“Ko sem žalostna, pišem o lepih stvareh”

1. Kakšen je zate idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi? 
Res mi je lepo, ko se zbudim kje zunaj v spalki in še ujamem sončni vzhod. Takšna skavtska, poletna jutra so redka, jih pa zato znam bolj ceniti.

Mojemu idealnemu jutru sledi dan, ki od mene veliko zahteva, ampak tudi veliko ponuja, zato se kar hitro spravim pokonci. Bogu pošljem prošnjo, naj bo danes v vsem z mano. Ko se zjutraj s kolesom vozim na faks, imam navado moliti rožni venec. Sicer nikoli ne pridem dlje kot do druge desetke, je pa to dovolj za kakšno uslišano prošnjo.

2. Ko se zjutraj pogledaš v ogledalo, si rečeš ...? 
Iskreno? Navadno nič pametnega. 😊 Je pa veliko stvari, ki bi si jih rada povedala zjutraj pred ogledalom – tik preden se vržem v kaos dneva: da sem Božja hči in naj se že enkrat začnem temu primerno obnašati, naj bom ponosna na svoj okrogel obraz in skuštrane lase, ker jih je Bog s tako ljubeznivostjo oblikoval, še preden sem začela obstajati …

Včasih se moram pred ogledalom opomniti, kolikokrat mi je mami povedala, da sem lepa … in ji poskusim vsaj pogojno verjeti. Vem, da tudi Bog šepeta, da sem ustvarjalna, nežna, pristna, močna, ljubezniva, lepa. In če mu znam tudi v jutranjem kaosu pred ogledalom prisluhniti, je edina stvar, ki jo je zjutraj potrebno še izreči, zahvala za to telo, ki mi ga je podaril.

3. Kdaj si začela pisati? Se spomniš svojih prvih pesmic?
Spomnim se ene, ki sem jo napisala v četrtem razredu, ker je bilo to za domačo nalogo. Moji mami je bila pesem zelo všeč in zdi se mi, da je bila v osnovni šoli to velika in čarobna stvar. Napisal si tisto pesmico in bil nanjo ponosen še celo leto.

Moje pisanje se je malo bolj resno nadaljevalo v srednji šoli. Hodila sem na Škofijsko klasično gimnazijo in tam so profesorji zelo spodbujali pisanje. Tako hitro dobiš povratno informacijo, pohvalo in obenem tudi veliko ljudi, s katerimi se lahko primerjaš. Pri predmetu Projektna naloga sem se odločila, da izdam svojo pesniško zbirko. Mislim, da je moja dvojčica prva imela to idejo, pa sem jo jaz želela posnemati. No, ona se je potem odločila za nekaj drugega, jaz pa sem ostala pri pisanju.

Sicer pa pisanje pri meni ni prišlo "iz zraka" ali samo od sebe, nisem ležala na postelji in pisala pesmi. Biti je moralo precej načrtno: usesti sem se morala za mizo, razmišljati in pisati. Ne pišem ves čas – ne hodim po svetu tako, da bi bila ves čas na preži za lepimi besedami, ki bi me nagovorile. Moje pisanje je bolj projektne narave.

V gimnaziji sem sodelovala pri Domačih vajah, pisala sem za stenski časopis, pa tudi zaradi prijateljev, ki so tudi pisali. Pesmice so se enostavno nabrale.

4. Bi rekla, da je za pisanje potrebno trpljenje? Ali večkrat pišeš iz bolečine ali iz veselja?
Pravo je v bistvu ravno tisto vmes. Večkrat se mi je zgodilo, da sem bila malo žalostna in sem iz žalosti pisala o lepih stvareh, na katere sem upala in po katerih sem hrepenela. Čeprav morda zveni depresivno, je precej res tudi to, da velikokrat lažje pišeš o tem, kar te žuli. Ko sem srečna, ne čutim toliko želje po pisanju. Ta talent imajo bolj pogosto otroci: pišejo vesele in srečne stvari, starejši ljudje pa bolj žalostne. Če sem videla, da je kdo od mojih prijateljev v težkem obdobju, pa je vseeno pisal, me je to tolažilo – še vedno je v njem toliko sreče, da piše.

5. S čim, kje in kako se duhovno napolniš? 
Pogovor s prijatelji, ki so mi v zgled v veri, mi največkrat seže do srca. Vera ljudi, s katerimi se vsak dan obdajam, se tudi mene zelo dotakne. Že majhne stvari so dovolj – prijateljica, ki v avtu zmoli za varno pot v gore, cimra, ki blagoslovi kosilo, vaja pred sredino mašo, moj fant, ki se zvečer Bogu zahvali za dan, ki sva ga lahko skupaj preživela, mrmranje staršev, ko zvečer v postelji molita rožni venec. Z Bogom se najbolj zbližam v preizkušnjah, ker takrat res razumem, kako se Njegov blagoslov dotika čisto vsake stvari.

6. Na faksu si imela naporen dan – nosiš delo in težave domov? Kako se temu izogneš? 
Po stresnem dnevu mi pomaga, če grem koga objet. Takrat mi veliko pomeni tudi pogovor z dvojčico Nežo, ki me zna še najbolj opogumiti. Včasih me zamika, da bi se kar malo zaprla in obdržala svoje skrbi samo zase, ampak Bog prek ljudi, ki jih imam rada, vedno nekako pride zraven in se prebije do mojega srca. V resnici težave kar rada nosim domov, ker na domačem pragu hitro razpadejo. Tudi če se mi zdi kakšna stvar v tistem trenutku nemogoča, se zanašam na vsemogočnost Boga, ki bo vedno kaj pristavil zraven, če bo po Njegovi volji, da se stvar zgodi.

7. Preizkušnja, za katero si v življenju najbolj hvaležna in kaj si se iz nje naučila?
Mogoče bo zvenelo čudno, ampak sem hvaležna za vsak izpit, ki sem ga padla. Če zdaj gledam za nazaj, je to zelo poceni šola, ki uči, kako biti ponižen in hkrati neomajno pokončen ob ponižanju. Bog zna težke stvari obrniti v nekaj lepega.

Ena izmed mojih lastnosti je, da mi je težko prositi za pomoč. Preizkušnje, prek katerih ne bi mogla sama, me naučijo, da mi ni vedno treba biti neodvisna. Že na začetku Svetega pisma kar jasno piše: "Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna." Včasih pomoč zveni kot ponižanje, ker človeka sooči z njegovo nemočjo, vendar nam to ne sme nikoli zakriti pogleda pred veliko Božjo ljubeznijo, ki se odseva v pomoči sočloveku.

8. Kako sta pri tebi povezani poezija in vera?
Zdi se mi, da poezija zelo neposredno pokaže, kdo si kot človek. Če se močno identificiraš z vero, se bo to kazalo tudi v poeziji. Bog je bil zame od nekdaj zelo velik del vsega lepega, kar sem imela povedati. Velikokrat lepih stvari sploh nisem znala povedati, ne da bi ob tem omenila tudi Njega. Sicer pa je zelo veliko svetopisemskih knjig izjemno poetično napisanih. Iz njih se lahko veliko naučiš.

Posebej pri srcu mi je pesem Dovoljenje za vrnitev. V njej "kralja šipkovih vrtov" razumem kot Boga, ki nam daruje svoje srce. Pesem govori o tem, da bomo risali srca na stene v znamenje, da pripadamo svojemu Bogu. S tem sem hotela povedati, da je njegova ljubezen mnogo večja od naše zmožnosti, da imamo radi.

9. Kakšen je tvoj večerni ritual, ki te umiri? 
Nekaj trenutkov preživim v kapeli študentskega doma, potem komu zaželim blagoslovljeno noč in prejmem križek na čelo.

10. Biti ženska je lepo, ker …? 
… ker znamo ženske imeti rade iz vsega srca in nosimo čudovito poslanstvo. Večkrat si rada zapojem delček iz pesmi Mati vsem, ki gre takole: "Dekle sem, ki te prosi, da smela biti bi enkrat nekomu žena ali mati za ljudi. Naj tvoja mi milina ljubezen prebudi, da v čistosti odločna pomagam, kjer boli." Bog je v našega duha vlil ustvarjalnost, ki nas žene, da se lotevamo tisoč in ene stvari in se tako dotikamo življenja. Zato je naša naloga, da ohranimo otroške oči in materinske roke ter varujemo življenje, ki nam je bilo zaupano v bran.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.