, res postaneš nekakšna družinica. Dobro smo se ujeli in skupaj premagovali izzive.
S kakšnimi pričakovanji ste odšli v Zambijo in kaj vas je najbolj presenetilo v prvih dneh?
O tem, kako bodo izgledali bivalni in delovni pogoji, sem veliko izvedela iz pripovedovanj kolegov, ki so že bili tam. Sicer pa mi je bil misijonski vidik vedno blizu in sem veliko prebrala o tem. Prav zato me ob prihodu v Zambijo nič ni zelo pretreslo – nasprotno, počutila sem domače.
Najbolj drugače je bilo to, da sem se znašla v nekem okolju, kjer nisem nikogar poznala, nisem znala jezika in poznala njihovih običajev. Osnovne stvari, kot so kako odpreti ali zapreti pipo, ki polni cisterno z vodo, so bile zame nove. V naši hiški smo imeli vodo in elektriko, a občasno so se pojavile tudi težave, kakšna stvar se je pokvarila … Vseeno sem bila zares vesela, da sem tam. Vsi smo bili zelo odprti za nove izkušnje in tudi sodelavci v misijonu so nas zelo lepo sprejeli.
Bolnišnica, v kateri ste delali, je torej del misijona?
Ja, v Nangomi je misijon, kjer so dolgo delali slovenski misijonarji – predvsem Stanko Rozman. Sedaj misijonarjev že nekaj let ni več, a bolnišnica še vedno raste. Gre za območje, na katerem je cerkev, župnišče, samostan in bolnišnični kompleks, ki ga sestavljajo oddelki za odrasle, otroke in oddelek za porodništvo, imajo pa tudi zobozdravnika, fizioterapijo in še kaj. Okrog so postavljene hiše, v katerih večinoma živijo tisti, ki delajo v bolnišnici – tudi mi. Misijon stoji ob vasi Nangoma, ki se zelo hitro širi zaradi bližnjih rudnikov zlata.
Toliko let ste študirali medicino, potem pa v Afriki doživeli, kaj zares pomeni biti zdravnica. Kako ste sprejeli odgovornost, ki vas je doletela?
Res gre za veliko odgovornost. Zaključili smo študij, ampak to definitivno ne pomeni, da imamo vse medicinsko zanje, zato se nam je zdelo pomembno, da dobro poznamo svoje meje – da vemo, do kje znamo in da od tam naprej prosimo za pomoč.
Bolnišnica, v kateri smo delali, je precej velika. Oddelek za odrasle ima okrog 30 postelj, otroški kakih 10, porodniški približno 40. Za vse te paciente je tam zaposlenih pet zdravnikov. Mi smo delali na oddelkih: na vsakem dva. Ti zdravniki so bili odlični mentorji: omogočali so nam, da smo samostojno delali, dokler smo znali, obenem pa smo se lahko vedno obrnili nanje.
Nekaj časa smo potrebovali tudi, da smo se navadili na njihov sistem in pogoste težave, s katerimi so prihajali bolniki. Ena izmed glavnih je malarija, ki je smrtonosna, če je ne odkriješ dovolj hitro. Veliko bolezni je zelo podobnih našim, a nekaj je tudi specifičnih. Prvi mesec smo se zato uvajali, potem pa smo postali bolj samostojni. Zavedali smo se odgovornosti in je nismo jemali zlahka.
Kakšne so največje razlike med zdravstvenim sistemom v Zambiji in pri nas? Ste se kdaj znašli v situaciji, ko ste morali zaradi pomanjkanja opreme ali zdravil sprejemati težke odločitve?
Njihov zdravstveni sistem je do neke mere precej podoben našemu: je brezplačen in takšna je tudi osnovna obravnava. Če plačuješ zavarovanje, je v to vključenih več stvari. Njihov izziv je dostopnost, ker je bolnišnic manj, ceste so manj urejene in veliko je vasi, ki so zelo oddaljene. Vse to vodi v dejstvo, da ljudje pozneje pridejo do zdravnika.
V bolnišnici je velik izziv preobremenjenost osebja, prav tako so zelo omejeni s sredstvi. Če zmanjka zdravil, jih pač zmanjka. Če se pokvari rentgen, kar se je zgodilo, ko smo bili tam, delajo brez. Tako pridejo tudi dileme: imaš dva pacienta, ki bi potrebovala kisik, pa le eno napravo. To so težke odločitve.
Pred podobnimi dilemami so tudi svojci: ali imajo dovolj denarja za transport svojega bolnega sorodnika v večjo bolnišnico v glavnem mestu? Včasih se je zgodilo, da smo vedeli, kaj je težava, pa je vseeno nismo mogli popraviti. Veliko je bilo pacientov, ki bi potrebovali neko invazivno operacijo, pa smo vedeli, da do nje nikoli ne bodo prišli, medtem ko pri nas bi.
Ste imeli občutek, da morate kdaj tudi čez sebe in svoje znanje?
O tem smo se veliko pogovarjali med seboj in z zdravniki, ki tam delajo. Dejstvo je, da je medicina v nekem vaškem okolju drugačna kot medicina v mestnem okolju – tudi pri nas. Velikokrat se moraš odločati na podlagi tega, kar imaš od diagnostičnih pripomočkov in s tem si zelo omejen.
Obenem pa vedno znova spoznavaš, da je najbolj pomembno, da poskušaš narediti to, kar je najboljše za pacienta. Osupnilo me je, kako veliko naredijo s tem, kar imajo. Ti zdravniki delajo prave male čudeže.
Kako pa bi opisali tamkajšnje prebivalce? Kakšno vlogo imata zanje družina in skupnost? Kako doživljajo bolezen, trpljenje in smrt?
Ljudje v Zambiji so res čudoviti. So zelo gostoljubni, odprti, povsod ustvarjajo povezave. Zambija je dežela mnogih jezikov: okoli 76 plemen govori skupno 72 različnih jezikov. Tudi mi smo se naučili nekaj besed, da smo lahko spregovorili s svojci ali pa s pacienti. To jih je res razveselilo, čeprav so se smejali naši izgovorjavi. 😊 Zelo skrbijo za družino in povezani so v več generacijah.
Bolezen ali smrt svojca, bližnjega je vedno nekaj groznega. Sem pa opazila, da tam smrt sprejemajo nekoliko drugače – kot del naravnega procesa. Na to smo v Sloveniji malo pozabili, temu se želimo izogniti, o tem ne govorimo. Od mrtvih se poslavljamo vse krajši čas, v žarah jih ne vidimo. Od telesa se ne poslavljamo več, misleč, da bomo tako manj čutili izgubo. V Zambiji pa ljudje dajejo občutek, da se smrti ne bojijo na enak način, kot se je mi. Smrt ima svoj prostor.
Prve dni smo opazovali nek tovornjak, ki se je pripeljal k bolnišnici, na njem pa so bile ženske in moški, lepo oblečeni, ki so peli. Otroci so nam povedali, da je to pogreb. V mrtvašnico so prišli po pokojnika. Na njihovih pogrebih, ki trajajo več dni, se zbere veliko ljudi in tako izrazijo podporo družini.
Je zgodba kakega pacienta še posebej ostala z vami?
Najbolj sem si zapomnila paciente, ki so bili dolgo časa na oddelku. Včasih gre že za paliativno oskrbo ali pa za ljudi s kroničnimi boleznimi. Ob takih priložnostih se s pacientom in njegovimi svojci sčasoma skoraj spoprijateljiš. Ko nekoga vsak dan obiskuješ, spremljaš njegov potek bolezni ali pa končno prineseš dobro novico, da lahko odide domov, je to res poseben trenutek. Veliko je bilo lepih pogovorov – čutila sem njihovo hvaležnost.
Katero področje vas je, preden ste šli v Afriko, najbolj vleklo, in kako ste ga potem doživljali tam?
Odločala sem se med pediatrijo in družinsko medicino in pravzaprav nisem točno vedela, kaj bi izbrala. V Zambiji sem se zaljubila v delo z odraslimi pacienti – všeč mi je raznolikost in kompleksnost bolezni, s katerimi se srečujem. Odrasli oddelek je bil včasih sicer tudi precej naporen in žalosten, ker je bilo veliko pacientov, ki so imeli res brezupne diagnoze, ampak sem zares s srcem delala tam.
Prav tam sem še bolj spoznala, da medicina ni vsemogočna. Tako v Zambiji kot pri nas se zdravnik včasih sreča z boleznimi, ki jih ne more pozdraviti. Takšni trenutki so težki, hkrati pa pokažejo, da pacienti pogosto najbolj potrebujejo nekaj drugega – človeka ob sebi. Empatija, pripravljenost prisluhniti, biti ob pacientu in zanj narediti vse, kar je v tvoji moči, jim pomeni veliko več, kot si morda predstavljamo. Medicina kot znanost je izjemno pomembna, a brez empatije in pristnega odnosa do človeka ostane prazna.
Vas je Afrika spremenila?
Definitivno. To so bili trije najlepši meseci mojega življenja. Čas v Nangomi mi ni dal le neprecenljivih strokovnih izkušenj, ampak me je tudi osebno zelo spremenil. Privilegij je bil spoznati tamkajšnje ljudi, še posebej zdravnike, s katerimi smo največ sodelovali. Prav oni so mi dali veliko snovi za razmislek o tem, kaj medicina v resnici je in kaj pomeni poslanstvo zdravnika.
Poleg tega mi je tamkajšnji način življenja omogočil, da sem se za trenutek ustavila. Ko greš tako daleč od doma, dobiš priložnost, da se za nekaj časa umakneš iz ustaljenih navad, pričakovanj in vsakodnevnih tirnic, ki nas pogosto nezavedno usmerjajo. Srečanje z ljudmi, ki razmišljajo drugače in živijo v povsem drugačnih razmerah, ti odpre nov pogled na svet. Hkrati pa ti da tudi svobodo, da se vprašaš, kaj je zares pomembno tebi in kako želiš živeti svoje življenje.
