Enajst stoletij preden je Gaudí začel graditi znamenito baziliko, so benediktinci že molili v Ravalu. Sant Pau del Camp še vedno stoji – in skoraj nihče ga ne obišče
Vsak obiskovalec Barcelone si ogleda baziliko Svete družine. Večina si ogleda tudi Gotsko četrt, Picassov muzej in tržnico Boqueria. Vse to je seveda vredno ogleda, toda Sant Pau del Camp je ena najbolje varovanih skrivnosti v mestu – samostanska cerkev benediktincev se skriva v soseski Raval, deset minut hoje od ulice La Rambla, in je bila stara že skoraj tisoč let, ko se je Gaudí šele rodil. To je najstarejša cerkev v Barceloni.
Njeno ime pomeni Sveti Pavel sredi poljan. Ko je bil v letih med 897 in 911 po Kristusu samostan ustanovljen, je bilo omenjeno območje prav to – odprto podeželje zunaj mestnega obzidja, na ravnini med nekdanjim rimskim naseljem Barcino in gričem Montjuïc. Nagrobna plošča grofa Guifréja II. Borrella, ki je umrl leta 911, je še vedno v notranjosti svetišča in je v pomoč pri datiranju stavbe. Benediktinci so tukaj gradili namerno, dovolj daleč od mesta, da so omogočili tišino, ki jo je zahtevalo njihovo pravilo, in dovolj blizu, da so lahko služili prebivalstvu onkraj obzidja. Menihi so kmetovali, molili in skrbeli za bolnike.
Stavba, ki je ostala za njimi, je strnjena in presenetljivo popolna za nekaj, kar je preživelo enajst stoletij (zelo) burne zgodovine Barcelone. Sedanja zgradba večinoma izvira iz 11. in 12. stoletja – samostan je bil uničen, ko je Kórdobski kalifat leta 985 oplenil Barcelono, in dvakrat obnovljen, preden je prevzel sedanjo obliko. Zgrajen je na tlorisu grškega križa s tremi apsidami in prečno ladjo s kupolo, v zgodnjeromanskem slogu, ki je v Katalonijo po romarskih poteh pripotoval iz severne Italije.
Zunanjost je stroga, kot je običajno za romansko arhitekturo, s portalom, katerega timpanon prikazuje Kristusa v slavi, obdanega s simboli evangelistov. Nekateri deli cerkve so bili po izročilu rešeni iz še starejše vizigotske zgradbe.
V notranjosti je enoladijska cerkev hladna in temačna in obiskovalca takoj umiri. Iz cerkve se skozi gotsko kapiteljsko dvorano sprehodimo do križnega hodnika. Križni hodnik je majhen, prijeten in zgrajen s trilistnimi loki, ki počivajo na dvojnih stebrih z izrezljanimi kapitli. Zgrajen je bil v 13. stoletju in odtlej stoji tu, večinoma nespremenjen. Tišina v njem je povsem neobičajna za mesto z 1,7 milijona prebivalcev, ki letno sprejme okoli 15 milijonov turistov – skoraj desetkrat več, kot je stalnega prebivalstva.
To je globlji pomen samostanske cerkve Sant Pau del Campu – in Barcelone nasploh. Mesto slovi po modernizmu, po Gaudíju, po posebni eksploziji umetniških stremljenj konec 19. stoletja, ki je ustvarila nekatere najizjemnejše stavbe v Evropi. Sagrada Família je vrhunec tega izročila – 172 metrov kamna, ki sega proti nebu, nedavno pa ga je okronal še papež Leon XIV. Toda Sagrada Família in Sant Pau del Camp si nista povsem nasprotna. Sta nadaljevanji istega vzgiba, ki ga ločujejo tisočletja. Obe svetišči sta bili zgrajeni, da bi pritegnili pogled navzgor, srce pa v notranjost. Obe sta v najnatančnejšem pomenu besede cerkvi – kraja, kjer se je krščansko občestvo skozi stoletja zbiralo k molitvi.
Samostan je bil ukinjen leta 1835 med Mendizábalovimi cerkvenimi zaplembami, ko je španska država nacionalizirala in na javnih dražbah prodala samostanske posesti po vsej državi. Svetišče je odtlej župnijska cerkev, ki jo trenutno upravlja barcelonska nadškofija. V njem še vedno obhajajo svete maše. Benediktincev ni več, stavba, ki jo je ustvarilo njihovo pravilo, pa ostaja – in je še vedno v uporabi, kar vsekakor nekaj pomeni.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
