Gesta, ki opredeljuje vse naše življenje

Zato vas vabim, da premislimo o globljem pomenu znamenja križa. Morda je lahko več kot zgolj navada. Morda pa je lahko celo vrlina.

Sveto pismo znamenja križa ne omenja. Ponuja pa nam številne opomnike o pomenu križa. O štirih evangelijih včasih govorimo kot o poročilih o trpljenju, ki imajo nekoliko daljše uvode. Apostol Pavel govori o oznanjevanju križanega Kristusa (1 Kor 1,23; 2,2). Prvi kristjani so dobro poznali pomen križa, zavedali so se, da se Jezusovo življenje ni vrtelo okoli njega samega (Gal 6,14).

Okoli leta 200 po Kr., ko je Tertulijan (zgodnjekrščanski teolog in pisatelj iz Severne Afrike) napisal obrambo pravice vojaka do njegove krščanske istovetnosti, je znamenje križa na čelu označil za uveljavljen običaj, ki ni nič sporen. S tem ga prikazuje kot univerzalno in globoko ukoreninjeno krščansko navado, ki se je verjetno začela kot bolj osebna pobožnost že konec prvega stoletja.

Pomislite, kako materin poljub podpira njene besede "rada te imam". Podobno so kristjani našli preprosto kretnjo, s katero so se spomnili apostolskega pridiganja o križu, ki se je nato razširilo po vsem rimskem cesarstvu. Vemo tudi, da je sto let po Tertulijanu iz malega križa na čelu nastal večji križ, ki ga naredimo na glavi, trupu in obeh ramenih.

Prvi grško govoreči kristjani so znamenje križa imenovali sphragis, kar pomeni pečat. Rimski vojaki so imeli sphragis vtetoviran kot trajno znamenje svoje zvestobe generalu ali cesarju. Predstavljajte si nekaj podobnega, kot je voščen pečat na kakšnem potrdilu ali na hrbtni strani ovojnice. Vtetovirani pečat je bil znamenje vojakove zvestobe in načina življenja, ki ga je podpirala resnična avtoriteta.

Kristjani pa so trdili, da svojo zvestobo dolgujejo Jezusu, in njihov pečat (njihov sphragis) je bil Jezusov križ. Namesto tetovaže so si ga s kretnjo vrisali na čelo, sčasoma pa nekoliko širše: na glavo, trup in obe rameni. Ta krščanski sphragis je bil v nasprotju z vojaškim znamenjem in je v bistvu sporočal: "Uporabili ste križ, da ste usmrtili Jezusa in nas ustrahovali, da bi se podredili vaši avtoriteti, vendar se vas ne bojimo."

Namesto vtetoviranega in trajnega znamenja okoliškega imperija so kristjani izbrali znamenje svoje vere in načina življenja, ki ga podpira drugačna avtoriteta.

V reviji New Yorker sem nekoč videl karikaturo, na kateri moški v kavarni reče svojemu prijatelju: "Preizkusil sem že veliko življenjskih strategij in zame je najučinkovitejša popolna sebičnost." Ko vidimo Jezusa na križu, ga ne vidimo kot nekoga sebičnega, temveč nekoga, ki služi nam. Njegovo življenje se ni vrtelo okoli njega samega.

In ko vstopimo v cerkev ter z blagoslovljeno vodo svojega krsta naredimo znamenje križa, to ni zgolj opomnik, da smo bili krščeni, pač pa da smo krščeni z Jezusom kot našim življenjskim načrtom, da se naše življenje ne vrti le okoli nas.

Katehumeni običajno prejmejo zakrament svetega krsta na velikonočno vigilijo. Uradno pripravo na krst pa začnejo že veliko prej, ko se skupaj s svojimi botri in celotnim župnijskim občestvom udeležijo nedeljskega bogoslužja. Botri jim znamenje križa najprej naredijo na čelu, medtem ko duhovnik reče: "Prejmite znamenje križa na svoje čelo. Sam Kristus vas krepi z znamenjem vaše vere." Znamenje križa nato prejmejo še na ušesa, oči, ustnice, prsa, ramena, roke in celo noge.

Župnijsko občestvo, zbrano v tej cerkvi, jim sporoča, da jih mora za dostop do krstnih voda življenja v njihovem življenju voditi to, kar je Jezus storil zanje na križu. Da naj bo torej Jezus njihov življenjski načrt in da se njihovo življenje ne vrti zgolj okoli njih samih.

Naj nas ne skrbi, da bi pozabili narediti znamenje križa, pač pa da ga bomo naredili in potem pozabili, kdo smo. Naj Gospod ostane vzorec našega življenja. Medtem ko svojega življenja ne živimo zase, ampak za tistega, ki nam ga Bog postavi na pot, naj Jezusov križ ne bo toliko navada kot bolj vrlina.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.