Zakaj telo kljub utrujenosti bedi?
Prebiramo številne nasvete za boljši spanec: redna rutina, manj ekranov v večernih urah, omejevanje kofeina, redna telesna aktivnost, večerna rutina umirjanja … Vse to so strokovno podprta in koristna priporočila. Pa vendar se mnogi znajdejo v na videz protislovni situaciji – komaj čakajo na posteljo, potem pa ne morejo zaspati. Ob tem je razumljivo vprašanje, zakaj kljub utrujenosti ne morem zaspati. Nevroznanost ima zanimiv odgovor: za kakovosten spanec ni dovolj utrujenost.
Dolga leta je nespečnost veljala za težavo misli. Prevladovalo je mnenje, da moramo umiriti skrbi, zmanjšati stres in preusmeriti pozornost. Zdaj raziskave kažejo, da se ob dolgotrajnem pritisku, skrbeh in zahtevnih življenjskih okoliščinah telo postopoma navadi na povečano pripravljenost. Tako stanje je koristno, ko smo dejansko ogroženi, ne pa, kadar traja tedne, mesece ali celo leta.
Zato je za spanec bolj kot umiritev misli pomemben občutek varnosti. Ko organizem zazna dovolj opore, gravitacije in odsotnosti nevarnosti, se budnost začne spontano zmanjševati. Spanje ni nekaj, kar naredimo; spanje se zgodi, ko telo oceni, da je dovolj varno.
To lahko ponazorimo z enostavnimi primeri. Mama, ki ponoči čaka otroka, da pride domov, bo kljub utrujenosti težko zaspala. Zdravnik v pripravljenosti na nujne primere bo spal plitvejše. Podobno velja za nekoga, ki je že dlje časa pod velikim stresom. Njegovo telo ostaja "na straži", tudi ko je nevarnost minila.
Kaj lahko storimo? Pred spanjem si vzemimo nekaj minut za orientacijo v prostoru. To ni zapletena tehnika. Počasi pogledamo po sobi: opazimo vrata, okna, omaro … Pogled naj bo zelo počasen in sproščen. Ne iščimo ničesar posebnega. Možganom samo dovolimo, da preverijo okolje in ugotovijo, da je vse v redu. Predmeti mirujejo. Veliko ljudi poroča, da se že po eni ali dveh minutah napetost v telesu nekoliko zmanjša.
Naslednji korak je stik z oporo. Ko ležimo v postelji, se lahko vprašamo: ali jaz držim posteljo ali ona mene? Nenavadno vprašanje, ki pa pomaga usmeriti pozornost na nekaj zelo pomembnega. Večina ljudi nezavedno vedno drži ramena, trebuh, čeljust ali noge. Namesto da bi počivali na postelji, še vedno držijo sami sebe. So zategnjeni. Dovolimo telesu dva ali tri odstotke več teže. Nič posebnega. Dovolj je, da opazimo, kako nas vzmetnica nosi. Nekateri radi položijo roko na prsni koš ali trebuh. Tudi to pomaga ustvariti občutek opore in umirjenosti.
Koristi tudi opazovanje gravitacije. Za nekaj trenutkov občutimo težo glave na blazini, težo ramen, medenice in nog, obteženost spodnjega dela telesa. Mnogi prav v tem trenutku opazijo prve znake sproščanja. Podobno velja za dihanje: manj je več. Namesto globokega dihanja ali različnih zahtevnih tehnik je dovolj nekoliko daljši izdih. Če vdih traja štiri, naj izdih traja pet ali šest sekund. Še manj se je treba truditi. Ni namen popolno dihanje, ampak signal telesu, da lahko nekoliko zmanjša pripravljenost.
Pomemben je tudi odnos do nespečnosti. Marsikdo leži in razmišlja: "Spet ne morem zaspati. Jutri bom uničen. Moram zaspati." To so povsem razumljive misli, a organizem samo dodano vznemirijo. Pomagajo drugačne misli: "Lahko samo počivam." Pogosto se spanec pojavi ravno, kot se nehamo boriti z budnostjo.
Ob dlje časa trajajoči nespečnosti je seveda smiselno poiskati strokovno pomoč. Vzroki za motnje spanja so lahko različni in jih je včasih treba natančneje raziskati. A za veliko ljudi je pomembno spoznanje, da spanec ni zgolj posledica utrujenosti in da je treba ustvariti pogoje, v katerih lahko spanec pride sam od sebe.
In prav to je ena najlepših skrivnosti dobrega spanja: ne gre za to, da smo dovolj utrujeni, ampak da se naš organizem za nekaj ur upa prepustiti počitku.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
