Rezka in Brane Arnuš, zlatoporočenca iz Dolenjskih Toplic, ki čudovito potrjujeta, kako je življenje lahko lepo, izpolnjujoče in dejavno tudi v upokojenskih letih, četudi na pot pade kakšna ovira
Je mogoče slikati, če si skoraj popolnoma slep? In kolesariti, četudi okolico bistveno bolj slišiš in občutiš, kot pa vidiš? Odgovor je dvakrat da. Prvovrstni dokaz za to je Rezka Arnuš. Njo in moža Branka oziroma Braneta, kot ga kličejo vsi, smo obiskali na njunem domu v Dolenjskih Toplicah, kjer se je ob iskrivem pogovoru na mah ustvarilo domače vzdušje. Zakonca, ki sta lani praznovala zlato poroko, izžarevata spoštovanje in hvaležnost drug do drugega ter zgledno udejanjata medsebojno pomoč, umsko in fizično aktivnost, četudi na pot pride kaka velika ovira, nad katero bi marsikdo obupal.
Težave z vidom so se pri Rezki začele že v srednji šoli, a se je vseeno zaposlila kot fizioterapevtka in se pozneje predčasno upokojila. Tedaj, pri 45 letih, se je odločila, da bo objela svojo staro ljubezen – slikanje. Vključila se je v različna društva, obiskovala srečanja in izobraževanja ter sodelovala na slikarskih kolonijah in razstavah. Takrat je imela še okrog deset odstotkov vida, danes bistveno manj, zato slika po spominu.

Mož predstavlja njene oči
"Pri slikanju mi danes zelo pomagajo vse izkušnje, ki sem jih pridobila prej. Doslej sem naslikala približno 500 del. Prve razstave sem imela po desetih letih ustvarjanja. Do danes jih je bilo 24 samostojnih razstav in približno deset skupinskih razstav na leto. V zadnjem času nekoliko manj," pripoveduje in opisuje svoj način ustvarjanja: "Skica je obvezna. Narišem jo s črnim ogljem na belem papirju, saj ta kontrast še dobro vidim. Ko imam idejo in naredim skico, jo prenesem na platno, nato pa počasi nanašam barve."
Dejavno pa ji pomaga tudi mož. "Saj veste, vsak velik slikar je imel pomočnike. Zdaj sem pa jaz njen pomočnik," se namuzne Brane.

Žena ga dopolni: "Vedno je imel rad moje slike in podpiral moje ustvarjanje. Čeprav sem na začetku veliko stvari počela sama, je na slikarske kolonije in ekstempore vedno šel z menoj ter mi pomagal pri okvirjih, podlagah in drugih opravilih. Bil mi je velika opora. Ko slikam, pogosto tudi skuha kosilo, saj po slikanju še slabše vidim. Takrat se je najtežje lotiti kuhanja. Ko se potopiš v slikanje, se popolnoma preseliš v drug svet občutkov. Pozabiš na vse, kar je okoli tebe. Nariše mi kakšno črto, saj zaradi dvojnega vida včasih vidim dve črti namesto ene, kaj prilepi in podobno."
Pogled nazaj: Rezkina razstava v Galeriji Družina leta 2016:
Brane je sicer nekdanji učitelj športne vzgoje, ki ima šport v krvi. Nekoč je z velikim veseljem igral tenis, smučal v alpskem slogu, zdaj si raje nadene tekaške smuči. "Mama mi je rekla, da sem skoraj prej vozil kolo, kot pa hodil," je že v otroštvu namigoval, s katerim športom bo neločljivo povezan. Najraje se z gorskim kolesom poda v roške gozdove, občuduje tamkajšnje lepote in hkrati priznava, da je včasih na gozdnih poteh še preveč drzen. Tudi pri sedmih križih …
"Ona je moja zračna blazina, jaz pa njena rikša."
Najraje pa kolesari z ženo. Ko se je njen vid tako poslabšal, da ni mogla več voziti svojega kolesa, sta našla rešitev v tandemski izvedbi kolesa takšne vrste, da Rezka sedi spredaj, zato se tako lahko relativno nemoteno pogovarjata tudi med vožnjo.
Letos sta s tandemom prekolesarila že približno 1200 kilometrov. Skupaj pa v 13 letih, kolikor ga imata, kar okrog 20.000. Kot omenjeno, ima Brane rad hitrost. Njuno kolo je nekoč pognal kar s 73 kilometrov na uro. Žena nad podobnimi hitrostmi ni ravno navdušena: "Vsi se samo križajo, ko naju gledajo. Mene je strah, ampak kaj hočem – samo da me vozi." Brane se zasmeje: "Ona je moja zračna blazina, jaz pa njena rikša."
Vedno in povsod s kolesom
Praktično kamorkoli se odpravita, v prtljažniku peljeta tudi kolo, ki jima zagotavlja svobodo: avto parkirata in pot nadaljujeta s kolesom, ki ga občasno posadita tudi na vlak ali celo ladjo. Podata se na primer na Kolpo, v Bohinj, v Ljubljano na kavo, ob reki Krki, na morje … V tandemu sta se podala tudi po hrvaških otokih. Najraje pa sta v družbi prijateljev iz društva Kolesarska Jakobova pot.
"Ko sem v tej skupini, občutim posebno zadovoljstvo, umirjenost in medsebojno spoštovanje. Pomagamo si. Če nekdo ne more, mu bo nekdo drug priskočil na pomoč. To so res posebni trenutki. Večinoma smo v skupini starejši ljudje, pa vendar je med nami veliko povezanosti," Braneta odnosi med "jakobčki", kot si pravijo, kar ganejo.

V Sloveniji obstajajo štiri glavne veje Jakobove poti. Osrednja pot vodi skozi osrednjo Slovenijo, prekmursko-štajerska veja poteka od madžarske meje do Ljubljane, gorenjska veja vodi iz Ljubljane proti Višarjam, dolenjsko-kočevska veja pa iz Novega mesta, čez Gorjance, prek Vinice ob Kolpi proti Kočevju in naprej čez Kurešček do Ljubljane.
Zadnja beseda je njegova
Zakonca Arnuš delujeta zelo složno in povezano. Ampak vendarle … Se kdaj na kolesu tudi spreta? "Skregava se edino takrat, ko načrtujeva, kam bova šla, pa je meni pot prekratka. Meni je, na primer, 25 kilometrov za en večer premalo," iz svoje športne kože ne more Brane, ki ima glede dolžine kolesarjenja torej zadnjo besedo. Njegove besede z opisovanjem okolice so za Rezko dobrodošle, ona pa ga opozarja na dražljaje in lepote, ki jih zaznavajo drugi čuti, na primer ptičje petje.

Zvrhana kupa hvaležnosti
Po 50 letih zakona je smiselno vprašanje: zakaj sta še posebej hvaležna drug pri drugem? Brane: "Ona mi ogromno pomeni. Imam občutek, da danes drug brez drugega ne bi več mogla normalno delovati. Ona je meni pomagala nekoč, ko sem imel določene psihične težave, zdaj pa jaz več pomagam njej. Tako sva postala res pravi tandem. Mislim, da se imava zdaj tako rada, kot se nisva imela še nikoli. Ženo imam vse raje. Ne zato, ker me potrebuje ali ker je odvisna od mene. Rad jo imam preprosto zato, ker je ona ona."
Rezka: "Za ogromno stvari sem mu hvaležna. Predvsem za vso pomoč, ki mi jo nudi na vsakem koraku. Če kaj polijem ali se mi zgodi karkoli drugega, samo rečem: 'Pomoč.' In on takoj ve, da se nekaj dogaja. Tudi sicer je zelo močan in veliko zdrži. Precej dela opravi okoli hiše in na vrtu, kosi in skrbi za vse. Zelo sem mu hvaležna, še posebej zdaj, ko na vrtu ne morem več toliko delati, ker slabše vidim. On vse uredi. Tudi vidi, kaj je umazano, in preprosto vzame sesalnik ter počisti."
Ključna beseda v zakonu je spoštovanje
Na vprašanje o zlatem pravilu za dolg in srečen zakon Rezka in Brane Arnuš brez razmišljanja odgovorita v en glas eno besedo: spoštovanje. "Spoštovati moraš drugega človeka in njegove vrednote. Midva imava veliko podobnih vrednot, pri interesih pa se dopolnjujeva. Ne sme biti tako, da bi vsak strogo vztrajal samo pri svojem: jaz imam to, ti pa ono. Treba je marsikaj razumeti, predvsem pa drug drugemu pustiti svobodo," razkriva Brane. "In včasih tudi popustiti," ga dopolnjuje Rezka.
Mož in žena, "zlatoporočenca" iz Dolenjskih Toplic, ki čudovito potrjujeta, kako je življenje lahko lepo, izpolnjujoče in dejavno tudi v upokojenskih letih, četudi na pot pade kakšna ovira.












